Tiskane izdaje
Pripomočkov ni veliko, saj dr. Lončarjeva ni prišla na dom k »pacientki« s celotno mobilno ambulanto. Njeno zdravstveno orodje so le tanke akupunkturne iglice, ki se v ničemer ne razlikujejo od igel za akupunkturo ljudi, tudi njena strokovna logika in izrazoslovje sta enaka kot pri akupunkturi za ljudi, le njeni klienti so bolj specifični. Predvsem ne znajo govoriti, da bi lahko povedali, kakšne težave jih pestijo ter kaj in koliko jih boli, poleg tega pa nimajo nobenega razloga, da bi zaupali nekakšni tujki, ki se vriva na njihovo ležišče. Gospodar jim je sicer naročil, da se morajo lepo vesti, a to je vendar njihov teritorij! Njihov prostor!
Kdo si pa ti?
Nezaupanje živali je prvi problem, ki ga mora premagati, še posebej, ker prihaja k živalim na dom, pravi veterinarka, po rodu iz Zagreba, ki je akupunkturo sprecializirala pred nekaj leti v Angliji na protibolečinski kliniki in od takrat naprej zdravi kosmatince z iglami. Pes se denimo zaveda, da vstopa na njegov teritorij in se lahko temu primerno obnaša agresivno. Mačka, no, ta se lahko umakne na vrh omare in na noben način noče sodelovati z obiskovalko z iglami. Tuna gor ali dol! Konj sicer ne pobegne, a njegove podkožne mišice mimogrede predelajo iglo v košček zvite žice. Žival je lahko na vbod igle občutljiva – čeprav pri veterinarju sploh ne opazi vboda z injekcijo, ker ji strah hromi čute – in jo utegne komaj zaznaven pik kovinske iglice iritirati, razlaga Irina, ki se je previdno in z veliko občuka lotila kraške ovčarke Beti. Psica se mora najprej sprostiti, da lahko igra prodre v mišico, zato jo nežno masira in hkrati išče točko vboda. Gospodarjeva roka za vsak primer pri njeni glavi je zato dobrodošla. Tako kot človek tudi pes na mestu vboda občuti rahlo gomazenje ali šibek električni tok, zato se Beti vsake toliko rahlo zdrzne, ko gre v njen ledveni del nova kovinska iglica.
Ker psica v tistem trenutku nima kakšnih specifičnih težav, razen tega, da je pač stara, bo deset iglic, rahlo zabodenih na ledvenem delu za čas 20 minut, zadostovalo, presodi terapevtka. Zdi se, da se tudi Beti strinja, saj stoično prenaša, da ji za repom sedi neznanka, rahlo je nervira le možak s fotoaparatom. Če bi imela kakšne kronične bolezni, bi zabodla več igel, če bi šlo za kaj akutnega pa manj in za manj časa, razloži dr. Lončarjeva, ki po terapiji skrbo prešteje iglice, da ne bi katera ostala skrita v gostem pasjem kožuhu.
Terapevtka ima v kovčku poleg večih kompletov igel, za vsakega pacienta uporabi povsem nove, stare pa zavrže, tudi komplet za elektrostimulacijo akupunkturnih točk in divji pelin za moksibustijo. To je postopek, pri katerem segreje zelišče in z njim ogreva akupunkturno točko. Zelo primeren je za starejše pse, ki pogrešajo toploto, ker so določeni deli telesa, običajno ledveni, slabo prekrvavljeni, razloži v jeziku zahodne medicinske akupunkture. Po kitajski logiki bi rekli, da ni dovolj pretoka energije qi, doda še vzhodnjaški pogled. Zato je ogrevanje tega dela lahko zelo učinkovito, če ne z iglami, pa z obkladki, svetuje Irina, ki ima med kosmatimi pacienti kar nekaj starejših psov, žrtev artritičnih sprememb. Stimulacija akupunkturnih točk izboljša pretok krvi in qi v telesu, odpravi blokade v pretoku in pogosto sproža tudi nastajanje naravnih blažilnikov bolečine endorfinov.
Enako betežni kot mi
Tegobe naših kosmatih družinskih članov v resnici niso nič drugačne, kot jih imamo sami, zato so dojemljivi tudi za podobne tehnike zdravljenja. Le bolečino neradi pokažejo, saj bi s tem izdali svojo šibkost, kar se v naravi hitro kaznuje. Zato mora biti lastnik še toliko bolj pozoren, če začne obnašanje živale (spanje, apetit) odstopati od njene vsakdanje rutine. V začetku ko spremembe še niso kronične (artrtitis, osteoporoza ipd.) je mogoče še veliko postoriti, da bo kosmata buča ohranila gibljivost in veselje. Čim pogostejše, a ne naporno gibanje, to je dobra preventiva za starejšega psa; še posebej so pasjim sklepom nenaravne in zato nevarne stopnice, opozarja veterinarka. Tako kot ovčarko Beti, ki je dobila iglice za boljšo cirkulacijo, sprostitev mišic in protibolečinski učinek, tretira akupunkturistka enkrat do dvakrat na mesec preventivno še kakšnih 20 osivelih pasjih klientov.
Kadar domače živali resneje zbolijo ali se poškodujejo, takrat je priporočljiva kombinacija veterinarskega zdravljena z akupunkturo ali drugimi metodami zdravljenja, še priporoča Irina Lončar, ki ni edina veterinarka, specializirana za druge načine zdravljenja. Poleg akupunkure se veterinarji specializirajo tudi za fizioterapijo, homeopatijo in celo za bioenergijo. V mariborski veterinarski bolnici so pred novim letom začeli v sodelovanju z avstrijsko veterinarko ponujati poleg akupunkture tudi bioenergijo, ki jo izvaja dr. Zoran Juričič. Za bioenergetski tretma se lastniki v imenu svojih živali odločijo, ko so izčrpali druge možnosti zdravljenja, ugotavlja veterinar Juričič, ki je specializiral metodo znanega zdravilca Zdenka Dumančića.
Fizioterapija tudi
Živali ne poznajo placeba
V veterinarski praksi se vse pogosteje uveljavlja tudi homeopatija, še posebej od ustanovitve Slovenskega veterinarskega homeopatskega društva leta 2007. Veterinarji so se sprva šolali skupaj z zdravniki, zobozdravniki in farmacevti, od leta 2005 pa imajo tudi štiriletni programom izobraževanja iz veterinarske homeopatije. Za zdravljenje živali je seveda potrebno znanje o boleznih živali, zato, ima pa veterinarska homeopatija svoje posebnosti, ki jih je treba osvojiti, pravi veterinarka in homeopatinja Maja Maria Holeček. Homeopatsko zdravijo praktično vse bolezni, tako akutne kot kronične, saj homeopatija obnavlja življenjsko silo organizma, in mu pomaga, da se sam spopada z boleznimi. Homeopatija nikoli ne zakrije določenih znakov bolezni in nima stranskih učinkov, zato lahko brez nevarnosti jemljejo zdravila breje živali in mladički. S homeopatijo je mogoče zdraviti vse živali, še pravi Holečkova.
Izkušnje iz zdravljenja živali si nabirajo tudi zdravniki homeopati. Eden takšnih je dr. Živan Krevel, ki sicer zdravi ljudi, a rad pomaga tudi živalim prijateljev, ostale napoti k veterinarjem. Ker ima po 20 letih prakse še vedno opravka s kritikami, da homeopatija izkorišča učinek placeba, rad opozori, da homeopatija uspešno zdravi dojenčke, ki se še ne zavedajo, kot tudi rastline in živali. Primer za to je ozdravljenje hudega akutnega vnetja sečil pri domači psički Oti, ki se je neko hladno jesen nahladila, in je bila zvečer zelo nemirna in prestrašena, ter je na vsakih pet minut prosila za ven, da bi urinirala, kljub temu pa je v hiši napravila lužo, polno krvi. Očitno je šlo za hiter začetek vnetja, nemir in strah ter veliko energijo vnetnega procesa. Zgolj eno homeopatsko zdravilo pokriva te simptome, to je Aconitum, pravi Krevel, ki je dal psički eno samo kroglico zdravila in ta se je v pol ure popolnoma umirila, zaspala in odtlej ni bilo niti kaplice krvi več v njenem urinu. To zagotovo ne more biti učinek placeba, poudari zdravnik.
