Sprva smrdi po ovci, na koncu diši po puloverju

Čeprav v poletnih dneh že sama misel na volno precej pogreje, si številni obiskovalci Jezerskega na Šenkovi domačiji z zanimanjem ogledajo, kako poteka predelava – od takrat, ko ovci postrižejo kožušček, do trenutka, ko jo spretne pletilje spremenijo v zimska oblačila.

Na pašnikih po Jezerskem se pasejo avtohtone jezersko-solčavske ovce, ki slovijo po zelo kakovostni volni. V preteklosti so se, zlasti pozimi, na skoraj vsaki tamkajšnji domačiji vrteli kolovrati, v rokah kmečkih gospodinj pa so plesale pletilke. Predvsem za svoje domače so pletle tople nogavice, jopice, celo odeje, spretne pa so bile tudi pri oblikovanju okrasnih izdelkov iz volne.

Delček skoraj izgubljene in pozabljene tradicije zdaj oživljajo pri Šenkovih. Polona Virnik Karničar, ki je od svoje babice prevzela eno od najuglednejših jezerskih kmetij, je povedala: »Pred časom sva se z možem odločila, da bo del dejavnosti na kmetiji tudi gojenje ovac naše domače pasme. Na žalost je ovčjereja v Sloveniji velika redkost, predelavi volne pa se godi še slabše. To tradicijo bi rada oživila.«

Prav zato obiskovalcem radi v živo pokažejo, za kaj vse je kakovostna domača volna dobra in kako se jo predeluje. »Ovce ponavadi strižemo dvakrat na leto, spomladi in jeseni. Prvič preden gredo na pašo, da jim ni prevroče, drugič pa jim kožuh odstranimo spet jeseni, preden se vrnejo v hlev. Striženje je danes precej preprosto. Dva možakarja ovco primeta, umirita, tretji pa ji s posebnimi škarjami preprosto odstrani ves kožuh. Po tem pride na vrsto prebiranje volne. Slabo izločimo in jo vržemo v kompost ali jo uporabimo za zastirko na vrtu, dobro pa večkrat operemo. Pri tem moramo paziti, da se ne izloči lanolin, ki ga izloča ovčja koža. Volna je mastna in mora takšna tudi ostati. Kolikokrat je oprana, lahko ugotovimo, če jo povohamo. Po prvem pranju še smrdi po ovci, pri zadnjem že diši po puloverju. Oprano in osušeno volno je treba še dobro prečesati s posebnimi krtačami, potem pa jo predice na kolovratih spredejo v nit. To navijejo v klobčič, potem pa že lahko zapojejo pletilke,« je postopek na hitro opisala Polona. Ovčjo volno uporabljajo tudi za polstenje oziroma filcanje, kot postopku po domače pravijo na Jezerskem. Za to dejavnost volno le dobro operejo, iz nje pa nastajajo copate, klobuki, kape, torbe, nakit, mehke volnene igrače in še in še.

Domačinka z Jezerskega Mija Murovec se je s predelavo volne srečala že v otroštvu, kar v domači hiši. Odraščala je na Jenkovi kmetiji. »Včasih so se ob zimskih večerih na mnogih kmetijah vrteli kolovrati. Na Jezerskem jih je bilo kar nekaj in tudi iz drugih krajev so nosili predicam volno, da so jim jo predelale v prejo. Menda so nekatere znale izdelati prav mehko nit, vse pa niso bile tako spretne. Danes je to povsem zamrlo,« je povedala. Ker v tamkajšnji osnovni šoli poučuje gospodinjstvo, se ji je zdelo pomembno, da petošolke pri poglavju o tekstilnih vlaknih spoznajo tudi tista, ki so jih znale pripraviti njihove prednice. »Zakaj bi na veliko obravnavali lan, na primer, ki ga v naši dolini ne pridelujemo, o volni pa ne bi vedele ničesar. Nič jim ne bo škodilo, če jim bo jasno, kako se vlakna z vrtenjem povežejo v nit, ki je primerna za nadaljnjo obdelavo,« je poudarila.

Že od malega je v njej tlela želja, da bi znala presti: »Na noben kolovrat se nisem mogla privaditi, potem pa so v hiši, kamor se je preselila moja hči, hoteli enega zavreči. Neverjetno naključje! S tem kolovratom sva se prav hitro spoprijateljila. Ko sem včasih mamo prosila, naj me nauči presti, je rekla, naj preprosto sedem in delam.«

Ko je Mija pred šestimi leti končno dobila svoj kolovrat, je sedla in delala. Zdaj spretno goni pedal, volnena koprena v njenih rokah pa se z neverjetno hitrostjo spreminja v enakomerno nit. Koliko časa mora presti, da je volne dovolj za pulover? »Takole vam bom povedala: en dan predenja za ene nogavice. Zanje potrebujemo približno dvajset dekagramov volne, za to pa moramo spresti približno četrtino ovčjega kožuha. Iz volne ene ovce lahko, na primer, spletemo štiri pare nogavic. Ali pa jopico, nogavice in rokavice, kot pravimo pri nas v šoli.«

Delo s kolovratom je zdaj zanjo zelo prijetno in jo sprošča. »Za to početje mora biti ravno prav toplo. Če je prevroče, se mi volna lepi na prste, če je prehud mraz, je trda in se ne oblikuje, kakor bi se morala. Vlakna so najbolj voljna pri temperaturi okrog 20 stopinj Celzija. Prav zato so predice pozimi predle pri peči, da je bilo toplo, poleti pa kmečke ženske niso imele časa za to dejavnost, ker so morale delati na poljih.«

Z enim vrtenjem kolovrata pa delo še ni opravljeno. Da je volna dovolj debela za pletenje, je treba »pocvirnati« dve niti skupaj, kot postopku pravijo na Jezerskem. »Spredeno nitko zvijemo v klopčič, potem pa dve skupaj še enkrat napeljemo v kolovrat. Združimo takšni, ki sta bili v prvi fazi postopka posukani vsaka v svojo smer, in dobimo novo, trdnejšo nit,« je razložila in pokazala. Za pletenje s »cvirnano« dvojno volneno nitjo so primerne pletilke številka tri, trojna nit pa se plete s štirico. »Ampak to je predebelo za nogavice. Takšne bi kar same stale pokonci,« se je pošalila.

Ženske, ki bi se rade naučile vrteti kolovrat, Mijo danes pogosto prosijo za nasvete. »Če pretrdo spredejo nit, ni mogoče ničesar več rešiti. Treba je vaditi, vaditi in še enkrat vaditi. Ko predica dobi občutek v roke in se nauči, kako imeti prejo ves čas na očeh, se ne more nič ponesrečiti. Pogonske vrvice na kolesu kolovrata, ponavadi so iz konoplje, se morajo vrteti z ravno pravšnjo hitrostjo. Tudi to je mogoče natrenirati z vajo,« nam je zaupala.

Njeno spretnost si bo to poletje mogoče vsak četrtek ogledati pod mogočnimi krošnjami dreves na Šenkovi domačiji, doslej pa jo je javno pokazala le na tradicionalnem Ovčarskem balu. Mija Murovec: »Ljudi zelo zanima, kako nastaja volna. Nekateri se ob ropotanju kolovrata spomnijo tudi otroštva in časov, ko so tako predle njihove mame ali babice. Mnogi celo sami poskusijo, kako to gre, a kmalu ugotovijo, da ni tako preprosto. No, vsaj voljo imajo. Mislim, da bi morali tradiciji predenja volne vrniti veljavo. Prepričana sem, da se še po mnogih podstrešjih skrivajo zaprašeni kolovrati. Naj jih ljudje znova poženejo. Ali pa naj jih pripeljejo k nam, na Jezersko, da se bodo imela mlada dekleta možnost učiti.«