Tiskane izdaje
Ljubljančan Tit Brecelj je tako rekoč že napol državljan Burkina Fasa. Pred kratkim se je vanj vrnil že četrtič v zadnjih štirih letih, tokrat »prezimiti«. Vendar ga z zahodnoafriško državo povezuje tudi manj hedonistični cilj; koordinacija projekta računalniškega opismenjevanja v mladinskem centru Kafuli, ki ga je s podporo ministrstva za zunanje zadeve in v partnerstvu z organizacijo Kafuli izvajala nevladna organizacija Umanotera. Tit pa hoče projekt nadaljevati.
Jedro projekta, ki je trajal od oktobra 2010 do letošnjega avgusta, so bili tečaji učenja osnovnih računalniških znanj srednješolcev iz dveh šol v bližini mladinskega centra s knjižnico Kafuli, ki ga je ustanovil Humanitas v sodelovanju z lokalno organizacijo Kafuli.
V okviru priprav na projekt je prostovoljec Tit že leta 2009 odpotoval v center Kafuli na obrobju drugega največjega mesta v Burkina Fasu Bobo-Dioulasso, in sicer s šestimi računalniki – dva mu je odstopil Microsoft, preostale drugi donatorji – in dva tisoč evri v žepu za izvedbo petih mesecev tečajev računalniškega opismenjevanja.
Cilj projekta, ki je potekal od oktobra lani do avgusta letos, pa je bil računalniško opismeniti več kot 400 srednješolcev. Na koncu so jih nekoliko manj, saj se je nekaj računalnikov, ki že ob prihodu v Kafuli niso bili rosno mladi, vmes pokvarilo. Pa vendarle so v petih mesecih izvedli po dva 20-urna tečaja na mesec s približno 18 udeleženci na vsakem.
Tečaje je izvajal učitelj filozofije in sociologije na eni od tamkajšnjih srednjih šol Issijaka Sanon, ki ga je Tit spoznal že leta 2009 in ga pritegnil k sodelovanju. Mlade, ki so tečaje obiskovali po pouku, je samouki navdušenec nad sodobno tehnologijo poučeval, kako je sestavljen računalnik in kako deluje, kaj je operacijski sistem, kako napisati besedilo, ga shraniti in poslati, osnov brskanja po internetu ter uporabe elektronske pošte.
Srednješolci so informacije vedoželjno vpijali ne le zato, ker so se na tečaje prijavili zaradi zanimanja za računalništvo, temveč ker na splošno težko pridejo do kakršnih koli za izobraževanje in življenje pomembnih informacij. Računalniki so redkost – v šoli, kamor se je prišel Tit dogovarjat za vključitev učencev v tečaje, je imela tajnica na mizi še vedno gromozanski pisalni stroj Olympia –, tisti v internetnih kavarnah pa so v slabem stanju. Televizijo ima redko katera hiša, najpogosteje se jo spremlja kar v javnih gledalnicah, malo je tudi knjižnic in knjigarn. Temu primerno majhna je pismenost, še slabše pa je z njo na podeželju, kjer živi kar 80 odstotkov prebivalcev Burkina Fasa. »Znanje se še vedno večinoma prenaša ustno. Prav zato je internet toliko bolj dobrodošel, saj je na njem ogromno informacij, ki mladim lahko pomagajo pri šolanju.«
Po pozitivnih odzivih mladih, ki so opravili tečaje – poleg brskanja informacij za šolo so pokazali največ zanimanja za facebook, elektronsko pošto in računalniške igrice – je Tit dokončno opravil z lastnimi pomisleki in očitki svojih prijateljev, češ da z računalniškim opismenjevanjem pomaga izvajati beli kolonializem. »S kakšno pravico sami uporabljamo vso sodobno tehnologijo, Afriko pa bi najraje ohranili takšno, kakršna je, z izgovorom, da ji ta tehnologija ne prinaša nič dobrega?«
Poleg računalniških tečajev je Tit s sredstvi Umanotere drugim obiskovalcem centra Kafuli za tri ure na dan zagotovil brezplačno uporabo interneta. »Tamkajšnji nacionalni operater namreč za prenos podatkov s hitrostjo megabit na sekundo, ki pri nas na mesec stane okoli 18 evrov, zaračunava astronomskih 120 evrov!«
V sodelovanje je vključil lokalne prostovoljce, ki so s svojim znanjem delovanje centra približali tistim obiskovalcem, ki ga še niso poznali. Na dvorišču centra pa so vzpostavili brezžično dostopno točko, ki je privabila tudi obiskovalce z lastnimi računalniki. »Oblikovala se je simpatična majhna skupnost,« doda.
V sklepni fazi projekta je Tit organiziral dvodnevno srečanje lokalnih, nacionalnih in mednarodnih strokovnjakov, ki se ukvarjajo z računalništvom in internetom v Burkina Fasu in sosednjih državah, kjer so ugotovili stanje razvoja računalništva in interneta, osamili posamezne potrebe, nakazali rešitve in pripravili predlog načrta razvoja svetovnega spleta v Burkina Fasu. »Ugotovili smo, da sta težava predvsem pomanjkanje opreme ter drag in počasen internet. Zato bi našemu projektu radi zagotovili trajnost.«
Tit priznava, da bo to težko. »Vsi takšni in podobni projekti imajo težave s trajnostjo, saj so subvencionirani za določeno obdobje, ko sredstva poidejo, pa se znajdejo v težavah, saj je v družbi, kjer ljudem primanjkuje denarja za hrano, težko zagotoviti brezplačno izobraževanje.«
V Burkina Fasu imajo redni dohodek le zaposleni v državni upravi, za večino drugih pa je edini vir preživetja siva ekonomija, »kar na tem koncu sveta pomeni, da greš zjutraj na trg, tam kaj prodaš, in si s tem kupiš hrano«. Vendar ne namerava obupati. Na naslednjem razpisu ministrstva za zunanje zadeve s področja mednarodnega razvojnega sodelovanja in humanitarnih projektov bo prijavil projekt izobraževanja o operacijskem sistemu linux in tečaje učenja oblikovanja internetnih vsebin v Burkina Fasu. Prezimovanje bo izkoristil tudi za pripravljanje terena za naslednji sklop izobraževanj.
