Tiskane izdaje
Sopotnica pri Škofji Loki – Eva, ki svojih 44 let ne kaže, živi s sinčkom v Sopotnici. V prvi terapevtski skupnosti za zasvojene starše, ki jo bo Projekt Človek danes tudi uradno odprl, sta že tri mesece in pol. »Zaradi nasilja v družini sva bila pred tem deset mesecev v varni hiši,« pojasni Eva.
Po življenjski zgodbi Eve in njenega sinčka bi lahko posneli film. Ali bo imel srečen konec, bo pokazal čas. Preden je Eva prišla v Sopotnico blizu Škofje Loke, kjer je že 16 let terapevtska skupnost za zasvojene, je bila v Vojniku. Tam se je zdravila zaradi odvisnosti.
»Dvajset let sem bila na heroinu, a sem s tem nehala. Sama, brez pomoči drugih. V zadnjih dveh letih pa sem zaradi stiske v družini začela uživati alkohol, pomirjevala. Prišla sem tudi v konflikt z zakonom. Obravnaval me je center za socialno delo, kjer so se odločili, da mi odvzamejo otroka. Kako bo ta grenka izkušnja vplivala na mojega sinčka, bomo še videli,« zbrano pripoveduje Eva.
Je bil odvzem otroka tista prelomnica, ko se je odločila, da je čas za spremembo? »Pozvonili so pri vratih in mi izročili pismo, v katerem je bila odločba za odvzem otroka. Že čez pet minut je zazvonil telefon. Klicali so iz vrtca in povedali, da so odpeljali sinčka,« govori Eva in doda, da so ji po začetnem zdravljenju v Vojniku predlagali vključitev v terapevtsko skupnost Projekta Človek v Sopotnici. Pravzaprav je bila ta pogoj, da ji vrnejo otroka iz rejništva.
Se je potem takoj odločila za vključitev v terapijo? »Žalostno bi bilo, če se ne bi. Tu vsi govorijo o motivaciji, a zavedati se je treba, da je najpomembnejša moja, notranja motivacija. Sinček to ne more biti, saj mora biti odločitev za spremembo najprej moja,« pojasni Eva.
Pravi, da se bo v Sopotnici hitro navadila na novo, drugačno življenje: »Vstanemo ob sedmih, pol ure kasneje naju s sinčkom odpeljejo v vrtec. Ko se vrnem domov, je jutranje srečanje, tu so individualna, skupinska, dru??inska terapija, različni seminarji in delavnice, vsak dan imamo nekaj. Nato s kolegico, ki je s svojim sinčkom tudi že vključena v skupnost za starše, skuhava kosilo. Okoli 15. ure gremo spet v Škofjo Loko, po otroke v vrtec. In nato smo popoldne skupaj.«
Hiška pod hribom
Eva s svojim sinčkom popoldneve, a tudi konce tedna, preživlja v obnovljeni hiški pod hribom. »Letos poleti je ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve obnovilo terapevtsko skupnost. Zdaj sta v obnovljeni hišici dve mamici, vsaka s svojim predšolskim sinom, kmalu pa se jim bo pridružila še mamica z malo punčko,« pravi Andrejka Flajs, vodja terapevtske skupnosti Sopotnica.
O skupnosti za zasvojene starše so v Projektu Človek razmišljali že dolgo, pravi vodja programa za zasvojene mamice in njihove otroke Andreja Barbara Jaš: »V preteklosti so bile tu že zasvojene mamice. Njihovi otroci so bili največkrat pri starih starših. Nekateri stari starši so vnuke sprva redno, kasneje pa čedalje redkeje vozili na obisk k mamicam v Sopotnico. Mnoge ženske takšnih, nerednih stikov z otroki niso zmogle in so tudi zato predčasno opustile program.«
Tako so v Sopotnici pred enim letom začeli poskusni program, in sicer so mamice, ki so hotele premagati eno od oblik zasvojenosti, v skupnosti bivale skupaj z otroki. »Sprva sta se vključili dve, a sta predčasno zapustili program. Vseeno smo se v tem obdobju veliko naučili, predvsem to, da moramo tesno sodelovati s centri za socialno delo.
Tako zdaj v sodelovanju z enim od njih že ob vstopu v terapevtsko skupnost postavimo jasna pravila. Predvsem skupaj začrtamo to, kaj se bo zgodilo z otrokom, če bo mama opustila naš program,« strne izkušnjo začetnega delovanja terapevtske skupnosti Andreja Barbara Jaš. Naši sogovornici poudarita, da že eno leto tesno in izredno dobro sodelujejo z Vrtcem Škofja Loka, saj so bili vsi otroci, ki so bili doslej v skupnosti, vključeni v enega od bližnjih vrtcev.
Mame, ki z otroki bivajo v Sopotnici, imajo poleg rednega programa, v katerem se odvajajo od zasvojenosti, še dodaten program, saj morajo z otroki, ki so bili nemalokrat zapostavljeni, najti stik. »Nekateri otroci, ki so bili tu, so imeli različne težave, na primer s trmo, hiperaktivnostjo. Tudi otroci potrebujejo pomoč, mame pa usmerjanje in pomoč pri vzgoji. Predvsem pa je treba mamam pojasniti, da morajo otrokom postaviti meje, do katerih lahko gredo,« pravi Andrejka Flajs in pohvali mamici, ki sta trenutno v Sopotnici: »Pri obeh se je pokazal velik napredek, zlasti v odnosu do otrok.« Starše, ki so zasvojeni, je pogosto treba naučiti, kako vzpostaviti stik z otrokom, jim povedati, da mu ni dovolj dati igračke, češ, saj se lahko sam igraš z njimi.
Poleg nove skupnosti za zasvojene mamice je v Sopotnici, tik poleg hiške, še večja hiša, v kateri je stanovanjska terapevtska skupnost od leta 1998. Danes je v njej devet fantov in eno dekle. Takole, čez zimo, jih je ponavadi več, lani jih je bilo, denimo, 24. »Verjetno bo kmalu prišel še kdo. Poleti lahko zasvojenci, tudi če so jim doma dali ultimat in prepovedali vstop v stanovanje, spijo zunaj. Drugače pa je pozimi, zato se takrat ponavadi več ljudi odloči za prihod k nam,« pojasni nihanja v številu stanovalcev Andrejka Flajs.
V skupnost zaradi sina
Med deseterico, ki trenutno živi v Sopotnici, je tudi Primorec Marko. Star je 33 let. Deset let je bil na kokainu. Doma je pustil partnerko in sinčka, ki bo kmalu star dve leti. »Želim si postati dober in vzoren oče. Nočem več živeti v strahu za svoje življenje, nočem se vsak dan bati, ali bo to moj zadnji šus. Nočem več v zapor, kjer sem že bil,« pravi. Na njegovi majici je – naključno ali ne – oglas, na katerem piše: »Še kar dobr.«
Tudi Marko poleg rednega programa odvajanja od zasvojenosti obiskuje še družinsko terapijo. »Ravno sinček je bil moja največja motivacija. Ko je bil star eno leto, sem se odločil, da potegnem črto pod svojim starim življenjem. Zdaj vidim, da v svoji glavi nisem imel stvari urejenih, da nisem vedel, kaj je v življenju pomembno in kaj ni. V zadnjih mesecih sem naredil ogromno na sebi, poleg tega sem poglobil odnos s partnerko in sinčkom,« je zadovoljen Marko, ki se je pred tem droge poskušal odvaditi v italijanski komuni. A ni šlo: »Tam je vse temeljilo le na delu, disciplini. Tu pa sem spoznal, da moram veliko narediti na sebi. Zdaj sem manj živčen in napet.«
Marko ne dvomi o uspehu programa Projekta Človek: »Tu sem se dotaknil pomembnih tem, o katerih prej sploh nisem vedel, da obstajajo. Postavil sem se na realna tla. Prej sem se ukvarjal s kriminalom, zdaj mi kaj takega ne pride niti na misel.«
Noče več na stara pota
Sedem mesecev je v Sopotnici Janez iz Štajerske. Približuje se tridesetim, napis na njegovi majici sporoča: »V resnici sem lepši.« Janez govori iskreno, zbrano in tako, da ti je včasih kar nerodno, kako ti popoln neznanec brez zavor in prikrivanja pripoveduje o podrobnostih iz svojega življenja. »Mislim..., no, verjamem, da mi bo bivanje tu pomagalo, čeprav me je še vedno strah. Čistega dna nisem nikoli okusil, vsaj takega ne, kakršnega so doživeli mnogi tu. Zdaj sem odločen: po programu v Sopotnici ne bom več rinil nazaj domov, med stare obraze, v okolje, kjer je bil diler moj sosed. Verjetno bi me premamila stara družba, zato ne grem več domov,« je trdno prepričan Janez.
V Sopotnici je zato, ker mu je mama dala ultimat. »Ko je mama prvič našla heroin, sem... takrat mi je prvič pritekla solza. Še zdaj imam pred očmi njen izraz na obrazu, njeno razočaranje,« pravi Janez, ki mu tokrat prvič zastane beseda. Pove še, da se je droge enkrat že hotel otresti, a neuspešno. Pravi, da je slepil sebe in bližnje, da se lahko zasvojenosti reši sam: »Morda sem res dva meseca kadil le travo, nato pa spet padel na heroin. Na zabavah smo tako ali tako vedno jedli cukre (ekstazi), enkrat pa je kolega prinesel iglo. In sem se ga pihnil.« Janez je hodil v službo, kjer za njegovo zasvojenost niso vedeli. Ves denar je porabil za drogo, plača mu je iz rok spolzela v treh dneh.
»Vesel sem, da se tu učim čustvene pismenosti. Mama mi je tokrat dala jasno vedeti, naj se ne vračam domov, če ne končam programa. Imam voljo in moč, da enkrat za vselej naredim konec drogam,« pravi Janez. Podobno so povedali tudi drugi, s katerimi smo te dni govorili v Sopotnici. Možnosti, da se njihove besede uresničijo, so velike, kajti uradna statistika pravi, da se jih osem od desetih, ki končajo programe Projekta Človek, za vedno otrese droge.
