Tiskane izdaje
Ljubljana – Da spolnost pri Slovencih ni čisto nič posebnega, je morda ena pomembnejših ugotovitev knjige Spolno življenje Slovencev dr. Irene Klavs in dr. Ivana Bernika. To delo prinaša še vrsto zanimivih uvidov v slovenske spalnice.
Raziskavo so izvedeli leta 2000. Koordiniral jo je Inštitut za varovanje zdravja (IVZ), sofinanciralo pa več institucij, med drugim ministrstvo za zdravje in ministrstvo za znanost in visoko šolstvo po vzoru podobne raziskave v Veliki Britaniji iz leta 1990. Tedanja britanska študija je bila na tem področju znanstveno eksemplarična, poskušala je namreč zajeti spolno vedenje na Otoku, in sicer zaradi vznika aidsa v osemdesetih letih. Z njo so hoteli dobiti vpogled v možnost širjenja te bolezni.
Tudi slovenska raziskava je začela nastajati iz javnozdravstvenega vidika in pridobiti podatke o tveganjih, ki jih prinaša spolno vedenje na ravni slovenske populacije.
»Z vidika javnega zdravstva raziskava prinaša predvsem spoznanje, da veliko število spolnih partnerjev, vzporedne partnerske zveze, plačevanje za seks, predvsem če se pravilno in dosledno ne uporablja kondom, predstavljajo tveganje za spolno in reproduktivno zdravje,« pravi epidemologinja in raziskovalka Irena Klavs.
Knjiga poleg tega prinaša še sociološki vidik. »Družboslovca zanima, v kakšnih družbenih odnosih se ljudem spolnost dogaja,« pove sociolog in predavatelj na FDV Ivan Bernik. »Sociološko je po eni strani zanimivo, koga izberemo za spolnega partnerja in zakaj, po drugi strani pa, kakšen pomen pripisujemo spolnosti. Večino sprememb na tem področju je mogoče pojasniti v okviru družbenih okoliščin.«
O čem se strinjamo?
Kot je pokazala raziskava, se največ spolnosti v Sloveniji dogaja v okviru stabilnih partnerskih razmerij. Monogamija je pri Slovencih norma in vrednota, pri čemer mlajša generacija prakticira tako imenovano serijsko monogamijo, vrsto zaporednih partnerstev. Poleg tega mlajša generacija lažje odgovarja na vprašanja o spolnosti kot starejša, pravi Bernik.
»Zato se pri tej generaciji pogosto zdi, da v večjem odstotku prakticira nekonvencionalne oblike spolnega vedenja. Ženske starejših generacij so, denimo, pri odgovorih bolj zadržane.«
Večina sodelujočih v raziskavi je s svojim spolnim življenjem tudi zadovoljna. »Bežne zveze verjetno prinašajo drugačen tip užitka od stabilne veze,« pravi Bernik. »Pri zadnji je zmes užitkov drugačna. Stabilna zveza prinaša še druga zadovoljstva. Spolnost je na neki način dejavnik stabilnosti zveze in nasprotno: zveza spodbuja spolnost.«
Vprašani se večinoma tudi strinjajo, da so lahko ljudje spolno aktivni že pred poroko in da se sami odločijo, kdaj so dovolj zreli za prvi spolni odnos. Pri tem večina anketirancev pravi, da so bili pri vstopu v spolno življenje premalo poučeni o tem; predvsem so svoje delo preslabo opravili starši in učitelji, kar je po besedah avtorjev indikativno.
Homoseksualnost Slovenci sprejemajo z zadržki. Natančneje, leta 2000 je bilo do nje več zadržanih kot tolerantnih. To se kaže tudi v odgovorih anketirancev na vprašanje, ali so imeli istospolno izkušnjo; pritrdilo je 0,5 odstotka vprašanih moških in žensk. Tu rezultati anketiranja niso prepričljivi, pravita avtorja. Številka je vsaj pri moških – tudi glede na druge evropske raziskave – verjetno višja. V desetih letih, kolikor so stari podatki, pa se je verjetno stigma homoseksualnosti nekoliko omilila, menita avtorja.
Ženska se spreminja
Če so si nekateri odgovori vseh anketirancev zelo podobni, pa oba spola seksualnosti pripisujeta drugačen pomen. Za ženske velja, da jo doživljajo v romantičnih kategorijah, za moške je spolnost bolj avanturistična, obenem so bolj nagnjeni k promiskuitetnosti.
»V vseh generacijah moških jih ima 28 odstotkov najmanj deset spolnih partnerjev, medtem ko toliko spolnih partnerjev preizkusi samo šest odstotkov žensk,« pravi Klavsova. Poleg tega ima vzporedne partnerske zveze 35 odstotkov moških in le 15 odstotkov žensk.
Zanimivo je, da o vzporednih partnerskih zvezah poroča več starejših moških, ker so že dlje spolno aktivni, kar 43 odstotkov, medtem ko so podatki za ženske različnih generacij z vzporednimi partnerstvi zelo podobni. To pomeni, da si bodo ženske mlajših generacij nabrale višje število spolnih partnerjev in večje število vzporednih zvez, kot so jih imele njihove matere. Spolno vedenje žensk se spreminja v vse bolj tvegano in v tem vse bolj dohajajo moške,« dodaja Klavsova.
Spremembe pri ženskah različnih generacij je mogoče opaziti tudi pri tem, da ima ženska mlajše generacije prvi spolni odnos pri isti starosti kot njen moški kolega, povprečje je pri sedemnajstih letih. Prav tako se pri mlajših ženskah povečuje število vzporednih partnerstev. V zvezi s prvim spolnim odnosom je raziskava pokazala še, da mladostniki vstopajo v spolno aktivno življenje vse bolj zgodaj.
Posebnosti
»Na splošno se spolno vedenje Slovencev in Slovenk ne razlikuje pomembno od drugih držav,« pravi Irena Klavs. »V primerjavi z Veliko Britanijo se Slovenci malo manj tvegano vedejo. Manj imajo spolnih partnerjev, manj vzporednih partnerskih zvez, manj moških plačuje za seks.«
Slovenska raziskava se ni lotevala sočnih podrobnostih spolnih razmerij. »A če Slovenci kje izstopamo, so to izkušnje s heteroseksualno analno spolnostjo. Ta delež je presenetljivo velik in celo večji kot v skandinavskih državah,« poudarja Ivan Bernik.
K teoretskemu in laičnemu razumevanju spolnosti
Knjigi Margaret Mead Odraščanje na Samoi (1928) in Spol in temperament v treh primitivnih družbah (1935) sta močno zaznamovali najprej znanstveno in potem še laično razumevanje spola in spolnosti na zahodu, pravi antropologinja Karmen Šterk. »V njih je namreč ameriška antropologinja spol formulirala kot kulturno kategorijo (v angleščini gender proti biološkemu spolu sex). Adolescenca, devištvo, spol in spolnost Meadova razgali kot prakse, ki niso naravne, ampak kulturno konstruirane. Ta zastavek, da so stvari kulturne, ne naravne, je imel pomembne učinke v družboslovni teoriji in razumevanju seksualnosti, pa tudi na politični boj žensk za emancipacijo, na seksualno revolucijo itd. S tem je tudi samo idejo spolnosti ločila od ekonomske, pravne in moralistične navlake – na kratko: spolnost je na podlagi antropološke evidence prikazala izrazito postmoderno – kot stvar rekreacije, in ne prokreacije.«
