Tiskane izdaje
Recesija je lahko tudi katalizator kreativnosti. Ko sta Aleksandra in Ranko pred dvema letoma v hiši njegovih staršev v Varaždinu urejala prvo skupno bivališče, ga nista hotela opremiti z generično kuhinjo, dnevno sobo in spalnico iz Ikee, temveč sta mu želela vtisniti osebni pečat.
Kot ljubiteljema vsega retro – Ranko je »zabubljen« v Volkswagnove hrošče in transporterje, Aleksandra občuduje pohištvo iz obdobja 1950–1970 – jima je bil še zlasti pri srcu slog 60. let. A ker ni bilo denarja za izvirne oblikovalske kose, sta se za njihovimi približki podala v klet hiše Rankovih staršev in iz nje na svetlo privlekla zdelana fotelja njegove prababice. Ranko, ki sta ga oče in ded naučila biti sam svoj mojster, je zavihal rokave, fotelja oskubil do lesenih skeletov, ju popravil in znova sestavil, Aleksandra pa je na njiju povadila znanje iz oblikovanja notranje opreme, ki ga je pridobila med študijem v umetniškem centru fakultete za oblikovanje v Los Angelesu.
Fotelja je odela v pisane barve; eno naslonjalo za roke v rdečo, drugo v zeleno, noge v vijoličasto, belo, zeleno in oranžno, tkanino na hrbtnem delu sedeža v bež, na sedalnem delu v rdečo. Drugi fotelj je prebarvala v modro-zelene odtenke. Ker sta restavrirana fotelja tako rekoč odsevala v barvi Aleksandrinih in Rankovih aver, sta ju tudi poimenovala po sebi oziroma svojih vzdevkih; fotelj v dekliških barvah sta krstila za Daco, tistega v hladnejših odtenkih za Ranka. Tretji fotelj z rdeče-rjavo prevleko in naslonjali za roke v umazani rožnati sta s slabo vestjo poimenovala po družinski psički Žuži, ker je bil ta njeno ležišče, preden sta ji ga odtujila.
V mesecih restavriranja sedežev za skupno gnezdo, ki sta jih preživela v garažni delavnici, je hobi prerasel v strast, onadva pa v zbiralca vseh vrst odsluženih stolov. Za njimi sta stikala po kleteh in podstrešjih sorodnikov in prijateljev, odlagališčih kosovnih odpadkov, bolšjih tržnicah in jih tik pred zdajci reševala pred hidravlično roko na uličnih zbirališčih kosovnih odpadkov. S pomočjo prijateljev sta vzpostavila pravo obveščevalno mrežo za opozarjanje o pojavu kakega primerka na uličnem zbirališču kosovnih odpadkov. »Prijatelji nama stole pripeljejo sami ali jih fotografirajo in nama pošljejo posnetke. Če se nama zdijo primerni, jih prideva iskat,« pove Aleksandra.
Bera za nekatere nezaželenih stolov je bila tudi že tako bogata, da vseh nista mogla strpati v avto, zato sta jih pred smetarji skrivala po parkih in se po prvi »furi« vrnila ponje. Enega sta odkupila od Roma za dve (polni) pločevinki red bulla.
Napol mrtve najdence zvlečeta v garažo, Ranko jih obere do lesenega ali kovinskega ogrodja, ga popravi ali zamenja zanič dele, jih znova sestavi in zbrusi. »Super mu gre, je zelo natančen. Če česa ne zna, mu na pomoč priskoči oče,« oceni delo svojega dragega Aleksandra. Sama izbere barvo za ogrodje stola in ga pobarva, zatem izbere še vrsto in barvo prevleke za sedež. Ker je ponudba na Hrvaškem skromna, tkanine pogosto naroča po internetu. »Nato greva k mojstru Mirkecu, ki je eden najboljših v svojem poslu v širši varaždinski okolici, in se dogovoriva o vrsti materiala za tapeciranje.
Ko sva se s svojimi željami prvič oglasila pri njem, je mislil, da potrebujeva stole za vrtec. 'Nikomur ne povejta, da sem vama jih jaz tapeciral,' nama je zabičal. Dogovorili smo se, da stole prideva iskat po desetih dneh, a naju je poklical že po dveh, ker so si jih ljudje želeli kupiti,« se spominja Ranko.
Ker se par restavriranju posveča le ob koncih tedna, med njim pa dela in živi v Zagrebu, stoli na celovito stilsko preobrazbo čakajo dolgo. V dveh letih sta jih restavrirala enajst – imena so dobili po ljudeh, ki so jima jih pripeljali (Seba, Blumenštajn), ali ulicah, na katerih so bili najdeni (Vlaška, Gortanova, Branimirova) –, v čakalnici jih je še devet. »Za restavriranje enega potrebujeva od enega meseca do pol leta, odvisno od zahtevnosti sloga obdobja, iz katerega izhaja. Dva stola sta že dobila nova lastnika, preostale zbirava doma kakor hrčka,« se nasmehne Aleksandra. Vendarle pa registracija skupne strasti pod blagovno znamko Che-chair – che che pomeni nekaj podobnega kakor super kul – nakazuje namero za resnejše ukvarjanje z restavriranjem.
Ponudbe z naročili so začele gosteje kapljati po odmevni predstavitvi na varaždinskem festivalu Špancirfest konec avgusta. Za sodelovanje na njem sta se Aleksandra in Ranko odločila, da bi izvedela še za mnenje neznancev o svojih stolih. Razstavila sta jih v prostorih nekdanjega butika, preurejenih v dnevno sobo, v kateri si je bilo mogoče ogledati vintage kose oblačil znamke Buried Clothes, stare aparate za dom in gospodinjstvo, se posladkati z bomboni 505 »sa crtom«, popiti kozarec sodavice in igrati igrice Super Mario. »Odzivi so bili super,« jih strne Aleksandra.
Dvanajst stolov sta razstavila tudi na prodajni razstavi v Zagrebu, še preden pa se bosta z vsemi silami vrgla v restavratorstvo, se za leto dni odpravljata v Vancouver. »Slišala sva, da tam cenijo retro vintage slog in imajo veliko izkušenj z restavriranjem izdelkov v njem. V službi sva že dala odpoved, otrok še nimava, kredita tudi ne. Prvi mesec se bova šla turista, nato bova začela sestavljati poslovni portfelj, s katerim bova poskušala pritegniti posameznike, ki jih zanima podobno in bi se nama želeli pridružiti,« razkriva načrte Aleksandra. Z Rankom se hočeta izpopolniti še v obdelavi lesa, se naučiti tapeciranja in nekega dne v celoti izdelati stol po svojih načrtih. »Zdaj za to nimava primernih strojev in orodja. Vendar verjameva, da bo hobi nekega dne prerasel v dober posel in bova začela oblikovati svoje modele stolov,« je optimistična Aleksandra.
