Tiskane izdaje
Kombinacija imen, kot sta Črnci in Apače, rada potegne v asociacije, ki so daleč od Slovenije, pa vendar je to območje Slovenija v malem, kakor ga opiše ljubiteljski zgodovinar Dušan Ščap iz Črncev. Srečali smo se pred hišo, ki kar posrka v čase, ko so po cestah še bolj pela kopita kot brneli motorji. Domačini ji rečejo Meinlov grad, saj je tam pred sto leti gospodaril lastnik dunajske pražarne kave Julius Meinl.
Apače so občina na severovzhodu Slovenije. S centralističnim pogledom bi hitro porekli, da je to že Prekmurje, a je še vedno Štajerska, kakor bi požugali domačini. Črnci so ena od 21 vasi v občini, imajo približno 320 prebivalcev in številne tamkajšnje posebnosti izvirajo prav iz geografske lege. Na prelomu prejšnjega stoletja je bila večina prebivalstva v Apaški dolini še nemško govoreča, opozori Dušan Ščap, ki je do podrobnosti proučil zgodovino domačih Črncev in Apaške doline. Zgodovina seže seveda bistveno dlje, vse do rimskih časov, toda tista, ki je vplivala na današnje življenje, je stara kakih sto let.
»Titova dolina«
Prvi pomemben dogodek, ki je začel spreminjati jezikovno in narodnostno sestavo prebivalstva, je bila saintgermainska pogodba po prvi svetovni vojni, s katero je bil ta del priključen Kraljevini SHS. Že takrat se je začelo nemško prebivalstvo izseljevati, naseljevati pa prekmurski živelj. »Ključen pa je drugi pomemben datum, to je 13. januar 1946, ko so nasilno izselili nemško govoreče prebivalstvo,« razlaga Ščap. »Takrat so na živinske vagone naložili približno 2200 ljudi in jih skozi Madžarsko napotili proti Dunaju. Avstrija jih ni hotela sprejeti, ker so to prebivalstvo imeli za slovensko, zato so jih vrnili in nato so na meji med Madžarsko in Jugoslavijo čakali tri tedne. V tem času jih je 77 umrlo od lakote in ozeblin, potem jih je sprejela Jugoslavija ter jih dokončno (skozi Jesenice) spet izselila v Avstrijo.«
Njihovo premoženje so nacionalizirali, zapuščene hiše pa so naselili kolonisti. »To so bili večinoma partizani, ki so v NOB izgubili domove, največ jih je prišlo iz Bele krajine, Notranjske in Dolenjske. In tako je prebivalstvo Apaške doline še danes zelo mešano, pravijo ji tudi Slovenija v malem ali kar Titova dolina,« sklene Ščap. Njegova družina se je v Črncih naselila že prej, med vojnama: prababica je bila iz Radencev, pradedek iz Vojvodine, v prababičine rodne kraje sta se vrnila iz Amerike. Pri tistih najstarejših prebivalcih, ki so ostali v Apaški dolini, je še zaslediti nemške popačenke, sicer pa so priseljenci govorico prinesli s seboj in še vedno govorijo svoje narečje. »No, nekaj kolonistov je kmalu po naselitvi tudi odšlo, saj niso bili navajeni kmečkega dela,« se nasmehne sogovornik.
Ko so bili Črnci še Schirmdorf
Sredi ravnice, ki se izdatno razprostira ob reki Muri, ob regionalni cesti stoji dvorec. Njegovo obzidje je načeto in obraslo, vrata ograje razmajana, po pročelju hiše se širijo znamenja dotrajanosti. Kljub temu dvorec Freudenau kakor stara aristokratska dama, prepredena z gubami, a še vedno pokončne drže in izbranega govora, nikakor ne more skriti nekdanje omikanosti. Prvi prednik imenitne hiše je najverjetneje strelski dvorec iz 13. stoletja (Črnci so bili prvič pisno omenjeni leta 1124), ki je služil kot obramba proti zavojevalcem. Baročna stavba, kakršna – z vsemi poznejšimi slogovnimi elementi – stoji še danes, je nastala na začetku 17. stoletja.
Kakih tristo let pozneje jo je kupil avstrijski gospod (dotlej je menjala več lastnikov), ob čigar imenu se nam v spomin najprej prikrade zamorček z rdečim pokrivalom, ki se sklanja nad skodelico kadeče se kave. Konec 19. stoletja je trgovec s kavo in čajem Julius Meinl II. spoznal, da je skrivnost dobre kave v praženju, zato je razvil lastno proizvodnjo. Do leta 1913 je postal največji »pražar« v Avstro-Ogrski in največji uvoznik kave in čaja – preskrboval je območje, kjer je živelo 60 milijonov ljudi, samo na ozemlju stare Jugoslavije je imel baje 36 trgovin s kavo. Približno v tem času se je začel ozirati tudi proti Apaški dolini. V avstrijskem Donnersdorfu je najprej kupil mlin, kmalu zatem pa leta 1909 v Črncih (takrat so se imenovali Schirmdorf) še posestvo.
»Domačini so ga imeli radi, ker je dobro gospodaril. Bil je zelo napreden, polja je že obdeloval s traktorjem,« Dušan Ščap povzema spomine, kolikor jih je še lahko napaberkoval med domačini. Da je Meinl ostal dobro zapisan, morda še bolje dokazuje to, da baročni stavbi sredi vasi še vedno rečejo »Meinlov grad« (čeprav je v resnici dvorec). Na njegovem posestvu so bili zaposleni številni prebivalci doline, nekateri so po Ščapovih besedah dobili tam tudi nekakšno socialno stanovanje, na njegovo pobudo so v bližnji hiši ustanovili vrtec … Meinla je iz Črncev pregnala druga svetovna vojna. Žena je bila judovskega rodu, zato sta se pred okupatorjem najprej umaknila v Maribor, nato v Avstrijo. Dvorec je med vojno zavzel okupator, po drugi svetovni vojni je postal last Jugoslavije, natančneje Kmetijskega kombinata Črnci, in ta je v njem uredil menzo, pisarne in stanovanja za delavce.
Med tistimi, ki so precejšen del življenja preživeli na posestvu, je Rudi Klančar. Zdaj je eden redkih domačinov, ki še dajejo nekaj življenja posestvu, kjer je nekoč vrvelo od delavcev. V lični, a že precej dotrajani hiški ob dvorcu živi 37 let, in čeprav je postal dvorec zasebna last (v okviru stečajnega postopka so ga prodali na javni dražbi, čeprav denacionalizacijski postopek, ki ga je sprožila družina Meinl, ni končan), ima še vedno njegov rezervni ključ. Ko ta škrta v velikih lesenih vratih, Rudi Klančar odkimava z glavo: »Vse propada!« Vrata se odpro in skozi okna zasveti sonce. Takrat se za nekaj trenutkov zazdi, da bi morali samo obrisati debele zaplate prahu in že bi se prikazal nekdanji blišč. S stropov se spuščajo lepi lestenci (osrednjega so za svoje domovanje uporabile lastovke), stopnišče je imenitno zavito, parket pritajeno škripa, zavese še vedno deloma zastirajo pogled na sprednji vrt …
Potep v daljno preteklost se pravzaprav začne takoj pri vhodnih vratih, kjer je še vedno vgrajen rimski medaljon, domnevno iz 2. stoletja. O nadaljnjih nekaj stoletjih ni sledu, vse do baročnih elementov, ki so jih dodelali številni drugi slogi, skupaj s tipično socialistično estetiko, kakršna prevladuje v nekdanji menzi in daje pridih domačnosti. Globlje ko se pomikamo po hiši, bolj ta ječi od pozabe. Nad dvema sobama se je udrl strop, v nekdanji lovski sobi o njenem poreklu pričajo kvečjemu na debelo zverižene pajkove mreže in stranišče, ki so si ga v enem kotu uredile kune.
Zadnja hiša na Balkanu
V Meinlovem času se je za dvorcem razprostiral francoski vrt. Danes so tam njiva pa vrtiček, nekaj kmetijske mehanizacije in vrv za sušenje perila. Vrt obkroža napol porušena ograja, za njo je igrišče za mali nogomet. In še nekaj deset metrov naprej stara baročna kapelica, ki jo ravno tako preraščata plevel in grmovje, sredi polja stari Hölzlov mlin, mimo katerega je vodil stari enajstmlinski kanal. Ob cesti so še ohranjena tri kužna znamenja iz 17. stoletja. Čeravno se zdi, da bo marsikatero lokalno znamenitost zdaj zdaj pogoltnil čas, bi v Črncih vendarle ohranili nekaj duha preteklosti. Tod mimo se namreč zlasti ob koncu tedna pripeljejo številni kolesarji, mnogi iz Avstrije, kjer so poti bistveno bolj razvejene. V občini Apače so uredili štiri kolesarske poti: Geološko, Čemaževo, Pot od vasi do vasi in Pot starega hrasta, načrtujejo še gradnjo Murske kolesarske poti.
Tisti kolesarji, ki prečkajo kolesarsko-pohodniški (štajerski) most čez Muro, naravno mejo med Slovenijo in Avstrijo, se peljejo mimo hiše, kjer danes stanuje Tomi Sluga z družino. Svojemu domu pravi »zadnja hiša na Balkanu«, sebe pa v Črncih predstavi kot »popolnega priseljenca«. Pred 14 leti sta s partnerko Tamaro kupila staro hišo, jo počasi obnavljala in ustvarila majceno kmetijo – z vrtom, tremi kozami, nekaj racami, psičko Maro, mačko Pikico in kokošjo Kuriko, ki je tako udomačena, da brez kakšne koli zadrege skoči na klop in pogleda na mizo, ali je tam kaj, kar bi lahko kljunila. Na drugi strani red dela Mara, iz hiše izmenično kukajo glave treh otrok, Javorja, Jurija in Neže.
Ob dvorišču je še lepa zaplata zemlje in na njej Tomi kar vidi kolesarski kamp. Slovenija v tem pogledu zaostaja za Avstrijo, ki ima tudi bistveno več urejenih poti, predvsem pa spremljevalne ponudbe. »Pri nas nimamo kolesarskega kampa, zato sem dobil zamisel,« razlaga. Na občini je zamisel že predstavil in župan Franc Pižmont je pritrdil, da so pogledali idejno zasnovo in da ga podpirajo, imel bo tudi možnost sodelovanja na občinskem razpisu. »V turizmu vidimo veliko priložnosti, zlasti za mlade. Seveda je eno, kar razmišlja občina. Mnogo pomembneje je, da to prepoznajo ljudje,« razmišlja župan. Koliko ljudi zanese pot v ta skrajni del Slovenije, še niso prešteli, ribiči s Konjišča pa ocenjujejo, da jih je od 45.000 do 50.000 na leto.
»Zlasti ob koncu tedna je na tej stezi zelo prometno,« je svoje izkušnje dodal Tomi, ko smo prečkali most čisto na koncu Črncev in Slovenije. Odprli so ga leta 2006, mnogo za tem, ko je v kraju gospodoval avstrijski kavni mogotec Julius Meinl in ko je imela meja precej drugačen pomen, kot ga ima med zdajšnjima članicama Evropske unije.
