Halet Çambel, športnica, ki je pred kratkim preminila, velja za prvo žensko iz muslimanskih dežel, ki je nastopila na olimpijskih igrah. In to ne na katerih koli, ampak na olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936, kjer se je proslavila tudi s tem, da se ni hotela srečati s Hitlerjem.
Rodila se je leta 1916 prav v Berlinu, kjer je bil njen oče vojaški ataše na turškem veleposlaništvu. Družina je bila navdušena nad vizijo Atatürka, ki je hotel Turčijo spremeniti v sodobno evropsko državo, in takšna je bila tudi njihova vzgoja. Halet je bila kot otrok telesno šibka, zato so jo spodbujali k športu, ker so bili njeno najljubše čtivo nemški viteški romani, pa ni nenavadno, da se je posvetila sabljanju.
Ko so se v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja vrnili v Carigrad, je bila zgrožena nad položajem žensk in prav šport se ji je zdel najprimernejše sredstvo za emancipacijo. V tistih časih so pravila amaterizma jemali resno, kar je pomenilo, da je vsak sam treniral v prostem času, kljub temu pa se ji je uspelo kvalificirati za olimpijske igre. Njeno nasprotovanje nacionalsocialističnemu režimu je bilo tako močno, da se berlinskih olimpijskih iger sploh ni hotela udeležiti, a se je uklonila želji turškega olimpijskega komiteja. Vendar ni hotela nobenih stikov z vodilnimi nemškimi politiki, tako kot tudi vsi drugi turški športniki, zato so kolektivno zavrnili povabilo na sprejem pri Hitlerju. Diktatorja je videla le enkrat, in sicer takrat, ko je jezen odvihral s stadiona, ko je v teku na sto metrov slavil temnopolti Jesse Owens.
Po končani športni karieri se je posvetila študiju arheologije v Istanbulu in na pariški Sorboni ter bila ena najpomembnejših turških arheologinj. Njeno življenjsko delo je raziskava hetitske civilizacije, s katero je veliko prispevala k razumevanju pomena tega najstarejšega indoevropskega jezika.