Tiskane izdaje
Z gore proti morju
Nočni vzpon tekaške odprave na 2104 metre visoki Vajnež zahodno od bolj znanega Stola je bil zahteven, a je pogled na z jutranjo zarjo osvetljene Julijce in Karavanke hitro pregnal utrujenost. Po pet kilometrov dolgem spustu z Vajneža do Potoške planine se je začel 240 kilometrov dolg štafetni tek dvojic. Medtem ko se je prvi par tekačev že potil na makadamski cesti proti dolini Završnice, se je preostali del ekipe, ki so jo poleg tekačev sestavljali še vozniki treh kombijev in štirje spremljevalci v dveh osebnih avtomobilih, zbral na Selu pri Žirovnici. Tekači so pospravili planinsko opremo in pripravili tekaško, Matej Žnidar, vodja poti, pa je preverjal še zadnje podrobnosti. Tik pred odhodom je člane ekipe pozdravil tudi jeseniški župan Tomaž Tom Mencinger, prav tako jim je dobre želje namenila Albina Seršen, predsednica jeseniške zveze društev prijateljev mladine, ki upravlja letovišče v Pineti.
Jutranja svežina je na poti proti Kranju v soncu kmalu izpuhtela, tek je postajal napornejši. Miloš Jenkole je po prvi polurni etapi v Kranju ugotavljal, da ima srčni utrip za 20 udarcev višji kakor navadno med tekom, zato je bil pred nadaljevanjem poti zaskrbljen, hkrati pa prepričan, da je za podvig zelo dobro pripravljen. Kljub vročini, ki jo je poleg sonca stopnjeval še razgreti asfalt, so tekači ohranjali dobro voljo; glasbo iz spremljevalnega vozila sta Bojana Berguš in Danilo Klinar med čakanjem na naslednjo menjavo v Kranju izkoristila za ples. Tekače in ekipo so med potjo spremljali številni radovedni pogledi: v Kranju so delavci ob cesti z zanimanjem poslušali pojasnila in nato v en glas priznali: »Vsa čast jim«, v Mavčičah pa smo po opisu namena teka od poštarja Tomaža Čaterja prejeli deset evrov podpore. »Boste že vedeli, komu bo prav prišlo,« je rekel.
Hitro mimo Ljubljane
Kot se spodobi za prave Jeseničane, ki se pogosto zbirajo v Max baru, enem najbolj hokejskih lokalov na Jesenicah, so v prestolnico vstopili tiho (po stranski cesti) in hitro in jo še hitreje zapustili. Gorenjska je tako okoli 14. ure ostala za tekači, s tem pa tudi prvih dobrih šestdeset kilometrov poti. Karavana se je nato obrnila proti Horjulu in Vrhniki, tekačem je prijalo, da so tekli v senci notranjskih gozdov. Pot po stranskih cestah do Postojne se je vztrajno dvigovala, vendar so kljub temu ohranjali hitrost okoli deset kilometrov na uro, kar je obetalo, da bodo do jutra na cilju. Toda na polovici poti in pred nočjo si o tem še niso upali govoriti na glas. Vmes je Miloš Jenkole zaradi nadležne bolečine odstopil kot tekač, tako da je morala njegova tekaška partnerica Nataša Rozman Mulej nadaljevati sama. Miloš se je strinjal, da lahko do cilja pridejo skupaj, po načelu vsi za enega, eden za vse.
V deželi pod Nanosom se je že temnilo, karavana pa je vztrajno in brez oddiha seštevala kilometre. Pri Prestranku se je s pašnikov slišalo glasno hrzanje konj, ki so, vsaj zdelo se je tako, brezglavo dirjali sem in tja, a je vtis, da so s tem pozdravljali tekače, v zraku obvisel kot prijetna spodbuda. Do Senožeč se je na pokrajino spustila noč, podoba okolice je izginila, v temi pa se je poleg globokega dihanja tekačev slišal le še enakomerni cop, cop, cop njihovih čevljev.
V Senožečah se je obetala že prej napovedana pojedina, saj so v gozdu tik ob poti najdeni jurčki obljubljali konkretnejšo kulinarično zadovoljitev. Vendar z njo ni bilo nič, kajti kuhar odprave Uroš Pestotnik - Ugi je sporočil, da »juhe ne bo, ker je zmanjkalo plina«, in si s tem namesto pohval prislužil številne zbadljive pripombe. Kljub temu je bilo za hrano in pijačo poskrbljeno.
Na Kozini so tekači že odločneje zadihali primorski zrak in se okoli poldruge ure v petek zjutraj spustili do Rižane in naprej proti Dekanom, kjer je bil pred njimi še najzahtevnejši tekaški vzpon na Sveti Anton. Polurne razmike v teku posameznih parov so skrajšali na petnajst minut in pred tretjo uro zjutraj so vzpon premagali. Ko je bilo že videti, da so za tekači vsi večji izzivi, je pogled v nočno nebo brez zvezd in z bliskanjem strel v daljavi nakazal, da se utegne vsak čas uliti dež. Toda vreme jim je prizanašalo, pršenje dežnih kapelj jih ni motilo, prav tako so jim prizanesli policisti na mejnem prehodu v Sečovljah, saj so ekipo spremljali le z vprašujočimi pogledi.
Najtežji in najbolj moker del poti
Po slovenskem delu poti je bil pred karavano le še sklepni, nekaj deset kilometrov dolgi del do Pinete. Bliskanje strel je postajalo vse bližje in vse glasnejše, tekači so čedalje bolj nezaupljivo pogledovali v temno nebo. Tik pred Umagom jih je opral dež, zaradi zgodnje ure, ko so v le nekaj kilometrov oddaljeni Pineti še spali, pa se je ekipa odločila za postanek, da ne bi na cilj prišli prezgodaj. Po premoru se je karavana odpravila naprej, zadnji dvojici so se pred ciljem pridružili vsi tekači. Tudi Miloš Jenkole je stisnil zobe, prijel štafetno palico in odtekel nekaj zadnjih metrov poti.
Otroci v letovišču so tekačem pripravili posebno dobrodošlico, saj so jih čakali pred vstopom na območje letovišča in jih z glasnim vzklikanjem pospremili do cilja, kjer so postavili še transparente z napisi kot »Jenki je car«, »Dobro se vrne z dobrim«, »Hvala, dobri tekači«. Med predajo sporočila štafete, ki ga je upravnici letovišča Ireni Lah izročil Miloš Jenkole, skoraj nihče ni ostal ravnodušen, marsikomu so po licih tekle solze sreče. Ko se je po obveznem kopanju članov ekipe v morju ulilo kot iz škafa, je pedagoški vodja v letovišču Jernej Klinar povzel razpoloženje: »Tako je lepo, da se je še nebo zjokalo.«
Zakaj se mora nekomu bližnjemu zgoditi kaj tako hudega, kot se je Milošu, da spremeni pogled na svet, se je po koncu teka spraševal Danilo Klinar. Odgovor je morda skrit v namenu teka, saj se je dobro vrnilo z dobrim.
Iz sredine tiskane izdaje Dela
