Smej se na glas, naj folk vidi tvoje škrbine!

Nismo brez humorja, znamo se smejati (celo sebi, ne več le drugim); da ne zabavljamo več čez politike, ni kritično znamenje, da smo otopeli, ampak za to morda preprosto ni razloga, ker so že šala sami po sebi... Skratka, ni razloga za skrb, da je resnobnost zajela slovenski narod v dramatičnih razsežnostih.

Tako pomiri znani stand up komik Boštjan Gorenc Pižama, s katerim smo se pogovarjali o humorju in smehu med Slovenci. On bo že vedel, navsezadnje se prednje pogostoma postavi na oder in jih nasmeje. Četudi je njegov najljubši humor britanski, znan po svoji odbitosti, suhosti, sarkazmu, in četudi se sam izogiba šal na prvo žogo, meni, da je vrst humorja toliko, kolikor je ljudi; pomembnejše od tega, kakšni so, pa je, da nasmejejo.

Znana ilustratorka Lila Prap v Mladininih intervjujih ugotavlja, da sta humor in smeh bolj ko ne izginila iz slovenskih medijev, da nimamo nobene humoristične revije, strani s šalami v časopisih ni več... Je resnobnost zajela slovenski narod?

Ne, mislim, da nam humorja ne manjka, res pa je očitno veliko ljudi brez smisla za humor oziroma vidijo bolj temne stvari, so pa zelo glasni! Tudi zato mogoče vlada občutek, da manjka humorja. Tudi ne bi rekel, da je izginil; mogoče v časopisih res skorajda ni več vicev, je pa zabavne vsebine najti drugje – na spletu, recimo. Meni je fenomenalno brati recimo kolumne Mihe Mazzinija na Siolu. Potem so tukaj komercialna gledališča, ki so se razmahnila. Pogrešam pa tudi sam dobro humoristično revijo, kakršna je bil Pavliha, kakšno dobro televizijsko oddajo...

Praviloma je smeh družbeno sprejemljiv, kadar se imamo čemu smešnemu smejati. A časi so v Sloveniji bolj slabi za to, gospodarstvo je kilavo, politika na psu, svetu okoli nas se pa tudi meša. Čemu bi se torej smejali?

Saj prav zdaj, v takšnih razmerah je lahko humor še zlasti pomemben! Sarajevčanom je v devetdesetih pomagal prebroditi njihovo morijo. To imamo, pa poskusimo vsaj nekako preživeti! Humor je lahko rešilna bilka. Če se, recimo, znajdeš v neki situaciji, ki se zdi brezizhodna, ti pa se ji začneš smejati, pride do subverzivnosti – nenadoma se ne zdi več tako obupna: delam se norca, torej bo že nekako! Po 11. septembru so šale zasule internet. Humor ima lahko močan psihološki moment. In po svoje je boljše, da skušaš boleče stvari preiti s smehom, kakor da zapadeš v to... stvar, tako zelo inherentno slovenskemu literarnemu telesu, da skušaš namreč okriviti za vse hudo druge! (smeh)

Da radi krivimo druge, je za Slovence pregovorno znano. Smo potemtakem bolj narod cmeravosti kakor smeha?

Mogoče res. A ne bi rekel, da zaradi pomanjkanja humorja. Razlog bi prej iskal v zgodovini. Vajeni smo, da bo kdo že poskrbel za nas. Samoiniciative za izboljšanje nimamo. (Skremži obraz.) Joj, nihče ne skrbi za nas, oh, ubogi smo! Kje si, mati država, da nas vzameš v svoje nedri, prisloniš svoje dojke na naša razdrapana usta, razpokana od vročine, v kateri živimo, in nas napojiš s svojim mlekom!? (Se zresni.) Mislim, da smo v precepu, ker še nismo dosegli dokončnega miselnega preskoka med sistemi. Mi bi imeli vse, z ene in druge strani, ampak tako ne gre. Zato se zgodi cmeravost. Ponuja pa to veliko možnosti za šale!

Političnih šal skorajda ni več – glede na vseobče nezadovoljstvo s politiko bi morali deževati!

Verjetno jih ni več zaradi spremembe sistema. Politični humor je bil sicer zelo razširjen v državah vzhodnega bloka, veliko bolj kot drugod. O tem obstaja zanimiva knjiga, Smeh in kladivo (avtorja Bena Lewisa, op. p.). Humor je bil edina možna kritika oblasti, danes pa kadar koli lahko rečeš, da je kdor koli na oblasti kreten, pa se ti ne bo nič zgodilo. Nezadovoljstvo se širi bolj na internetne forume oziroma komentarje pod članki, pri čemer se sicer sprašuješ, kako je mogoče, da znajo ljudje, ki živijo tako globoko v preteklosti, tako dobro uporabljati internet! Kdo drug pa bi morda pripomnil, da o slovenskih politikih ni toliko šal, ker so že sami po sebi šala!

Sin je vstopil v spalnico staršev, ko je mama ravno skakala po očetu. »Ja, kaj pa delata?« je vprašal sin. Starša, osramočeno zardita, mama pa reče: »Poglej, kako velik trebuh ima oče! Skačem po njem, da ne bo imel tako velikega!« »Brez zveze, mami!« je rekel sin. »Ko tebe ni doma, mu ga pa gospodinjska pomočnica napihuje!« Je to tipičen slovenski humor?

Bo že res tipična slovenska šala, glede na zelo veliko navzočnost gospodinjskih pomočnic v Sloveniji! (smeh) Humorjev je precej. In jasno je, da bodo pri največ ljudeh najbolj zažgale stvari na prvo žogo: na seks, recimo, pa straniščni humor... Gre za teme s kančkom tabuja, o katerih se sicer ne govori, skozi humor in smeh pa lahko zakrivamo nerodnost, nelagodje ob njih. Komur tak humor paše, naj mu! Humor je izrazito subjektivna zadeva, pri njem se, kakor pri glasbi ali umetnosti na sploh, o okusih ne razglablja! (smeh) Po drugi strani pa – če se začneš ukvarjati s komedijo, skušaš vendarle preseči ta humor na prvo žogo.

Kaj pa pri tvojih nastopih najbolj zažge? Tudi občinstvo stand upov še zdaleč ni homogeno...

Ko sem začenjal, sem se zelo opiral na samoponižujoči humor. Ljudje si rečejo: poglej, saj ta se pa zna iz sebe norca delati, ha, ha, ha, in ti potem bolj pogledajo skozi prste, ko se delaš norca iz drugih. Sicer je bil pri večini nas, komikov, humor obrambni mehanizem, s katerim smo si pomagali iti čez stvari, zaradi katerih so se drugi zafrkavali iz nas. Rečeš si: če je nekaj toliko poudarjeno, zakaj se ne bi še sam delal norca iz tega in uporabil to v svoj prid? Sicer pa imam pri svojih nastopih rad, da vanje vtkem kakšno družbeno ost, rad izhajam iz stvari, ki so mi najbližje, ki jim posvetim veliko časa, o njih razmišljam … To je predvsem literatura, zato se rad zatekam k Cankarju, Prešernu in drugim velikim imenom, o katerih smo se učili dolga leta in so nam jih nenehno postavljali na piedestal – rad jih malce deikoniziram.

Ali Slovenci dovolimo, da se iz nas dela norca? V šalah se večinoma delamo norca iz drugih.

Ko sem pred nekaj leti začel s stand upom, je bilo občinstvo še precej zadržano. Zadnje leto, dve, čedalje manj... Lahko si koga izbereš iz občinstva, se delaš norca iz njegovih pomanjkljivosti. Pred kratkim je v Sloveniji gostoval znan kontroverzni kanadski komik Jason Rouse. On si pa res privošči. V občinstvu je našel neko Američanko in si vzel z njo svojih deset minut. Žalil jo je, a ona se je smejala. Pa saj je vedela, da tega ne misli resno, da je to pač del nastopa. Slovenci se torej že znamo smejati na svoj račun, čeprav se še zmeraj lažje na račun drugega! (smeh) Bi rekel, da smo mogoče tudi v humorju malce škodoželjni, češ, naj sosedu krava crkne.

Če greš po Čopovi in se na glas smejiš, boš v očeh mimoidočih zrel za psihiatrijo. Če jokaš na ves glas, se to nobenemu ne bo zdelo čudno, mogoče te celo kdo ustavi in ti ponudi pomoč.

Ne bi rekel, da je tako grozno! Lahko pa poskusiva! (Gromko se zasmeji.) Evo, evo, se že eni ozirajo – kaj pa je z njim narobe? (smeh) Ampak zakaj se ne bi smejal kar tako, kjer koli? Meni se to pogosto dogaja. Še zlasti se mi je v časih faksa, ko sem na vlakih in avtobusih bral knjige in se na glas smejal, ko mi je bilo kaj smešno. Nekateri so me malce čudno gledali, drugi so skušali prebrati platnice, da bi videli, kaj je tako smešno!

Do joka smo vendarle veliko bolj tolerantni kakor do smeha?

Mislim, da zato, ker solz ne bo nihče razumel kot znak nespoštovanja, smeh pa lahko. Smeh ima svojo subverzivno podstat, ki se usmerja proti avtoriteti in jo spodkopava. Jok velja za zelo intimno zadevo, čeprav je morda smeh še intimnejši...

Da se smejiš, kadar hočeš, kje, čemu, kako – to je ena od najbolj sproščajočih stvari v življenju! In brez zakrivanja ust.

Najboljši so histerični smehi, ko se nenadoma vse poklopi, vse postane abotno smešno, da se valjaš od smeha! Ne pa, da si zakrivaš usta, ker imaš na trojki levo zgoraj eno pikico, ali pa zato, ker si še nisi pobelil spodnjih zob, ker je plača zmogla samo zgornje, in potem se smejiš takole (si zakrije usta): hi, hi, hi! Ne, na glas, naj vidi folk tvoje škrbine, zakaj pa ne!

No, v resnici si pogosto tudi ne upamo zasmejati, da ne bi bili videti trapasti!

Smeh je lahko malce čredna zadeva. Če si v občinstvu, pa se veliko ljudi ob tebi nasmeji, bo to dalo šali neko verodostojnost, je znamenje, da se lahko nasmejiš še sam, da ni treba, da ti je nerodno. Poleg tega je smeh tudi precej nalezljiv! Sicer pa se je že zgodilo na korporativnih nastopih, da sem povedal šalo, potem pa so zaposleni pogledali proti vodstvu, ali se bo zasmejalo, da se bodo lahko tudi oni! (smeh)

Sicer pa: a je sploh pomembno, kdo se čemu smeje – samo da se smeje!

Ja! Prav zato ne moremo reči, da je neki humor bolj pravi od drugega. So le tipi humorja, ki so ti bolj všeč in s katerimi se bolj poistovetiš. Nekaterim bo žur, ko bo nekdo povedal tri vulgarizme, nekdo pa se bo zasmejal šele, ko bo šala taka, da boš moral prebrati zbrana dela Wittgensteina (avstrijskega filozofa, op. p.), da jo boš razumel! (smeh)