Stare Škale - potopljena, toda ne pozabljena vas

Olga Janžovnik, Jože Silovšek, Vekoslav Pocajt in Boris Polak so se srečali pred Oblovo lipo in trajalo je samo nekaj trenutkov, da so se vrnili vsaj petdeset let nazaj. Govorili so drug čez drugega, kot bi bili spet otroci.

Še vedno so Škalčani, čeprav pravih, starih Škal ni več. V petdesetih letih prejšnjega stoletja so bile prva vas v Šaleški dolini, ki se je zaradi intenzivnega izkopavanja kakih 300 metrov pod tlemi začela pogrezati. Počasi, a vztrajno, dokler jih v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ni zalila voda. Nastalo je jezero – pa niti ne tisto, ki mu pravijo Škalsko. Stare Škale plavajo v Velenjskem jezeru.

Prva, ki se je začela ugrezati, je bila cerkev, o kateri domačini radi poudarijo, da je bila s tisoč leti najstarejša v Šaleški dolini. Za njo so šli župnišče, pokopališče, šolski stavbi, občinska zgradba, trgovina, gostilni, društveni dom, torej vse, kar ima urejen kraj. Olga, Jože, Vekoslav in Boris so vse to doživljali kot otroci. Najraje povedo, kako je bilo razburljivo, ko so se sesedali grobovi in so se lahko nadobudneži na lastne oči prepričali, kako je videti človekovo zadnje bivališče in navsezadnje njegovi ostanki (pokopališče so pozneje prekopali in preselili).

Povedo tudi, da je bil takrat škalski zvonik videti kot stolp v Pisi (dokler ga niso zaradi varnosti porušili), da so se včasih tla čez noč znižala za meter, kako so začeli zlagoma pokati zidovi domov, kako je bila Kasnikova hruška že do polovice v vodi, a je še vedno cvetela, in kako so si Pocajtovi kuhinjo za silo uredili kar v sosedovi drvarnici. Prav vsi se spomnijo tudi, kako so bile videti domačije, preden so jih morali zapustiti. Sprehodili smo se po gozdu, se spustili proti jezeru, na prostor, kjer je bil nekoč hrib, okoli pa njihovi domovi.

Zapleti pri nedeljskih kosilih

Jože Silovšek je iz denarnice privlekel stare fotografije in pokazal, kakšna je bila njihova hiša, kje je stala njihova trgovina in kje je prvič poljubil dekle – kakšna štiri leta je imel zdaj 69-letni Jože, toda ta veliki dogodek je bil že dokumentiran. Preseliti so se morali kot prvi, bilo je leta 1950. »Hiša je že tako visela, da mama juhe v krožniku ni smela naliti do roba,« je pripovedoval. Nato so se morali še enkrat preseliti, ker so tudi v novih Škalah tla polzela. Naposled so se ustalili v Velenju.

Podobno so se selili Polakovi: najprej so imeli kmetijo na Škalskem hribu, potem so se dvignili na območje, ki mu pravijo Brezovo, in nazadnje v nove Škale – a tudi te po malem drsijo. Del dvorišča se je že premaknil za kakšen meter, se je pridušal Boris Polak, sicer najmlajši iz druščine; rojen je bil leta 1955, po poklicu je strojni tehnik, zaposlen v Termoelektrarni Šoštanj. V devetdesetih letih bi že skoraj v četrto začel iskati novo lokacijo, a se je odločil, da bo vztrajal. »Predlagali so mi že, naj si raje nabavim prikolico!«

Vekoslav Pocajt, rojen leta 1953, je pokazal dokument z datumom 25. maj 1955, s katerim je vodstvo rudnika njegovega očeta obvestilo, da začenjajo z odkopavanjem nove etaže. »Odkopavanje bo vplivalo na usodo vaše stanovanjske hiše, verjetno bo prišlo celo do porušitve zgradbe. Uprava rudnika vas tem potom obvešča, da si čim prej najdete prostor in kraj za novo stavbo in nas nato obvestite. Radi odškodnine za obstoječo stavbo pa moramo napraviti tozadevno pogodbo. Uverjeni smo, da boste to čimpreje naredili, ker bo spomladi leta 1956 že nevarnost večjih poškodb ali celo porušitve.«

Vekoslavov oče je delal v rudniku; ko je dobil odločbo, je poiskal zemljišče, a z odškodnino ni mogel postaviti novega doma. Zato so porušili staro hišo, jo tako rekoč zidak za zidakom postavili na novo. »Bil je 29. november. Oče je ravno toliko zgradil hišo, da smo imeli eno sobo, kuhinjo, sobo za staro mamo in kopalnico,« je dan selitve opisoval Vekoslav, upokojeni elektrikar, ki je bil nazadnje tudi zaposlen v premogovniku.

Iz otroštva v mladost

Njegov oče je tako polovico odškodnine pustil rudniku. Takrat pritožb na premogovniku niso sprejemali, služba za rudarske škode je bila organizirana šele sredi šestdesetih let. Ljudje so selitev vzeli kot nekaj samoumevnega, ker je pri skoraj vsaki hiši kdo delal v rudniku. Vas se je selila po tihem, o tem niso poročali niti časopisi. Veliko bolj kot njih je dogodek pretresel njihove starše, predvsem pa stare starše, ki so bili navezani na domačije. Mnogi so hoteli vztrajati na svoji zemlji, četudi bi šli z njo pod rušo.

Od razgledišča na stare Škale, kjer kraljuje Oblova lipa, smo se premaknili v drugo središče vasi, s katerim vežejo sogovornike spomini na mladostniška leta – ob jezeru je bilo urejeno za tiste čase prav čedno letovišče, tam so prvič jedli pomfrit, se dobivali ob bazenih, se zaljubljali … »To je bila 'špica' za tiste čase, na jezeru smo preživljali mladost,« je pravila Olga Janžovnik.

Naslednja postaja: tretje središče vasi. Na hribčku nad gostilno je gasilski dom, za njim podružnična šola, ki jo obiskuje 37 otrok. Med štirimi njihovimi učiteljicami je Olga Janžovnik. Na zgodovino šolstva v domačem kraju je zelo ponosna, navsezadnje so imeli v starih Škalah kar dve šoli, na novejši je poučeval pesnik Anton Aškerc. Leta 1948 so jo morali zaradi ugrezanja zapreti, učenci pa so morali v šolo v Pesje ali Velenje. S prostovoljnim delom in z materialom od porušenih hiš so začeli graditi novo štirirazrednico in učenci so lahko v njene klopi sedli leta 1954. Ne za dolgo, kajti ugrezanje se je širilo in dobra tri desetletja pozneje so tudi to šolo zaprli ter zgradili novo. »Upamo, da bomo tu tudi ostali,« je prostodušno dejala učiteljica.

Srečanje razseljencev

Pred gasilskim domom se je ravno začenjal trening bodočih mladih gasilcev. V krajevni skupnosti Škale - Hrastovec s približno 1200 prebivalci deluje trinajst društev, kar pomeni, da je vsak krajan v vsaj petih društvih, se je šalil Božidar Repnik, predsednik krajevne skupnosti. Med društvi je pred dobrimi tremi leti vzniknil Revivas, društvo za oživitev in promocijo vasi Škale. Predsednico Vero Pogačar je škalska zgodba tako pritegnila, da se je z idejami, kako jo predstaviti javnosti, oglasila na Premogovniku Velenje. Rezultat je razstava Izgubljeni kraji v novi luči, ki jo bodo odprli danes ob 18. uri v Muzeju premogovništva Slovenije v Velenju. Na njej bodo prikazane izginule vasi v Šaleški dolini v 20. stoletju in revitalizacija območja ter druga tovrstna območja iz Slovenije (Zabukovica) in tujine – Nemčije (Horno in Großgrimma), Črne gore (Plevlja), Bosne in Hercegovine (Tuzla) ter Hrvaške (Mursko Središće).

»Prepozno smo začeli obujati spomine,« so se strinjali sogovorniki, tudi stare starše so prepozno začeli zasliševati. »Veliko so odnesli v grob, ne le travme, temveč številne zanimivosti.« Nekaj zgodb obudijo na srečanjih razseljenih Škalčanov (tisti z domačijami so večinoma ostali v bližini, mnogi so se razselili po dolini, nekateri v Ljubljano ali celo čez lužo), ki jih pripravljajo že trideset let. Dobijo se vsako drugo leto, letos se bo to zgodilo 7. julija.

Če bi stare Škale ostale, bi bile zanimiv turistični kraj, je prepričan Vekoslav Pocajt. Navsezadnje so že leta 955 postale sedež pražupnije in ostale najpomembnejše naselje v dolini do vzpona Šoštanja konec 18. stoletja. »Imele so lep drevored, po sredi vasi je tekla železnica,« je razlagal Pocajt, ko smo stali na Lubeli. Od tam je razgled na vsa tri jezera – Škalsko, Velenjsko in Šoštanjsko (v njem so potonile Družmirje, zato mu rečejo tudi Družmirsko), za zadnjim se dvigujejo dimniki TEŠ, pod zemljo so razpredeni rovi premogovnika. Težka industrija je posegla v naravo in ustvarila jezera, ki so jih ljudje sčasoma sprejeli in so nazadnje postala celo priljubljena rekreacijska točka. Okoli so speljane poti, po njih tečejo in se sprehajajo domačini. »Ker sta gospodarska in družbena korist premogovništva veliki, marsikje ob zalogah te pomembne energetske surovine žrtvujejo okolje, pravi dr. Milan Medved, predsednik uprave Premogovnika Velenje.

Škalsko bo še majhno

Kaj menite, da se bo zgodilo z dolino, vprašam Vekoslava Pocajta. »Ne vemo... Ozemlje se poseda, a premikov ne čutimo.«

Kakšna je napoved iz rudnika? Škalsko jezero, ki ima 16 hektarov, se ne bo širilo, je povedal Drago Potočnik, tehnični vodja pridobivalnega prostora v Premogovniku. Velenjsko jezero, ki je s 144 hektari največje v trojici, se bo v prihodnjem desetletju povečalo za približno pet hektarov, v smeri proti Šoštanjskemu jezeru. To je tudi tisto, ki se bo v desetletju najbolj razširilo: s 74 hektarov na okoli 130. »Širilo se bo proti severu, na gabrško polje,« je napovedal Potočnik. Vas Gaberke je danes območje, kjer se bodo morale nekatere domačije še preseliti. Težava je le, da kmetijskih zemljišč ni več v izobilju.