Statistični urad – najbolj dolgočasna služba?

Med statistiki se skrivajo iskrivi ljudje, in kar je skoraj težko razumljivo: pri nenehnem premetavanju številk se celo zabavajo.

Objavljeno
23. september 2011 21.03
Posodobljeno
24. september 2011 15.00
Simona Bandur, Panorama
Simona Bandur, Panorama

Približno 2.050.190 nas je, 1,02 ženske na enega moškega, v zadnjih letih se manj poročamo in več ločujemo, imamo premalo otrok, a če jih že imamo, jih najraje poimenujemo Luka ali Lana, in ta se v šoli rada učita. Zaslužimo malo več kot 970 evrov neto na mesec, živeli bomo skoraj osemdeset let in smo še kar zadovoljni. Kdo je tisti, ki ve toliko o nas? Nikakršni vsevedi ali vedeževalci niso, le preštete nas imajo tako rekoč do zadnjega in nenehno marljivo gledajo v naš »lonec«, da bi izvedeli, kakšna prihodnost se nam (lahko) piše. Večinoma zbrani v turobni zgradbi, v kateri se obiskovalcu zazdi, da je v trenutku, ko je vstopil vanjo, osivel, in opravljajo po mnenju mnogih najbolj dolgočasno delo na svetu.

To je Statistični urad Republike Slovenije. Prav letos nas popisuje. Zapis, ki opisuje povprečnega zaposlenega na republiškem statističnem uradu, je skrajno posplošen in narejen v povprečnem novinarskem slogu. Če se oddaljimo od aritmetične sredine, ki je povprečnemu Slovencu še najlaže razumljiva vrednost, zlasti če je dobro opremljena s stereotipi, pridemo do posameznikov, takrat pa ni težko ugotoviti, da se tudi med statistiki skrivajo nadvse iskrivi ljudje. In kar je skoraj težko razumljivo: pri nenehnem premetavanju neskončne množice številk se zabavajo. Tisti, s katerimi smo se pogovarjali in so nam razkazali drobovje zgradbe na Parmovi v Ljubljani, so tam od prvega dne, ko so se zaposlili. Tudi oni sami so, kot brez oklevanja povedo, malce strahoma sprejeli delo, ki po mnenju ljudi zelo visoko kotira na lestvici dolgočasnosti.

Preštevanje

Vstop v statistični urad je z nelagodjem navdajal celo njegovo današnjo generalno direktorico mag. Ireno Križman, ki sedi v pisarni na sedežu urada na Vožarskem potu 12. Ko je leta 1974 iskala službo, teh ni bilo na pretek, je od nekod dobila namig: »Pojdi na statistični urad, tam vedno koga iščejo.« Pa je šla; svojo popotnico je takole opisala: »Nisem imela diplome, imela pa sem otroka.« Začela je povsem na dnu – ali še globlje, če upoštevamo, da so delovnemu prostoru takrat rekli podmornica. Pravzaprav je bilo to skladišče, kamor so po popisu leta 1971 spravili skladovnice papirja. »Bilo je zatohlo in grozno, za nameček sem prišla še na deževni dan...« Posadili so jo za mizo, predse je dobila zverižene pole papirja in je – preštevala. Ni vedela, kaj, a očitno ji je dobro šlo, kajti čez en teden so jo poslali na »ekonomsko statistiko«.

Nato je doštudirala sociologijo in očitno kmalu spoznala statistiko do obisti, skoraj dve desetletji je bila namestnica direktorja, zdaj je drugi mandat direktorica največje informacijske službe v državi, kakor jo sama imenuje. Da ji je statistika zlezla pod kožo, razkriva že njen prostodušen vzklik: »Statistika, to je ena super stvar!« Tudi zato, ker kaže, da smo Slovenci v resnici zadovoljni, čeprav nenehno nergamo. Tako je navsezadnje pokazala raziskava Eurobarometer o zadovoljstvu z življenjem – pogosteje se nam dogajajo stvari, ki jih doživljamo kot pozitivne, kakor nasprotno. In dobrih 60 odstotkov vprašanih je dejalo, da je v življenju precej zadovoljnih.

Zato se ob pritoževanju, da nam gre slabo kot še nikoli, kar malce razjezi: »Ni res, da nismo nič naredili. Še ljudje niso nesrečni, kaj šele, da bi bilo to res!« Je pa prepričana, da bi bil – če bi tisti, ki imajo vajeti v rokah, večkrat upoštevali dejstva, skrita v številkah – dialog bolj verodostojen in bi lažje dosegli soglasje. Kljub temu pravi, da se politike ne dotika, in ponavlja, da je urad neodvisen.

V njem je zelo pisana struktura zaposlenih, še zdaleč pa niso med njimi le matematiki in metodologi, temveč predstavniki različnih strokovnih področij, kajti le tako lahko razumejo pojave, ki jih merijo v številkah, pravi Irena Križman. Da bomo natančnejši: na uradu je zaposlenih 367 ljudi, med njimi 244 žensk, v povprečju so stari 44,2 leta, izobrazbena struktura pa gre od najnižje (manj kot osnovna šola) do najvišje – doktorat. Večina ima univerzitetno izobrazbo, teh je 169.

Papirja kmalu ne bo več

Z vrha smo šli v prve linije proizvodnje, nekaj kilometrov stran – v stavbo na Parmovi, ki jo marsikdo, najbrž zaradi neuglednosti in ker prav nič ne spominja na uradniško mesto (kvečjemu na kakšno skladišče), spregleda. V njej pa dolgi hodniki in nešteto pisarn, opremljenih, kakor bi že zdavnaj pozabili nanje. Tudi tam so se pred desetletji skrivale skladovnice papirja, nenavadnih pripomočkov, s katerimi so preštevali vse mogoče podatke, in precej več ljudi, kot jih potrebujejo danes. Izraz luknjačice (te so nekoč z luknjanjem papirja vpisovale odgovore) se je še ohranil, najbrž bolj zaradi zgodovinske vrednosti.

A te dame so, resda v zelo okrnjenem številu, še vedno tam. Vnašajo številke. Leva roka premika ravnilo vrstico za vrstico navzdol, prsti desne roke drvijo po posebej prirejeni tipkovnici brez črk, le s ciframi, oči nepremično zrejo v številke na levi. Takšen je dan za dnem delovnik Vesne Bjegojević že približno 25 let; tistega dne je vnašala podatke iz vprašalnika o gradbeništvu. Na dober dan jih zapiše od sedem do osem tisoč – in (vsaj za javnost) nikakor ne pokaže, da bi ji delo za tekočim trakom številk kakor koli načelo zdravo pamet.

Mlajši sodelavec Simon Butalič je bil na že nekoliko naprednejšem načinu: izpolnjene ankete, natančneje mesečne raziskave o turističnih prenočitvah, je skeniral. To in postopen prehod na samo še elektronsko izpolnjevanje vprašalnikov bodo počasi nadomestili ankete v papirnati obliki in tako bodo vnašalci podatkov počasi pozabljeni, kaj šele luknjačice. Med njimi je začela delati tudi Darinka Brancelj, današnja vodja oddelka za zajem podatkov. Na dan je privlekla še stare diskete, pravzaprav magnetne trakove. To je bil napredek v primerjavi z luknjanjem, se je spominjala, le vtaknili so jih v stroj in podatki so se prenesli, baje je bilo to še lažje kot danes, ko morajo odgovore pretipkavati. Nekoč jih je bilo na oddelku od 25 do 30, danes le še sedem.

Koš za zmerljivke

Rezultati anket, ki so jih tistega dne vnašali na omenjenem oddelku, so prišli po pošti, vsak mesec pa jih morajo pošiljati lastniki turističnih prenočišč. Najbrž jim gre papirologija neznansko na živce, toda na statističnem uradu jim vztrajno prigovarjajo, da je takšno zbiranje v dobro vsem, kajti če se vse pošteno izmeri, je tudi analizirati in načrtovati lažje. A s slabo voljo ljudi nihče nima toliko opraviti kot anketarji. Ko smo stopili med smejoča se dekleta (edini fant je ostal brez besede), tega kljub vsemu ni bilo zaznati. V telefonskem studiu so na varnem, so se strinjala.

Ravno so opravljala anketo o izobraževanju; ko so kliknila na vprašalnik, se jim je izpisalo ime iz izbranega vzorca in telefonska številka. Potem so bile na vrsti vaje v ponavljanju (če nekoga ni bilo doma) oziroma v prepričevanju, da kličejo s statističnega urada in da zbirajo podatke za narodov blagor. Na dan jih opravijo menda sedem ali osem, je dejala študentka Vanja Horvat, ki si je čas med klici krajšala z reševanjem križank. Te in podobno čtivo (vsaj pri tistih, ki niso ravno pred izpiti) so ležali na vseh mizah. Zaslišalo se je: »Dober dan. Gospoda Branka kličem... Kdaj pa bi ga bilo mogoče dobiti? Bo zvečer doma?... Hvala, bom takrat poklicala.« Očitno se je končalo brez vpitja in nerganja, ki niti ni tako redko. Marsikatero grdo zmerljivko slišijo, a je raje ne ponovijo, tudi grožnja s tožbo je že padla, so čebljala dekleta.

Pod nadzorom jih ima Zdenka Blejec, vodja anketnega studia ter terenskih in telefonskih anketarjev (prvih je okoli 160, drugih okoli 120). Tudi ona je delala kot anketarka – na terenu in za telefonom – in tako se ji je že dobro izostril občutek, kakšen je dober »izpraševalec«. Nikakor ne nekdo, ki je zadržan, ampak prej klepetavo bitje, ki bo več kot le prijazno, torej tudi prijeten in sproščen sogovornik, je razlagala. Izbranim pa daje nasvete, kot so: Če vas dvakrat zapored odklonijo, morda nimate prav dobrega dne... Ne hodite na teren, ko je polna luna! Ali slabo vreme. Ali čas pred volitvami. Ali so na poročilih kakšno krepko rekli na račun vlade... Ti časi torej za anketarje nikakor niso dobri, kar se zelo pozna pri odzivnosti na raziskave. Zato Zdenka Blejec vsem prigovarja: »Ne bojte se statističnega urada. Podatki, ki jih zberemo, so le v raziskovalne namene.« Zato so tudi njihova imena dostopna v glavnem le anketarjem, oni pa so kazensko odgovorni, če bi izdali te podatke.

Popisujejo nas

Medtem ko anketarji iz oči v oči ali iz ušes v ušesa zbirajo informacije, jih na oddelku za demografsko statistiko vzamejo iz sedanjih evidenc, natančneje iz Centralnega registra prebivalstva. In tako poteka ravno te dni – čeprav letos nihče ni potrkal na naša vrata z zajetnim kupom papirja in nadležnih vprašanj – zadnja faza popisa prebivalstva. Danilo Dolenc, vodja omenjenega oddelka, je zelo ponosen na dosežek. Še pri zadnjem popisu je sodelovalo deset tisoč ljudi, zdaj podatke zbira, premetava, obdeluje in oblikuje v oblično zmes povprečnega Slovenca samo šest ljudi. Kako ljudje sovražijo popis, se je pred pogovorom prepričal na spletnih straneh in si dal izpisati zadetke na geslo I hate census (sovražim popis). Da je ta reč ljudem odveč, je tudi sam izkusil kot popisovalec – leta 1981, a takrat še niso bili tako nastrojeni proti najrazličnejšim zbiralcem informacij. Spomni se tudi gor papirjev, ki so jih popisovalci prinesli v hišo. Letos je Dolenčeva pisarna prazna, nobenega papirja nikjer, na zaslonu pokaže popis seznam 30 tabel, v katerih je zapisanih 2.050.000 prebivalcev. In prav vsak je opremljen s približno 120 možnimi podatki.