Tiskane izdaje
Ptice kmetijske krajine so najbolj ogrožena skupina ptic v Evropi. Med letoma 1980 in 2009 je upadla številčnost za 20 od 36 vrst, njihovo skupno število pa se je od leta 1980 skoraj prepolovilo, kažejo podatki o populacijskih trendih za 145 pogostih vrst ptic kmetijske krajine, ki jih je na podlagi nacionalnih popisov v 25 evropskih državah zajela Vseevropska shema spremljanja populacije pogostih vrst ptic (PECBMS).
Najbolj je upadla številnost populacij jerebice (za 82 odstotkov), poljskega škrjanca (za 46 odstotkov), repnika (za 62 odstotkov) in velikega strnada (za 66 odstotkov). Varstveni ornitolog Jernej Figelj iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) pravi, da stanje populacij ptic kmetijske krajine pri nas ni nič boljše.
Izvrsten kazalnik
biotske raznovrstnosti
Začetki rednega spremljanja pogostih vrst ptic kmetijske krajine v Sloveniji segajo v leto 2006, ko so bile vzpostavljene metodologija in strokovne podlage za monitoring pogostih ptic kmetijske krajine. Prvi nacionalni popis je bil izveden leta 2007, zato pri interpretaciji podatkov še ni mogoče govoriti o statistično značilnem trendu. Zanj je treba številnost populacije spremljati najmanj osem ali devet let. Kljub temu pa podatki zadnjih petih let dajejo slutiti, kaj se dogaja s pticami kmetijske krajine, meni Figelj.
Zakaj je »zdravje« ptic kmetijske pokrajine tako pomembno? Evropska unija ni zaman sprejela indeksa splošno razširjenih ptic kmetijske krajine (FBI) kot uradnega kazalnika stanja ohranjenosti okolja oziroma biotske raznovrstnosti. Države članice morajo na podlagi tega indeksa spremljati učinkovitost ukrepov kmetijsko okoljskih plačil (ukrepi KOP) iz programov razvoja podeželja, ki so namenjeni zmanjševanju negativnih vplivov kmetijstva na okolje, ohranjanju naravnih danosti, biotske raznovrstnosti, rodovitnosti tal in tradicionalne kulturne krajine ter varovanju zavarovanih območij.
»Ptice so na vrhu prehranjevalne verige. Vse, kar se zgodi v naravi, se bo pokazalo na pticah. Poleg tega imajo ptice krila, zato lahko odletijo, če jim razmere v življenjskem prostoru ali na gnezdiščih ne ustrezajo. So velike in glasne, zato jih je lažje šteti kot druge živalske vrste, so privlačne in ena najbolj raziskanih živalskih vrst,« Figelj našteva argumente za nujnost spremljanja pogostih vrst ptic kmetijske krajine.
Dramatično zmanjšanje populacije kosca
Poleg indeksa splošno razširjenih ptic kmetijske krajine so pomemben kazalnik stanja biotske raznovrstnosti popisi ciljnih vrst ptic kmetijske krajine. V Sloveniji od leta 1999 spremljamo populacijo kosca, ptice suhih ali močvirnih negnojenih ter pozno pokošenih travnikov. »Na podlagi trenda za kosca lahko sklepamo, kako gre drugim vrstam ptic, ki živijo v istem habitatu,« pojasnjuje Figelj.
Trend za kosca je slab. »Na Ljubljanskem barju, kjer je ena največjih populacij, je po podatkih nacionalnih popisov 1999–2010 kosec izginil v 39 popisovalskih kvadratih, v sedmih se je pojavil na novo. Leta 2009 je bil indeks kosca glede na leto 1999 45,4, kar pomeni, da se je v tem obdobju njegova populacija zmanjšala za več kot polovico. To je dramatičen upad. V dolini reke Reke, ki je mednarodno pomembno območje za ptice, in posledično območje Nature 2000 za kosca, so popisovalci pred letom 2000 našteli med 30 in 66 pojočih samcev, v letih 2009–2010 pa nobenega.«
Upad številnosti populacije kosca je predvsem posledica uničevanja njegovega življenjskega prostora, na katerega je usodno vezan; podoben je razlog za upad populacij drugih vrst ptic kmetijske krajine. Travniki se intenzivno gnojijo, pogosteje kosijo, prva košnja je zgodnejša in sega v gnezditveno obdobje, zato koščevi mladiči pogosto končajo pod kosilnico. Zaradi gnojenja je travna ruša gostejša, kar koscu otežuje iskanje hrane. Številni travniki so se spremenili v polja s samo nekaj kulturami, najpogosteje koruzna, ki so z vidika biotske pestrosti podobna puščavi.
»Na takšnih površinah si ptica ne more najti niti zavetja niti hrane. V kilometru popisne poti, ki je potekala po krajini na fotografiji spodaj, je popisovalec zabeležil samo dve ptici, pojočega poljskega škrjanca in repaljščico, ki se je ustavila na preletu. V kilometru povprečno ohranjene kmetijske krajine se sicer popiše okoli 60 osebkov, ki pripadajo približno 25 različnim vrstam.« Poleg tega je kosec ptica selivka, ki vsako leto preleti zelo dolgo pot od prezimovališč v vzhodnem delu podsaharske Afrike do gnezdišč. Med potjo se mu lahko pripeti marsikaj, tudi razmere na prezimovališčih niso najbolj ugodne.
Tretji kazalec stanja biotske raznovrstnosti so območni popisi populacije izbranih vrst ptic kmetijske krajine. V Kozjanskem regijskem parku je bil takšen popis na enakih popisovalskih kvadratih izveden v letu 1999 in lani. V tem obdobju je število koscev upadlo z deset na nič, prepelic s pet na nič, število pojočih samcev poljskega škrjanca se je zmanjšalo s 24 na štiri, drevesne cipe s 45 na 11, velikega strnada pa z 21 na zgolj enega. Tudi ti podatki potrjujejo, kar nakazuje kratkoročni trend na podlagi indeksa splošno razširjenih ptic kmetijske krajine.
Število ptic kmetijske krajine v Sloveniji se manjša, poudarja Figelj. »Zlatovranka je pri nas nazadnje gnezdila leta 2007, južna postovka leta 1999. Ni dvakrat reči, da prihodnje leto ne bomo več imeli gnezdišč črnočelega srakoperja, ki je bil še pred nekaj desetletji ena bolj razširjenih vrst ptic v vzhodni Sloveniji, njegov vzdevek je bil železni vrabec, zadnja leta pa njegovo število zaradi pomanjkanja ustrezne hrane (pesticidi) in očitnih sprememb v njegovem življenjskem prostoru, nezadržno upada.«
Neučinkoviti ukrepi
kmetijske politike
Ptice se glede na značilnosti življenjskega prostora, ki ga potrebujejo, delijo na generaliste in specialiste. Generalisti, na primer kos, se dobro znajdejo v različnih življenjskih okoljih, tako v smrekovem in jelovo-bukovem gozdu, kmetijski krajini, kakor v mestu. »So zmagovalci prilagoditve na človekov vpliv.«
Rjavi srakoper je po drugi strani specialist za kmetijsko krajino, zato to nujno potrebuje za prehranjevanje in gnezdenje. »Gnezdi v grmovju, po možnosti trnatem, prehranjuje pa se v kmetijski krajini. Najbolj mu odgovarja mozaična, z mešanico gmičevja, posameznih grmov in travnikov. Čeprav je travnik popoln, a na njegovem obrobju ni nobenega grma, v katerem bi si lahko uredil gnezdo, bo odletel drugam. Prav tako si gnezda ne bo uredil v grmičevju, če je to poleg koruznega polja, saj na njem ne bo našel dovolj primerne hrane.
Če srakoper oziroma katera koli druga ptica iz krajine izgine, je s krajino nekaj narobe.« Vrnitev je mogoča le z boljšim gospodarjenjem s krajino. To se je pokazalo z renaturacijo naravnega rezervata Škocjanski zatok, v katerem se je strmo povečalo tako število ptic v gnezdilnem obdobju kakor število preletov ptic. Drugi zgled pa je ustanovitev naravnega rezervata Iški morost. Medtem ko je drugod po Sloveniji populacija kosca upadla, se je tu povečala. Ob ustanovitvi rezervata pred nekaj leti so na njegovem območju našteli enega pojočega samca, nazadnje 11.
»Trend upadanja številnosti ptic kmetijske krajine kaže na neučinkovitost ukrepov kmetijsko okoljskih plačil, zaradi česar vsi živimo v slabšem okolju, tako zdravstveno kot kakovostno. Kmetijska politika, tako slovenska kot skupna evropska, nujno potrebuje nov način izvajanja ukrepov, če hoče zaustaviti padanje biotske raznovrstnosti,« je trdno prepričan Figelj.
V Kozjanskem regijskem parku so leta 1999 našteli 24 poljskih škrjancev, lani le štiri Popisovalec je na kilometru svoje poti opazil dve ptici, pričakovati pa bi jih bilo 60
