Slovenski Stonehenge pod Krnom

Tloris angleškega megalitskega spomenika s premerom 31,4 metra povsem enak kamnitemu krogu pod Krnom

Objavljeno
17. marec 2014 12.14
Megaliti v krnsekm pogorju, Tolmin, 13.Marec2014
Brane Maselj, Panorama
Brane Maselj, Panorama

Zlahka ga prezreš. Še posebej ko s klanca zadihan prisopihaš na položno ravnino, kamor Krn že nekaj milijonov let stresa kamnite drobtine s svojega južnega pobočja. Na planini Zaslap stoji v ris kamnitih klad ujet že nekaj tisoč let, tako kot angleški Stonehenge. Oko ga izloči iz kaosa okolice šele, ko vodnik pokaže nanj.

Krog oziroma elipsa, ki se nenadoma razkrije, bi lahko bil karkoli, tudi ostanki ograde za živali, le naključno delo narave ne more biti. Tudi ograda za živali je najbrž bolj težko, ker so pastirji od vedno odganjali živali s tistega mesta, pravi Jože Munih, upokojenec, ki zdaj kot geomant uživa v naravi in odkrivanju njenih dobrih energij. Čeprav je bila komaj prva polovica marca, je sonce že radodarno razlivalo svojo energijo čez pobeljene vršace, ko nas je vodil do skrivnostne megalitske »gradnje«, komaj nekaj metrov nad traktorsko potjo, ki jo v sezoni prehodi na stotine ljudi, a je nihče ne opazi. Pogled je pač usmerjen pod noge ali navzgor, proti vrhu 2245 metrov visokega Krna, v katerega je tisti dan grizlo vsaj ducat črnih pikic, ki so pozneje v turnosmukaški maniri prislalomirale do višine kroga, kjer se je nekako lomila črta med pomladjo in zimo.

Odkritje v Stonehengeu

V Munihovem srajčnem žepu je vedno visek, vsak hip pripravljen na radiestezijsko merjenje. Znanstveni raziskovalci kamnitega obroča, vtisnjenega v podnožje visoke gore, takšnih meritev sicer ne priznavajo. A kleni 67-letni nekdanji inženir strojništva je napravil precej več kot le nekaj − sicer zelo impresivnih − meritev z nihalom. Navidezni blodnjak skal je premeril z vseh mogočih strani, narisal skico in se opremljen s temi papirji in zidarskim metrom odpravil v Salisbury na jugu Anglije. Tam je njegovo raziskovalno žilico že dolgo pred odkritjem skal pod Krnom vnemal še en čuden kup kamenja na prostrani angleški ravnici.

Stonehenge, danes eden najmonumentalnejših prazgodovinskih spomenikov, je moral biti s svojimi 50-tonskimi kladami zagotovo nekaj posebnega tudi pred kakšnimi 4500 leti, ko so ga postavili neznani gradbeni mojstri. Čeprav se takšna stvaritev na prvi pogled ne more meriti s pozabljeno kamnito ogrado nekje med 1200 in 1300 metri nadmorske višine v Alpah, imata obe kar nekaj skupnih točk. Ko je Munih premeril Stonehenge, je ugotovil, da je njegov premer natanko tolikšen, kot premer kroga pod Krnom (31,4 metra).  Število stebrov, ki ta monument sestavljajo, je enako številu večjih kamnov (30) − nekateri imajo več sto kilogramov − v krogu pod Krnom.

Eden od vhodov v angleški monument je tako kot pri strukturi pod Krnom izbran tako, da ga osvetlijo prvi sončni žarki ob poletnem solsticiju. Vhod v krog, ki se po teh informacijah pokaže obiskovalcu v bolj impresivni luči, zamejujeta dve vsaj poldrugo tono težki skali. Samo skozi ta vhod in nikjer drugod posije prvi sončni žarek ob zimskem solsticiju (22. 12.) in pade naravnost v središče kroga. Enako se zgodi s prvim luninim žarkom ob polni luni, najbližji poletnemu solsticiju. V krog sicer lahko vstopimo kjerkoli, prestopimo nizko ogrado iz kamenja in že smo v drugem svetu. Pa smo res? Geomant, ki je tistega dne naš vodnik, je neomajno prepričan, da smo znotraj kroga, v središču katerega so enakomerno razporejene štiri skale, v območju »svetega«. Središčne skale, vsaka za eno stran neba, predstavljajo morda Svetovida, stadoravnega boga s štirimi obrazi, morda pa je bil v davnini poleg še kakšen kamen in je bila zgodba drugačna, pravi Muhih, vsekakor pa je bil krog, tako kot tisti v Stonehengeu, namenjen nekakšnim obredom.

Napravljen pred tisočletji

Gre za ostanke neke megalitske kulture, nam kasneje pove Janez Bizjak, nekdanji direktor Triglavskega narodnega parka, ki je nenavadni krog pod Krnom opazil prvi. »Trideset let smo hodili mimo tistih skal, pa nikoli nismo videli kroga, dokler ga nekoč nisem nenadoma opazil pri pregledovanju fotografij s poti na Krn. Ker sem se ljubiteljsko ukvarjal z zgodovino Alp, sem vedel, da mora biti nekaj posebnega,« pravi Bizjak, ki je tega in druge podobne kroge (denimo na planini Laz nad Bohinjem) popisal v knjigi Ostanki megalitske kulture v Alpah.

H krogu je pripeljal tudi arheologe, ki so menili, da gre za navadno ogrado za živino, toda stari pastirji so mu povedali, da je bil ta krog nekoč ograjen z žico prav zato, da živina ne bi zahajala vanj, torej zaradi posebnega spoštovanja tega prostora. Ko so sondirali tla, so znotraj kroga našli pod travo nasut pesek, medtem ko je zunaj kroga vsepovsod vsaj pol metra zemlje, še razloži ljubiteljski raziskovalec. V bližini so v zemlji našli tipične kamnite odbitke od izdelave kamnitega orodja ter košče keramike, značilne za zgodnjo bronasto dobo, ki so zdaj shranjeni v depojih tolminskega muzeja in nakazujejo, da je bila planina Zaslap obljudena že pred tisočletji, kolikor je zanesljivo star tudi kamniti krog. Kamnina v stiku z zemljo namreč korodira in po stopnji korozije je mogoče oceniti, koliko časa je ta kamen bil na tem mestu. Geolog dr. Jože Čar je glede na korozijo potrdil, da je krog na tem mestu preživel vsaj »nekaj« tisoč let.

Ötziji izdelali tudi Veliki voz

Obiskovali so ga ljudje, oblečeni še v usnje različnih živali in obuti v široke vodoodporne čevlje za hojo po snegu. Opremljeni so bili z bakrenimi sekirami, kakšnim kamnitim nožičem z lesenim ročajem ter lokom iz tise. Pestile so jih različne zdravstvene težave, pogosta je bila arterioskleroza, boleli so jih zobje in krvaveli so iz dlesni. Ja, zlahka si jih predstavljamo, saj so bili sodobniki znamenitega Ötzija, ki so ga našli leta 1991 zamrznjenega v ledeniku v Ötztalskih Alpah.

Tisti dan je južno pobočje Krna pripadlo vrhunsko opremljenim turnim smučarjem, medtem ko se je prepadno ostenje sosednje Batognice z zloveščim bobnenjem otresalo manjših plazov. Pred skoraj sto leti je med temi gorami bobnelo in grmelo noč in dan, toda kamniti krog je nepoškodovan preživel tudi divjo vihro prve svetovne vojne, v kateri se je znašel prav med dvema srditima ognjema na prvi frontni liniji. Vse naokrog po planini so vidni bombni kraterji, tla so polna odlomkov granat, ki so sekale vsepovsod, le v sam krog ni padla nobena. To je res nenavadno, meni Bizjak, ki je zbral tudi ljudska izročila, da so takšne kroge nekoč postavljali vsepovsod po Alpah nad tisoč metri nadmorske višine za posebne obrede, ki so jih izvajali na prvi in zadnji dan paše. K pojasnitvi skrivnostnega kroga, ki je v območju Triglavskega narodnega parka, je nekdanji direktor parka povabil tudi Jožeta Muniha in ta je izmeril močna energetska sevanja znotraj kroga. Pri ogledu okolice pa je našel še več: skale, postavljene v razmerje ozvezdja velikega voza, česar, tako kot kroga, ni mogoče ugledati, dokler vodnik ne pokaže z roko na posamične skale v neposredni bližini kroga: zadnja os, prva os, ročaj. Preslikave ozvezdij so bile v kameni dobi znana metoda za povezovanje energij neba in zemlje, najbolj znan v Sloveniji je jurklošterski Orion, ki ga je odkril pater Karel Gržan.

Za koledar, molitev, zdravje

Kako bi Veliki voz uporabljali v svojih obredih starodavni prebivalci pod Krnom, ni znano, glede kroga pa je Jože Munih sčasoma razvozlal nekaj njegovih skrivnosti: »Znanje o megalitih in o krogih sem pridobival postopoma. Nekaj iz literature, precej podatkov je napisala tudi Aleksandra Bajić, s katero sem odkrival kroge na planini Devica v Srbiji, ter skozi svojo intuicijo in intuicijo obiskovalcev, ki sem jih pripeljal v kroge. Informacije so mi bile dane tudi s skupnim raziskovanjem stare vere Kačarjev v naravnem okolju po zapiskih Pavla MedveščkaKačarji je avtohton izraz za staroverce na zahodu današnje Slovenije, predvsem na Banjški planoti in v okolici. Izraz izvira iz kače, ki so jo častili s pomočjo kamnov v oblik kačjih glav. Krogi v Alpah se malo razlikujejo od tistih v Angliji, tudi v Srbiji in bolj na vzhodu so krogi oblikovno nekoliko drugačni, še pove poznavalec megalitskih krogov.

Preden smo se podali v območje »svetega«, je geomant izmeril našo energijo, potem ko smo malce popasli radovednost v krogu, pa je še enkrat opravil meritve, ki so pokazale kar 20 enot energije
več. Znotraj kroga so močne zemeljske, nebeške in astralne energije, je prepričan Munih, ki je sčasoma razvozlal več funkcij kroga: poleg koledarske, ki je pomagala pri opazovanju menjave letnih časov, še duhovne in zdravilne. Med zdravilnimi obredi je imela vsaka skupina svoj odrejeni prostor; zgoraj so bile ženske, spodaj moški, na levi otroci, na vrhu za kamnito črto tetive je bil prostor za obrednega mojstra, druida. Tudi vsak izmed 30 večjih kamnov predstavlja točko zdravljenja za določeno čakro, je ugotovil Munih, ki je sicer strokovnjak za vodne izvire in njihove energetske ter zdravilne vrednosti, saj jih je v zadnjih 30 letih pregledal vsaj 2500.

Vsaj stokrat je tudi obiskal krog pod Krnom, in vsakič, pravi, odkrije o njem kaj novega, postane ali posedi v krogu in si napolni baterije. Tako postorimo tudi mi. Četrt urice v kristalno čistem zimskem zraku, ki ga z energijo Peruna, kot bi rekli kačarji, že polni radodarno pomladno sonce, tišina, ki jo pod zasneženimi vršaci zmotijo le občasni radostni kriki smučarjev, vse to napolni tudi naše baterije. Ni dvoma, kamniti krog pod Krnom je postavljen na dobrem mestu.