Slovenci ne bi smeli biti kot Peter Klepec

Scenografija dogodka ni bila ravno običajna. Gospodična v rumeni obleki z belim predpasnikom in vinsko rdečo ruto je v roke vzela Petra Klepca, medtem ko si je mladenič na veliko tablo ves čas njenega pripovedovanja vztrajno delal beležke. Ko je bilo pravljice konec, se je resnično delo za obiskovalce šele začelo ...

Le kdo še ni slišal za Petra Klepca iz Zgornjekolpske doline, po izročilu osilniškega domačina nenavadne moči, ki je iz doline pregnal Turke? Izročilo pravi, da Petru Klepcu moč ni bila dana od nekdaj. Najprej je bil le šibek pastirček, izpostavljen nasilju močnejših vrstnikov. Ko je nekoč pred sončno pripeko z vejevjem zaščitil spečo gorsko vilo, mu je ta v zahvalo podarila nadnaravno moč, s katero je svoje mučitelje spravil k pameti. Opustil je pastirjevanje in okoli domače bajte iztrebil zemljo, ki je njemu in njegovi materi od takrat dajala kruh.

A na Petra Klepca je, če vprašate Luko Hrovata, ki je prebrani tekst iz ust Mirjam Štih razčlenjeval, mogoče gledati tudi drugače. Peter Klepec je šibak in droban deček, izjemno navezan na svojo mater, vdovo, ki je živela skromno življenje s sinom edinčkom in kozo Rogačko. Sin se tako ali drugače vedno znova vrača k svoji materi, skoraj za vsa svoja dejanja potrebuje njeno privoljenje. Poleg tega si je po poroki zgradil hišo v Malem Lugu na hrvaški strani pri Gerovu. Strešno gredo je menda napravil kar iz drevesa, ki ga je izruval na bližnjem hribu in na hrbtu pritovoril v dolino. Ko so h Kolpi znova prihrumeli Turki in s konji vdrli tudi v osilniško cerkev, je Peter domači fari prihitel na pomoč. Med potjo je pri Fažoncih izdrl smreko in z njo Turke pregnal iz doline. Izročilo ve povedati, da ga je cesar iz hvaležnosti oprostil davkov in mu podelil pravico do lova. Toda ... Peter Klepec je kljub vsej svoji moči ostal hlapec.

Spodbuditi k razmisleku

Kakšno sporočilo lahko torej odrasli danes potegnemo iz ljudskih pravljic? »Pri Petru Klepcu se mi zdita posebej izpostavljena že skoraj incestuozna navezanost na mater, po drugi strani pa njegovo hlapčevstvo. Mogoče bi se morali tudi Slovenci preprosto navaditi, da nismo hlapci, da ne igramo svojih življenj kot Peter Klepec in da se je včasih treba postaviti zase ter si vzeti tisto, kar nam pripada. Pravljice so lahko začetek, izhodišče takšnega dojemanja sveta,« razmišlja Luka Hrovat.

Zato bi bilo treba po njegovem mnenju včasih obuditi spomin na pravljice, saj so mnoge pozabljene. In čemu pripisuje to dejstvo? »Po eni strani kar lastni lenobi, saj se nam velikokrat ne ljubi brskati po njih, čeprav imamo Slovenci ogromno pravljic. Če bi se vanje bolj zakopali in jih brali, bi zagotovo našli še veliko podobnih 'cvetk', za katere si sploh ne misliš, da obstajajo,« poudarja.

Iz slovenskih ljudskih pravljic je namreč mogoče sklepati tudi o vrednotah naroda. »Če izhajamo iz Petra Klepca, bi lahko rekli, da so te vrednote ponižnost, hlapčevstvo, nesvoboda, celo suženjstvo. Če govorimo o nekem kolektivnem arhetipu, pa bi bil Peter Klepec lahko primer človeka, ki ima sicer največjo moč, a je kljub vsemu ne zna uporabiti, da bi se rešil hlapčevstva. Včasih je dobro, da to hlapčevstvo predstavimo na humorističen način, saj se potem lahko začnemo smejati lastnemu početju. To pa že omogoča drugačno razumevanje sveta,« meni Luka Hrovat.

Niso pa seveda vse pravljice takšne, ampak nekatere govorijo tudi o tem, kako si kaj vzeti. »Mogoče bi bile nekatere druge pravljice v naših šolah bolj primerne za razvijanje revolucionarnega mišljenja in aktivne drže, je pa res, da so nam pravljice, kot na primer o Petru Klepcu, Martinu Krpanu ali Kekcu, veliko bolj v zavesti,« ga dopolni Mirjam Štih.

Se v pravljicah torej kaže tudi nacionalni karakter? »Na prvi pogled bi temu lahko prikimali. Gre za stvari, ki se prenašajo iz roda v rod, nekatere pa so še posebno poudarjene. Govorimo torej lahko o lastnostih, ki so mogoče tipično slovenske,« pravi Luka Hrovat.

»Čeprav so si motivi v ljudskih pravljicah v svetovnem merilu nadvse podobni, če bereš afriško ali slovensko pravljico. Povsod so navzoči enaki temeljni življenjski problemi, s katerimi se vsi spopadamo,« poudarja Štihova. In do srečnega konca pravljice tako največkrat pripeljejo poštenost, iznajdljivost, celo zvitost. Čeprav je po drugi strani tudi res, da do srečnega konca ni vedno prav preprosto priti ...

Pravljica kot izhod iz rutine

Za pripovedovalca je še dodaten izziv za pravljice navdušiti odrasle. »Pravljico, ki naj bi bila sicer namenjena otrokom, tako največkrat preneseva v aktualne razmere in sodoben čas. V njej skupaj s poslušalci poiščemo tiste univerzalne motive, ki niso veljali le takrat, ko je nastala, ampak so večni. Te motive potem postaviva v sedanjost in prav to je tisto, kar odrasle največkrat spodbudi k prebiranju in razmisleku,« pojasni Mirjam Štih. »Nekatere ljudi pri najinih predstavitvah zelo zanima interpretacija, drugi pridejo zaradi pripovedovanja samega, saj se jim zdi, da jih to spet popelje v otroštvo, in jim prebudi neko nostalgijo. Tu pa so še scena in kostumi, s katerimi želiva odrasle zazibati v čarobni pravljični svet ter jih popeljati iz rutine in sive vsakdanjosti,« doda.

Pa je odrasle Slovence težko navdušiti za pravljice? »Bila sva kar presenečena, da sva tako hitro dobila velik krog ljudi, ki naju redno prihajajo poslušat, pa tudi njihov odziv je dober, zlasti ko pravljici sledi pogovor o njej,« ugotavlja sogovornica. »Mislil sem, da bo trajalo vsaj tri leta, preden si bodo ljudje upali kaj vprašati. Pri Slovencih je namreč največkrat tako, da ko morajo to storiti, najprej povesijo glavo in oči ... Zdaj se nama je pa že večkrat zgodilo, da je kdo kaj vprašal, temu pa je sledil plaz vprašanj, tako da sva se jih zdaj že navadila,« priznava Hrovat. Iz knjižnice v Domžalah, kjer se je vse skupaj začelo, se tako pravljice za odrasle zdaj selijo že po skoraj vsej Sloveniji.

Pravljični teden

Pravljično obarvan je bil pravzaprav ves ta teden v Lavričevi knjižnici v Ajdovščini. »Odzivi so izjemno dobri, tudi udeležba je odlična, čeprav je to prvi tak teden pri nas,« pravi direktor ustanove Artur Lipovž. Pravljic niso prebirali le v matični knjižnici, temveč tudi v Vipavi, Podnanosu in celo v potujoči knjižnici. In kako so pravljice, ki so namenjene prav njim, sprejeli odrasli? »To je nekaj podobnega, kot če bi nahranil otroka v sebi. Pri pravljici, kot je Peter Klepec, se sicer hitro spomniš osnov zgodbe, zatem pa ti njena interpretacija ponudi nove razmisleke, kar je nadvse izvirno,« meni Lipovž. »Poleg tega so pravljice danes rešitev pred prezasičenostjo z računalniki in odvisnostjo od njih ter poplavo informacij. Pravljica te lahko pomiri, zapelje v neki nov svet ... Z njo torej lahko tudi oživijo otroška leta,« sklene.