Tiskane izdaje
Kafič pri prvem tiru na ljubljanski železniški postaji. Pripelje se s kolesom. Še vedno je umetnik na svobodi. Nič ne bo pil, ker jé sladoled, pravi. Štiri mesece je od izida nove pesniške zbirke Prihodi, odhodi in dober teden do koncerta njegovega prerojenega benda iz punkerskih časov Via ofenziva v Kinu Šiška. Seveda ni naključje, da sva se dobila prav tu.
Zakaj železniška postaja?
V naših življenjih je kup stvari, ki jih je »treba narediti«, čeprav nihče ne zna povedati, čemu. Treba je odrasti, treba je dozoreti ... Že v šoli ti rečejo: treba se je odločiti. Ker je nekaj »treba imeti«, pravijo. Ko ti to vcepijo, si zastrupljen. Vsi smo zastrupljeni. Utvara, da se splača trpeti in se gnati iz dneva v dan, je ena najslabših. In železniška postaja je zanimivo stičišče brezbrižnosti, čemur smo nekoč rekli, da »ti je vseeno«.
Vseeno za kaj?
Ali prihajaš ali odhajaš. V resnici je v življenju vse odvisno le od tega, za kakšno igro se odločiš.
Za kakšno ste se vi?
Jaz se nisem odločil. Ker imam rad, da je življenje polno presenečenj.
Sicer bi bili danes drugje?
Gotovo.
Kje na primer?
Lahko bi vozil viličarja. Oče mi je dal 50 dinarjev za tečaj. Seveda nisem šel. Nisem hotel pasti v kalup. Ampak danes v resnici nisem nič drugačen od večine. Ujel sem se v mantro »normalnosti«.
Ampak v avtobiografskem dokumentarcu iz leta 1982 Vsak otrok je lep, ko se rodi ste v punkovski maniri poudarjali ravno to – da niste normalni.
Ah, pri šestnajstih se vendar spodobi, da se boriš, da ne bi bil »normalen«. Da sanjaš, da obstaja nekaj več. Če si že takrat tako resen in se zavedaš, da gre v življenju le za banalnosti, kot so materialne stvari, potem je to res katastrofa.
Film je zelo pristno prikazal bedo in sivino življenja povprečne delavske družine v socializmu. Zakaj se danes nostalgikom tako kolca po socializmu, češ kako lepo nam je bilo takrat?
Moja zgodba in zgodba moje družine se od takrat ni veliko spremenila. Revež, kot je moj oče, ki je bil revež takrat in je s svojo bedno pokojnino še danes, je bil žrtev tistega sistema in je tudi žrtev tranzicije. On gotovo ne reče, da je bilo takrat bolje.
Vi se še vedno spopadate s položnicami, pravite – medtem ko je veliko nekdanjih punkerjev danes nosilcev neoliberalističnega sistema, podjetnikov, tajkunov, pop pevcev. Ali to pomeni, da ste punk nekateri jemali resneje kakor drugi?
Veste, v punku je bilo veliko »glumcev«, ki so imeli življenje že takrat lepo postlano in so punk izkoriščali za modo in pozo. Imeli so po tri nepremičnine od sorodnikov, hkrati pa so igrali največje upornike. To ne gre skupaj. Pristni punk je prihajal iz socialno ogroženega okolja, iz družinskih tragedij, to so bili mulci, ki so bili delinkventi zato, ker so bili obsojeni na življenje na ulici. Takoj ko so intelektualci začeli govoriti o subkulturi in modi, je bil punk mrtev.
Ste našli kakšen verz Via ofenzive, ki je ironično aktualen danes? »Mladi delavci, prihodnost je na stranišču« ...
Ja, ampak besedilo smo morali spremeniti v »stari delavci«. Ker mladih delavcev ni.
»Proleter« – nosilna beseda iz vaše najbolj znane skladbe je še z dostojanstvom označevala delavca, danes se mu reče strošek.
Točno tako! Stvari so veliko bolj grozne, kot so bile.
Kaj je odpoklicalo Via ofenzivo od mrtvih, potrebe po novem družbenem uporu ali dolgčas? Nostalgija?
Sem velik nasprotnik nostalgije. Zdi se mi naravno, da človek hodi naprej, ne nazaj. Veste, jaz bi z lahkoto živel tudi brez benda. Fantom dostikrat rečem, naj si poiščejo res dobrega pevca ali še bolje pevko. A mi ne dovolijo. Zdaj se celo učim tehniko pravilnega dihanja za lažje petje. Da ne bi dobil napada astme na kakšnem koncertu (smeh). Ampak bistven je občutek, da lahko z nekom deliš nekaj, kar ti je všeč, in se dobivaš dvakrat na teden. To je v srednjih letih velika vrednota, sploh zdaj, ko se družba razkraja. Ko vidiš, da je medsebojna naklonjenost tudi po 30 letih ostala.
Ampak spremenile so se razmere na terenu: večina punkpovratnikov – Lublanski psi, Buldogi, Carina, Otroci socializma – ni prišla dlje od ožjega kroga Ljubljane.
Saj si ne delamo utvar, tudi mi ne bomo prišli dlje. Kakor se sliši banalno – mi res igramo zase. Delamo nove komade, in če nam ne bi bili všeč, jih ne bi.
Punkerska besedila so v teh časih spet aktualna. Toda ali danes sploh še kdo sliši družbenokritično sporočilo?
Nihče si ne dela te utvare. Odigrali bomo nekaj koncertov, fino se bomo imeli, nimamo pa ambicij, da bi spreminjali svet. Vse je že preveč zmanipulirano, piar je prevladal, danes smo družba veselih potrošnikov in to je premočna grupacija, da bi jo lahko kdo uničil. Ampak že en sam poslušalec, ki bo razumel besedilo in v trenutku stiske kaj odnesel od njega, je dragocenost, ki je z denarjem nemerljiva.
Nameravate izdati cede?
Sredi oktobra, če bo uspelo. Bele rože bo naslov. Po pesmi o sodobnem gastarbajterju. O nekom, ki je gradil stolpnice, v katerih ne bo živel, stadione, na katerih ne bo navijal, hotele, v katerih bodo spali tisti, ki ga ponižujejo. Hodil je domov za božič, čeprav ga ni slavil. Na koncu pa so ga hoteli podreti na prehodu za pešce, ker je bil prepočasen.
Vaš oče v tistem filmu reče, da upa, da boste pošteni, da ne boste lopov in narkoman.
Vidite ironijo? Kaj se je zgodilo: sem pošten, nisem ne lopov ne narkoman. Kdo pa je zmagal? Tisti, ki so znali krasti!
A šole niste končali, postali ste umetnik. Kako je to razumela revna gastarbajterska družina z nepismeno mamo?
Niso mi mogli kaj dosti, ker sem vedno delal po svoje. Nisem se pustil prevzgojiti.
Ste pa zato kot pesnik in avtor televizijskih dokumentarcev videli kar nekaj sveta. Najbolj posebna izkušnja?
Kaliningrad, pozabljena ruska enklava med Poljsko in Baltikom. Ljudje so neverjetno pristni, ker ne vedo, kaj je hrepenenje po Zahodu. Nedavno sem šel v Trst pogledat železniško postajo, na kateri sem, ko smo bili še za železno zaveso v Jugoslaviji, kupil žvečilke brooklyn z okusom cimeta. Spomnil sem se, kako močan, pristen občutek je bil, ko sem jih dal v usta! Občutek Zahoda – mislil sem, da sem zares sredi Brooklyna! Čista poezija! Nič drugega nisem potreboval!
No, zdaj pa zvenite nostalgično.
Vem, ampak zgodbe še ni konec. Vlaka, ki je nekoč vozil do Trsta, ni več – ker so ga ukinili! Zdaj smo v Evropi, imamo brooklyn, imamo vse, po čemer smo hrepeneli – ampak z vlakom v Trst ne moreš več! Vidite to ironijo?
Bili ste celo v Detroitu, ko ste snemali odmeven dokumentarec o jeseniškem hokeju. Še snemate dokumentarce?
Bi jih, ampak očitno zame ni prostora. Tudi jaz sem med tistimi, ki so jim vzeli oddajo (na RTV, op. p.). Prostor je le za zaposlene, ki delajo znotraj utečenega sistema, kreativci z izvirnimi idejami pa ga očitno ogrožajo.
O čem bi snemali?
V glavi imam dokumentarec o košarkarskem »skok-shootu« – metu iz skoka – z naslovom Najprej reci hop. Skočiš, in šele ko si v zraku, vržeš žogo, tako zmedeš nasprotnika. Možno je namreč, da je to slovenski izum, Jože Zupančič je bojda prvi, ki se ga je domislil, še pred Američani.
Kakšen rezultat napovedujete Sloveniji na prvenstvu?
Vem, da se bomo borili kot levi, žal pa se ne bomo za kolajne.
