Srečko Šorli: Einsteinovo brezčasno vesolje

Srečko Šorli se v čas svojega rojstva ali čas izbire študija geodezije ne more vrniti, tudi na svoj pogreb v prihodnost ne more. Na dogajanje v prihodnosti bo moral počakati tako kot mi vsi: v tem trenutku, času nič.

Objavljeno
23. februar 2011 12.41
Franc Milošič, panorama
Franc Milošič, panorama
Ko je slavni Stephen Hawking razglašal, da bi naredil časovni stroj za vračanje v preteklost, če bi mu dali dovolj denarja, je Srečko Šorli njegove načrte ocenjeval kot neumne in neizvedljive. Pred dvema desetletjema so ga nekateri naši znanstveniki ostro napadali, ko je na široko pojasnjeval svojo, v samozaložbi izdano knjigo Konec časa. Medtem je objavil nekaj znanstvenih člankov v svetovno priznanih znanstvenih revijah, lani pa ga je založnik LAP (Lambert Academie Publishing) iz Saarbrückena povabil, da o svojem pojmovanju časa napiše tudi knjigo. Einsteinovo brezčasno vesolje (Einstein's Timeless Universe) je izšlo takoj po oddaji rokopisa. Splošno veljavno prepričanje je, da je čas četrta dimenzija prostora.

Dvodimenzionalno ravnino z dolžino in širino poznamo iz koordinatnega sistema s koordinatama X in Y. Če jima dodamo še tretjo dimenzijo (globino) Z, dobimo tridimenzionalni ali kartezični prostor. Znanstveniki so razprave Alberta Einsteina z začetka prejšnjega stoletja večinoma razlagali tako, kot da je temu prostoru dodal časovno dimenzijo. Njegov prostor – čas – pa časa nikjer izrecno ne označuje za dimenzijo. Po vsaki dimenziji prostora se je mogoče gibati naprej in nazaj in od tod tudi prepričanje, da bi bilo mogoče potovati v preteklost ali prihodnost, če je čas dimenzija.

Šorli poudarja, da čas ni dimenzija, saj je celo Einstein četrto dimenzijo označil kot zmnožek imaginarnega števila, svetlobne hitrosti in časa. Čas je torej le ena od komponent njegove četrte dimenzije, nikakor pa ne dimenzija sama. In če ni dimenzija, po njej ni mogoče potovati ne naprej in ne nazaj. Hawking s časovnim strojem ne bi mogel obiskati Marilyn Monroe v njenih najboljših letih pa tudi pri Galileju se ne bi mogel ustaviti prav v tistem trenutku, ko je teleskop prvič obrnil proti nebu. Še v prihodnost ne bi mogel, da bi spoznal, kaj se bo z njegovimi predpostavkami o časovnem stroju še dogajalo. Če bi to zmogel, bi odšel tja, pogledal in se potem vrnil, nato pa svojo teorijo priredil tako, da bi tudi v prihodnosti vzdržala strokovno presojanje.

Proizvodi našega razuma

Srečko Šorli pa se v čas svojega rojstva ali čas izbire študija geodezije v Ljubljani ne more vrniti. Pa tudi na svoj pogreb v prihodnost ne more. Na dogajanje v prihodnosti bo pač moral počakati, tako da bo vedno in nepremično ždel z vsemi nami zgolj v sedanjosti, v tem enem in edinem trenutku, torej v času nič. Čas je zanj le numerični red sprememb. Mi se ne gibljemo v času, gibljemo se zgolj v prostoru. Torej tudi živimo le v prostoru (z vsemi njegovimi dimenzijami), in ne v času. Čas je naš miselni model, s katerim razumemo zaporedje dogodkov; sekundo in uro smo si izmislili, da bi si olajšali predstavljanje. To so pripomočki in proizvodi našega razuma. Če pa z zavestjo kot nadzornikom razuma poskušamo razumeti prostor in čas, je jasno, da čas ni razsežnost ali dimenzija. Einstein je že vedel, da je čas relativen in ne teče enako po vsem vesolju zaradi različne gravitacije.

Einstein je ugotovil, da je hitrost fizikalnih sprememb relativna, odvisna od hitrosti sistemov, v katerih se dogajajo in od moči gravitacije. Ure tečejo počasneje v hitrem letalu kot na površini Zemlje, tečejo tudi hitreje na vrhu gore kot ob njenem vznožju, kjer je gravitacija močnejša. Šorli je odkril paradoks v Einsteinovi teoriji, imenovan »paradoks svetlobnih ur«: prva ura je na površini Zemlje, sestavljena je iz dveh vertikalnih ogledal, med katerimi potuje foton. Ena pot fotona med ogledali pomeni en »tik« fotonske ure. Druga enaka svetlobna ura je v letalu, obrnjena tako, da potuje foton med ogledali v smeri letenja. Po teorijo relativnosti, bi morala ura v letalu tiktakati hitreje kot ura na površini Zemlje, saj je pot fotona med ogledali krajša. Eksperimenti z atomskimi urami pa dokazujejo nasprotno: atomske ure v letalu tečejo počasneje kot na Zemlji. Šorli je paradoks razrešil tako, da »skrčka« v smeri gibanja ni več, zmanjšanje hitrosti ur v gibajočem se sistemu pa ostane nespremenjeno.

Doživljanje vesolja in našega življenja v linearnem času »preteklost–sedanjost–prihodnost« je posledica doživljanja numeričnega reda sprememb (fizikalnega časa) skozi linearni psihološki čas, ki je osnovni miselni konstrukt, skozi katerega doživljamo svet, razlaga Šorli. V znanstveni reviji Physics Essays je skupaj s sodelavci v zadnjih treh letih objavil tri članke o takšnem pojmovanju časa (dva pa še čakata na objavo). Pri treh je sodeloval Davide Fiscaletti, direktor inštituta Space Life Institut iz okolice italijanske Sienne, pri enem pa dr. Dušan Klinar, takrat še direktor ptujskega znanstveno-raziskovalnega središča Bistra. Omenjeni italijanski inštitut je pred desetletjem ustanovil prav Srečko Šorli, ki je do leta 2006 živel v Italiji.

Narvikar

Šorlijeva bibliografija obsega še vsaj dve desetini člankov iz teoretske fizike, kozmobiologije in ekologije. Na nekatera njegova stališča in spoznanja so se zlila tudi žolčna nasprotovanja drugače mislečih znanstvenikov in razmišljevalcev. Treba je namreč vedeti, da teoretska razglabljanja šele iščejo svojo strokovno potrditev v širokem interdisciplinarnem znanstvenem prostoru, zato nobeno ne more pričakovati samo enoznačnega navdušujočega ploskanja. Porajajo se vedno nove zamisli, teorije in spoznanja. Tudi o tem, koliko dimenzij sploh ima to vesolje, kjer je število s teorijo strun že zdavnaj preseglo sedmico ali osmico. S teorijo črvine ali tunelov so se nekatere spet vrnile v teorijo možnosti za konstruiranje časovnih strojev ...

Razumevanje brezčasnega vesolja odpira pot zavestnemu doživljanju sveta onkraj psihološkega časa. Zavestno doživljanje človeka oplemeniti s spoznanjem, da je treba za preživetje na tem planetu zaživeti v harmoniji s sočlovekom, z naravo in vesoljem. Morda takšen pogled na svet še najbolje označi Narvikarja, kakor so poimenovali Šorlija med dvoletnim bivanjem v Indiji, kjer se je intenzivno ukvarjal s tehnikami meditacije. To njegovo ime v sanskrtu pomeni večno ali neskončno preprostost.

Je takrat spoznal, da je čas iluzija? Ali pa je še sprejemal božanski čas kairos in merljiv ter linearno tekoči čas kronos, kakor so ju razločevali stari Grki? Bi si vsi mi znali predstavljati razliko med božjo večnostjo krščanskega ali drugih bogov ter našo nebogljeno minljivostjo na tem svetu? Morda smo prav zato začeli to minljivost meriti natančno in meritve sprejeli kot absolutne vrednosti. S časom kot numeričnim redom sprememb se vsega tega osvobodimo; lahko celo razrešimo nerešljivo Ahilovo lovljenje želve: če bi bil čas dimenzija, hitrejši Ahil res ne bi mogel želve nikoli prehiteti; ker pa je čas le eden od količnikov četrte dimenzije, pa jo zlahka in elegantno prehiti.

Večnost smo razumeli linearno. To je iluzija linearnega časa. Toda ta paradigma je že padla, a še ne ve, da je. Še vedno živimo v iluziji, da bo več znanja rešilo svet. Toda svet lahko reši le zavest. Ego, ki nima zavesti, je bolan. Center osebnosti je zavest.