Temne skrivnosti prehranske industrije: sladkor, sol in maščoba

Pulitzerjev nagrajenec Michaell Moss razkriva, kako prehranska industrija načrtno škoduje zdravju ljudi.

Objavljeno
27. januar 2014 14.50
ilich*sol
Katerina Vidner Ferkov, Delo.si
Katerina Vidner Ferkov, Delo.si
Michael Moss, raziskovalni novinar The New York Timesa in Pulitzerjev nagrajenec, v svoji knjigi Sol, sladkor in maščoba (Salt, Sugar, Fat; 2013) razkriva škodljive razsežnosti industrijsko predelane hrane in nizko motivacijo industrijskih velikanov, da spremenijo svoje delovanje v prid zdravja.

Knjigo začenja z opisom javnosti neznanega srečanja velikanov prehrambene industrije iz Združenih držav Amerike, ki se je zgodilo 8. aprila 1999 v Minneapolisu.

Organizator srečanja je bil International Life Sciences Institute. Ob tej priložnosti so se zbrali predsedniki uprav podjetij Nestle, Kraft, General Mills, Nabisco, Procter & Gamble, Coca-Cola in Mars.

Tema srečanja: epidemija debelosti. Prisotni so se že pred več kot desetletjem seznanili s preverjenimi podatki, da njihovi izdelki povečujejo debelost, vplivajo na nastanek diabetesa in protina ter povzročajo druge zdravstvene težave.

Vendar odločitve, da svoje delovanje spremenijo, niso sprejeli. Michael Mudd, predsednik uprave podjetja Kraft, je izrekel besede, ki so se zapisale v zgodovino: »Ne bomo tvegali izgube draguljev podjetja.« Dragulji so v primeru prehranske industrije produkti, ki se dobro prodajajo, ne glede na to ali dolgoročno škoduje zdravju ljudi.

Industrija prehrane je zamenjala tobak

Nekdaj so industrijsko pripravljene cigarete obravnavali kot zdravju neškodljive, dokler niso posamezne tožbe in civilni pritiski dosegli, da je tobačni lobi vendarle moral priznati, da so njihovi tobačni izdelki zdravju močno škodljivi.

Profesor Kelly Brownell z univerze Yale je bil prvi, ki je opozoril, da industrijsko predelana hrana zdaj postaja grožnja zdravju, podobno kot je bil nekdaj tobak.

Zakaj je tako?

Sladkor, ki ga uporablja prehranska industrija, kot opisuje Moss, je predelan s posebnimi postopki, da je dvestokrat bolj sladek kot naraven, neobdelan sladkor.

Tako kot sladkor sta tudi sol in maščoba fizično spremenjena - tako njuna oblika kot struktura. Poleg preoblikovanja sestavin kot so sladkor, sol in maščoba, prehranski znanstveniki razvijajo ojačevalce okusa, ki jih dodajajo v množični proizvodnji živil.

Z razvojem takšne »znanosti« se ukvarjata podjetji Cargill in Tate & Lyle. Slednji se predstavlja s sloganom »oblikovanje prehranskih produktov« (Food Product Design).

Prehranska industrija financira drage raziskave, ki ugotavljajo, s katero hrano se bodo ljudje zasvojili, ključno vlogo pri tem pa igrajo sladkor, sol in maščoba v obliki, ki hitro vpliva na človekov okuševalni čut in možgane.

Tudi otroci so udeleženi kot ocenjevalci prehranskih produktov, kajti to ni več hrana temveč industrijski izdelek.

Kako se to kaže?

Kot navaja Moss, ameriški generali poročajo o tem, da so sedanje generacije osemnajstnikov predebele, da bi jih lahko rekrutirali. Prekomerna teža pri otrocih se je namreč od leta 1985 do danes potrojila.

Podobno je v Angliji, kjer trgovine z oblačili za otroke pospešeno naročajo izložbene lutke otrok močnejših postav. Naročilo takšnih lutk se je povečalo za tristo odstotkov, kakor kažejo letošnji podatki.

Kaj je industrijska hrana?

Industrijska hrana je tista, ki gre skozi industrijske obrate, kjer ji spremenijo obliko, strukturo in jo tudi kemično obdelajo. Slogan prehranske industrije je: več, ceneje in hitreje.

Denimo pšenica se v prehranski industriji uporablja predvsem pridobljena s pomočjo monokulturnega kmetijstva, ki uporablja gensko spremenjene organizme in/ali pesticide. Pogosto je uporabljena tudi na način, ki jo prehransko degradira - torej se uporablja predvsem bela moka in ne polnozrnata.

Industrijska hrana ni omejena le na kmetijstvo, temveč tudi na živinorejo (predelava mesa in mleka), ki ji na tej ravni očitajo premalo regulirano uporabo antibiotikov, hormonov in neprimerne življenjske pogoje za živali.

Pogosto naj bi bila ogrožena tudi neoporečnost hrane, ki pa se preko industrijskih procesov spreminjanja okusa in strukture živila prekrije, opozarja Moss.

Raziskovalni novinar je poudaril to kar večina samo sluti - industrijska hrana je brez dodatkov neokusna in nima prave hranljive vrednosti.

Za prepričevanje kupcev naj posežejo po nezdravi in predelani hrani, multinacionalke uporabljajo tudi presenetljive trditve. Unilever je v svoji kampanji za sladoled trdil, da je znanstveno preverljivo, da človeka uživanje sladoleda »osreči«.

Podgane so jedle sladkor - tudi za ceno elektrošoka

Posebno pozornost si zasluži raziskava velike uporabe sladkorja meni raziskovalni novinar.  Prepričal se je, da trume znanstvenikov in znanstvenic, ki jih plačuje prehrambena industrija, dobro vedo, da zemljevid jezika in način okušanja, ki se ga naučimo v šoli, še zdaleč ne predstavlja resnične slike o tem, kako ljudje doživljamo sladkor. Ne samo ljudje.

Anthony Sclafoni je laboratorijske podgane hranil s Froot Loops proizvajalca Kraft, ker je laboratorijskim živalim želel poleg pasje hrane dati priboljšek; podganam je bil sladki priboljšek zelo všeč.

Na dogodek je povsem pozabil, dokler ni dobil naloge, da mora zaradi eksperimenta podganam povečati telesno težo. To mu nikakor ni uspevalo, zato se je spomnil industrijsko predelanega sladkega zajtrka Froot Loops.

Podgane so dobesedno podivjale. Psiholog je namreč opazil, da zato da bi jedle žitarice prepojene s sladkorjem, bile pripravljene opustiti svoje značilno vedenje: zapustiti skupino, se izpostaviti močni svetlobi in celo prejeti blažji elektrošok - vse to samo zato, da bi prišle do sladke hrane.

Strokovnjaki za prehrano z roko v roki z interesi industrije

Letos se je javnost v Angliji seznanila s spornimi povezavami strokovnjakov za prehrano in industrijskimi giganti. Otoška država se namreč sooča z epidemijo debelosti, zato je vlada oblikovala komisijo, ki bi ustrezno obravnavala to perečo zdravstveno težavo.

Novinarska raziskava je pokazala, da kar pet od osmih izbranih strokovnjakov v državni komisiji hkrati svetuje prehranskim multinacionalkam.

Npr. profesor Ian McDonalds poleg vladne komisije svetuje še Coca-Coli in Marsu, za kar prejema visoko plačilo. Raziskava na temo prehrane, ki jo vodi na univerzi v Nottinghamu je prav tako financirana s strani prehranske industrije in je prejela že več kot milijon evrov.

Ekipa strokovnjakov, združena v gibanju CASH, ki se zavzema za zmanjšanje vsebnosti soli in sladkorja v industrijskih izdelkih, meni, da bi morali vsi strokovnjaki, ki imajo tesne poslovne in raziskovalne vezi s prehranskimi multinacionalkami, v dobro javnega zdravja, odstopiti.