Tiskane izdaje
Slovenska ustava je precej dolgočasna in duhamorna knjižica. Kup abstraktnih pravil in členov, ki so zanimivi toliko kot pravilnik o ravnanju z odpadki ali telefonski imenik. Zoran Smiljanić se je moral pošteno potruditi, da je v njej našel zaplet, dramo in humor, da bi pritegnil tudi mlajše bralce. A mu je uspelo. Smiljanić, avtor znamenitih stripovskih serij Hardfuckers in Meksikajnarji, je pač človek, ki zna tudi najbolj dolgočasne in duhamorne tekste obuditi v življenje.
Ustava je najvišji splošni pravni akt, s katerim država predpiše splošna načela in oblike svoje politične in družbene ureditve. Vanjo so zapisana splošno veljavna načela, s katerimi se strinjajo skoraj vsi državljani, zato je za njena sprejetje in spremembo v parlamentu običajno potrebna dvotretjinska večina. V skladu z ustavo mora biti vsak zakon, uredba in predpis; to nadzira ustavno sodišče. Ponavadi ima ustava tudi preambulo (uvod) z razlogi, ki so terjali njeno sprejetje, in vrednotami, ki naj bi se z njo uresničevale.
Zoran Smiljanić členov, ki bi jih spremenil v stripovsko obliko, ni izbiral sam, ampak sta to naredila dr. Erik Kerševan (z ustavnega sodišča) in dr. Miro Cerar (s pravne fakultete), ki je tudi uredniško bdel nad projektom. Osnovna ideja je bila, da se junaka – Miha in Maja – sprehajata po ustavi kakor po nekakšni pravljični deželi ali videoigrici in ob različnih členih doživljata razne pustolovščine in spoznanja.
S prof. Cerarjem sta se redno dobivala in dolge ure pregledovala že narejene materiale ter ustvarjala nove. »Kadar koli sem v svoji vesoljski nevednosti in ignoranci ustrelil kakšnega kozla, mi je prijazno razložil, v čem je problem, in me popeljal na pravo pot. Ustava je eksaktna reč in treba je bilo upoštevati določena pravila,« priznava Zoran.
Pri pripravi stripa je imel precej svobode, a ne toliko, kot bi si je želel, pravi. »Hudič je bil v podrobnostih, na katere še pomislil nisem. Z vsakim stavkom sem odprl pravna in druga področja, o katerih se mi ni niti sanjalo in ki bi lahko ustvarila napačne predstave. Ko sem po številnih seansah z dr. Cerarjem že mislil, da je zadeva le še pred končno realizacijo (tuširanje in barvanje), se je pravo delo šele začelo. Dve ekipi strokovnjakov sta me neusmiljeno nadzorovali na vsakem koraku, njihovemu budnemu očesu ni ušla niti najmanjša podrobnost. Moje ideje so praviloma upoštevali, treba pa je bilo najti pravi način, kako jih predstaviti.« Za človeka, ki je večino življenja služil kruh s politično nekorektnimi stripi, je bila to kar travmatična izkušnja, priznava Zoran. »Ampak mislim, da strip služi svojemu namenu. Navsezadnje ni kar tako narisati svoj prvi državotvorni strip.«
