Tiskane izdaje
Nedelja na Kamniško-mengeškem polju je bila živahna. Po zraku so frčala jadralna letala, na tleh so modelarji tekali za letali, sodniki so merili čas, najbolj pa so v oči bodli mladi, ki so mahali z majicami in puloverji, da bi »prepričali« topli zrak, naj se dvigne in potisne letalo njihove ekipe še više.
V nedeljo se je na sveže pokošenih poljih pšenice med Mengšem in Kamnikom začel prvi del svetovnega mladinskega prvenstva s prostoletečimi letalskimi modeli.
Na prvi tekmovalni dan so se modelarji pomerili v kategoriji F1A, se pravi v spuščanju klasičnih jadralnih letal brez motorja, v torek je potekala bitka med letali, katerih propeler poganja elastika (F1B), v sredo, na zadnji dan tekmovanja, pa bodo nad polji jadrala letala, ki jih bodo v višino pognali motorčki z notranjim izgorevanjem in s prostornino 1,5 kubičnega centimetra (F1P).
Paradna disciplina, v kateri je svoje znanje in spretnosti preizkušalo 40 ekip iz 15 večinoma evropskih držav, prišli pa so tudi Američani in Južni Korejci, je tekmovanje v prostem letenju brez pomagal, pri katerem tekmovalec letalo v zrak spravi s pomočjo 50-metrske najlonske vrvice.
Sliši se preprosto, toda za to potrebuješ prefinjen občutek in veliko izkušenj. Začetniki letalce odpnejo, takoj ko doseže največjo višino, ki jo dopušča vrvica, tisti bolj izvežbani pa še nekaj časa tečejo z letalom visoko nad seboj in čakajo, kdaj bo prišlo v termalni steber - v tistem trenutku ga je treba odpeti in letalce se še dodatno vzpne.
Sedemkrat tri
Da je vse potekalo po pravilih, je skrbela tričlanska mednarodna žirija. Njen predsednik Srđan Pelagić iz Srbije je pojasnil, da ima vsaka tekmovalna ekipa po tri člane, v posamezni kategoriji pa je treba opraviti sedem poletov.
Jadralno letalo je treba v zraku zadržati določen čas: v prvem poskusu tri minute in pol, v preostalih šestih po tri minute. Če ima ob koncu dneva več tekmovalcev iste čase, sledi še finale oziroma fly-off, kjer mora letalo v zraku z vsakim dodatnim poletom ostati še po dve minuti dlje.
Zmaga tisti, ki v skupnem seštevku v zraku ostane najdlje časa.
Razložil nam je tudi, zakaj mladci in mladenke tekajo gor in dol po polju in besno mahajo z majicami. Tako želijo dvigniti topli zrak više, s čimer bi tudi njihovo letalo letelo dlje.
Ni pa bil ravno prepričan, ali stvar v resnici deluje: »To je bolj psihološka zadeva. Dober model dobro leti, dober tekmovalec pa ve, kdaj spustiti letalo. Ko je letalo enkrat sto metrov visoko, nanj nimaš več nobenega vpliva nanj.« Pomembno je, kako je bilo letalo pripravljeno.
Kmalu zatem smo bili priča prizoru, ko se je na polje z majicami v rokah zapodila celotna spremljevalna ekipa. Člani (ne ravno najmanjše) nemške reprezentance so skupaj s podpornim osebjem povzročili takšno gnečo, da je moral vmes poseči direktor tekmovanja Janko Grošelj in vse netekmovalce poslati najmanj 25 metrov proč od startne črte.
Po reglcih
Vsako letalo gre še pred samim tekmovanjem na tehnični pregled, da ugotovijo, ali ustreza predpisom mednarodne aeronavtične zveze FAI: preverijo težo, obliko in površino kril, pri modelih s propelerjem na elastiko oziroma z motorjem na notranje izgorevanje pa še pogon.
Vsak tekmovalec ima lahko s seboj največ štiri modele, s katerimi bo tekmoval. Prvim trem po tekmovanju še enkrat pregledajo letala.
Na vsakem startnem mestu sta po dva sodnika, ki merita čas. V imenu objektivnosti ekipe ob vsakem od sedmih poletov vzletajo pri drugi sodniški ekipi. Sodnika Rajko Hafner iz Modre ptice Domžale in Miha Kočar iz Modelarskega kluba Kamnik, ki sta se pred soncem skrivala pod senčnikom, sta povedala, da je treba biti ves čas, ko je letalo v zraku, izredno pozoren. »Šteje vsaka sekunda - zato sva tudi dva: če bi enemu zatajila štoparica, je tu še vedno drugi sodnik.«
Tekmovalci z vsega sveta
»Ne gre nam prav dobro,« je povedal Hyung Jun Park iz južnokorejske ekipe, ki pa ni prvič v Sloveniji. »Prvi poskus je vedno problematičen.« Drugače se mu je zdelo, da je vreme primerno za letenje: pri poletu z jadralnim letalom je dobro, če je malo vetra, je pojasnil, topel zrak pa poskrbi za vzgon.
V ameriški reprezentanci so bili neprimerno bolj zadovoljni kot njihovi južnokorejski tekmeci: »Posrečil se mi je triminutni let,« je dejal mladi tekmovalec in odhitel na štartno linijo.
Štirinajstletni Sevok in njegov leto starejši brat Taron sta dodala, da je pri vsakem poletu ključno timsko delo, saj je treba nenehno slediti letalu in ga nato prinesti nazaj.
Kar pa zna biti pri boljših tekmovalcih, katerih letala se dvignejo resnično visoko, in močnejših zračnih tokovih tudi malce problematično, saj lahko letalo odnese precej daleč. Letala namreč niso daljinsko vodena: za vse morebitne spremembe med letom poskrbi mehanska ali elektronska avtomatika.
Modeli z motorčkom, ki lahko dela največ sedem sekund, se dvignejo tudi po 150 metrov visoko, najboljša jadralna letalca brez pogona pa nekaj več kot sto metrov. »Gumenjaki«, kakor tudi pravijo modelom na elastiko, dosežejo višino med 100 in 200 metri, saj se propeler vrti od 45 do 60 sekund, kar pa je zelo odvisno od termike, mi razložita mladeniča iz Hollywooda.
Štejejo sekunde
Črt Šiftar iz RŠD Murska Sobota, trenutno drugi v svetovnem pokalu v razredu F1A, se je v Mengšu uvrstil na šesto mesto. V nedeljo dopoldne je bil še zelo zadovoljen, a dovolj je bil le en malce slabši polet in mladenič je izgubil možnost za nastop v finalu. V finale oziroma fly-off so se namreč uvrstili trije tekmovalci z (enakim) najvišjim možnim številom točk.
»Za start nastaviš, kako se letalo poravna, da ne izgublja višine, določiš, ali leti naravnost ali zavija, spustiš ali dvigneš zadnje krilce, naravnaš smernik,« je našteval Črt. Slovenci so nastopali samo v kategoriji F1A. Vzrok je tudi ta, da so tekmovalni modeli jadralnih letal precej dragi. Črtovo letalo z elektronskim mehanizmom stane okoli tisoč evrov, za tekmovanje pa je imel pripravljene štiri modele: dva z elektronskim in dva z mehanskim mehanizmom. Vrhunski (elektronski) modeli lahko stanejo tudi po 3500 evrov.
Male in velike ekipe
Za Švedsko tekmujejo le trije, spremlja pa jih njihov vodja Per Findahl. Zato jim je na pomoč pri prinašanju letal nazaj pomagal tudi slovenski prijatelj Tomaž, ki smo ga ujeli prav v trenutku, ko je s polja koruze - in ta ni bila ravno nizka - prinesel jadralno letalo.
»Sicer bi bili v velikih težavah, če bi morali sami prinašati letala. Pa tudi dva člana ekipe še nista izkušena, tako da bi znalo trajati do večera, da bi našla letalo,« se zareži Per, ki je tudi sam tekmoval na podobnih tekmovanjih.
Nemška reprezentanca je v Slovenijo prišla z 21 člani. Bili so navdušeni nad vsem: nad vremenom, tekmovanjem in okolico, je razlagal njihov vodja Michael Seifert, čigar sin je tudi tekmoval. S seboj so pripeljali šest tekmovalcev, ki so se pomerili v vseh treh disciplinah.
Vodja 17-članske češke odprave Jaroslav Straka je povedal, da imajo po tri tekmovalce v kategorijah F1A in F1B. Na vprašanje, kako jim kaj gre, je odvrnil, da se imajo krasno, da je Slovenija super država in da bodo prihodnje leto spet prišli na evropsko prvenstvo v Novo mesto.
Pristankov na Brniku ne ogrožajo
Glavna naloga Slavka Kosa, predsednika društva pilotov Elisa iz Novega mesta in člana organizacijskega odbora, je bila poskrbeti za varnost. »Morali smo pridobiti dovoljenje agencije za civilno letalstvo, prijaviti tekmovanje na kontrolo letenja in jo sproti obveščati o tekmovanju. A verjetnost, da bi kakšen model odneslo proti pristajalnemu koridorju brniškega letališča nad Mengšem, je resnično majhna.«
Organizacija je bila precejšen zalogaj, je dejal, sponzorstva je težko pridobiti, tako da je vse potekalo na prostovoljni osnovi. Težko je dobiti toliko sodnikov, ki bi bili pripravljeni ves dan preživeti na tekmovanju, in to kar tri dni.
»Posebna zgodba je tudi izbira lokacije: takšno tekmovanje zahteva ogromno površino, ki ne sme imeti preprek. Problem je bil, ali bo pšenica pravočasno požeta, prav tako pa ne moremo delati škode na bližnjih poljih koruze in lucerke. A uspelo nam je. Zadovoljni smo tudi z udeležbo: prišli so vsi, ki so se prijavili,« je povedal Kos. To ni profesionalni šport: pot in namestitev si večinoma vsi plačajo sami, je poudaril.
