Testi očetovstva: razkrivanje kukavičjih jajc 
v času interneta

»Pozdravljeni, punca mi je pred dvema tednoma sporočila lepo novico, da je noseča. Datum rojstva so napovedali za sredino junija. Proti koncu septembra sva prekinila zvezo, novembra pa sva se spet zbližala. Pravi, da sem jaz oče, a me obhajajo dvomi...« Zgodbic, ki so se spletle o očetovstvu, je nešteto in številne so seveda veliko bolj sočne, kakor je anonimni zapis na enem izmed spletnih forumov.

Rešitev pa je preprostejša, kot je bila kdaj prej, in ponazarja prehod k čedalje večji lahkotnosti odpravljanja težav z uporabo tehnologije in svetovnega spletišča: test je mogoče – ko se dete rodi – po nekaj klikih opraviti kar po pošti, le vzorce sline domnevnega očeta in otroka je treba poslati v laboratorij.

Porajajoča se vprašanja so na dlani: je etično, da je storitev, ki lahko prežene marsikaterega ptička iz gnezda, tako lahko dostopna, in ali je rezultatu, do katerega je le še korak, mogoče zaupati? Predvsem pa, kako daleč smo od tega, da bodo DNK-preiskave krojile življenja otrok in odraslih?

Testi očetovstva so zelo »priljubljena« storitev v tujini, zlasti v ZDA, kjer je ta sumničavost že dosegla epidemične razsežnosti, farmacevtske družbe pa so za takšne dvomljivce tudi pripravile vabe – teste za domačo uporabo. Pravzaprav to ni nič drugega kot palčke z vato, na katere domnevni očetje in matere ter otroci ali le domnevni očetje in otroci nanesejo slino, vse skupaj zapakirajo in pošljejo v laboratorij v Veliki Britaniji. Ali si s tem pomagajo tudi kakšni dvomljivci iz naših krajev, ni mogoče preveriti, tisti, ki to naredijo s pomočjo inštitutov, delujočih v Sloveniji, pa so (vsaj za zdaj) razmeroma redki.

Male družinske skrivnosti

Na Inštitutu za sodno medicino, ki deluje v okviru ljubljanske medicinske fakultete, opravijo po njihovih podatkih približno deset takšnih testov na mesec, na zasebnem Inštitutu za DNK-analize posredujejo pri desetih do petnajstih na mesec. Pogledi predstavnic inštitutov, kjer smo poskušali poiskati odgovore o razširjenosti sorodstvenih testov in etičnosti različnih DNK-preiskav, pa se precej razlikujejo in postavljajo odkrivanje resnice nasproti opozorilom o skrbi za otrokove pravice in ohranjanje družin.

Inštitut za sodno medicino je razvejen sklop laboratorijev, v katerih je vse tisto, kar bi lahko prišlek nehote prinesel s svojim dihom ali otipom, že potencialna nevarnost za razkritje verodostojnega rezultata. Nemudoma dobi masko, rokavice in zaščitno ogrinjalo, kajti vnos kakršnega koli »osebnega materiala« bi namreč lahko ogrozil rezultate preiskav, pri katerih imajo opraviti z zelo majhnimi količinami genetskega materiala. Na inštitutu namreč med drugim opravljajo forenzične preiskave krajev kaznivih dejanj, identificirajo posmrtne ostanke udeležencev nesreč, če so ti nerazpoznavni, skeletne ostanke žrtev druge svetovne vojne in skelete z arheoloških najdišč ter ugotavljajo bližnje in daljne sorodstvene vezi.

Inštitut za DNK-analize pa je pravzaprav le pisarna, kjer je malo materiala, ki bi kakor koli spominjal na to, da bi lahko razkrivali male in velike družinske skrivnosti. Opravljajo tri vrste testov: sorodstvene, medicinske in teste o prednikih in vse je mogoče (razen tistih za sodne postopke ali upravne enote) opraviti kar po pošti.

Tudi teste očetovstva za osebno rabo: za 390 evrov strankam pošljejo set za odvzem vzorcev, nekateri jih tudi vrnejo po pošti, nekateri se oglasijo osebno, saj se kdaj želijo še pogovoriti, preprosto metodo opisuje Maja Tanko Smolič s tega inštituta.

Teste nato pošljejo v laboratorije v tujino, kjer so te analize (predvsem zaradi večjega povpraševanja) precej cenejše kot pri nas. Za verodostojnost vzorcev pri testih za osebno rabo, opravljenih po pošti, so odgovorni sami naročniki, na inštitutu pa se pred morebitnimi zapleti, kakršen je, recimo, spretna zamenjava vzorcev, zaščitijo z opozorilom, da ne morejo ugotavljati dejanskega izvora vzorcev, zato rezultat ni veljaven na sodišču.

Toda sogovornica kljub vsemu meni, da je za naročnike najbrž najpomembnejša resnica – če že plačajo test. To se ji zdi tudi najpomembnejše vodilo: »Dvomi razžirajo ljudi. Na koncu mnogi začutijo olajšanje, pa čeprav rezultat morda ni takšen, kot bi si ga želeli.«

Takšni dvomi največkrat obhajajo moške – kar 75 odstotkov vlog dobijo od očetov (v tem primeru se matere samo podpišejo), ki so jim najbrž prišle na uho kakšne nečedne podrobnosti o partnerkah. Preostale večinoma pošljejo ženske, ki niso (povsem) prepričane, kateri partner je oče njihovega otroka. »Neko dekle je, denimo, zanimalo, ali je njen otrok možev ali ljubimčev. Na koncu je bila zelo vesela... Očitno ji je bil rezultat všeč,« ugiba Maja Tanko Smolič. Primeri, ko bi kdo ugotavljal materinstvo, so redki, kljub vsemu se spomni stranke, ki je hotela preveriti, ali je ženska, s katero je dolgo živela, res njena mati. V otroštvu sta bili namreč ločeni, zato je po njeni smrti v analizo dala lase (ohranili so se na krtači) in potrdilo se je, da je res bila tudi biološka mama.

Toda takšna razkritja in male spletkarije, ki se končajo srečno, so najbrž bolj redki; sogovornica navede primer družine z dvema majhnima otrokoma. »Oče ju je imel zelo rad, lepo je skrbel zanju, a se je pokazalo, da ni biološki oče nobenega izmed njiju.« Razpleta ni poznala, skoraj gotovo pa je bilo idile konec.

Ali je bilo razkritje vredno tega? Dr. Irena Zupanič Pajnič z Inštituta za sodno medicino, sodna izvedenka in strokovnjakinja za forenzične in genetske preiskave, o tem ni prepričana. Razkritje vsakega kukavičjega jajca ni nujno v prid družinam, zlasti pa velikokrat ne otrokom. »Nič nimam proti, da se ljudje odločijo za takšno preiskavo na lastno odgovornost, toda pri tem je treba upoštevati pravice otrok. Pomembno je, da sta oba starša seznanjena s testiranjem očetovstva, tudi če vzorec sline dajeta le domnevni oče in otrok,« opozarja. Prav tako, da oglaševanje testov povzroča neutemeljeno sumničavost v družinah. »Zaradi suma se lahko družinski odnosi skrhajo. Mislim, da to ni dobro. Ljudje imajo družinske zadeve vendarle večinoma urejene, tisti, ki jih nimajo, pa velikokrat do preverjanja sorodstva pridejo po sodni poti.«

Dvom o verodostojnosti

Na Inštitutu za sodno medicino, kjer stane test 1003 evre – ne glede na to, ali je za zasebno rabo ali po sodni odločbi – je zadnjih primerov več, na zasebnem inštitutu pa kakšnih deset odstotkov (DNK-test očetovstva za sodne postopke stane 645 evrov). In čeprav je jasno, da je v ozadju razmišljanja obeh sogovornic boj za čim večji kos pogače na trgu, dvom o verodostojnosti testov, opravljenih s posredovanjem zasebnih ponudnikov, najbrž ni zanemarljiv.

Pri odvzemu vzorcev po odredbi sodišč morajo biti navzoči oče, mati in otrok ter zdravnik, testu pa mora biti priloženo izvedensko mnenje v slovenščini. Zasebni inštitut pošlje vzorce v laboratorije v tujino (sodelujejo predvsem z italijanskimi), tem pa ni treba upoštevati slovenskih predpisov na tem področju, ne potrebujejo dovoljenja za delo ministrstva za zdravje, in čeprav so akreditirani po mednarodnih standardih, strankam ne morejo zagotavljati vsega, kar ti standardi zahtevajo, opozarja Irena Zupanič Pajnič. »Standard med drugim opredeljuje, da mora biti stranki omogočen vpogled v preiskavo, če laboratoriji niso pri nas, pa to ni mogoče.«

Maja Tanko Smolič zagotavlja, da vse vpletene v sodni postopek identificirajo in da vzorce v njihovih prostorih vzame zdravnik, navzoča je še ena priča. Strokovno mnenje pa po njenih besedah napiše in podpiše doktor medicine in specialist genetike Uroš Hladnik.

Izhodišče pomislekov

A sorodstveni testi so pravzaprav le izhodišče pomislekov. Medicinska genetika si hitro utira pot na trg in genetske analize bolezni niso prav nič nenavadnega, uveljavljajo se tudi testi za otroke, na podlagi katerih se lahko starši odločijo, kako jih usmeriti, da bodo v življenju čim bolj uspešni. Programiranje? Maja Tanko Smolič se ne strinja. »S tem je mogoče ugotoviti nagnjenost k boleznim, talente otrok, zaradi česar se starši laže odločijo, v katere dejavnosti jih bodo vpisali, ali tip kože, da vidijo, kako skrbno se morajo izogibati soncu. Ti podatki so samo v pomoč.«

Irena Zupanič Pajnič ima znova pomisleke in pri ugotavljanju genetskih značilnosti otrok svari predvsem pred nevarnostjo prenatalne genetske diagnostike, ki lahko privede celo tako daleč, da bodo starši že vnaprej hoteli izvedeti značilnosti zarodka in se na podlagi tega odločali za otroka. Test očetovstva pred rojstvom je v Evropi prepovedan (razen v primerih posilstev), a tudi pozneje je marsikateri odveč, je prepričana forenzičarka. V 80 odstotkih analiziranih primerov se namreč očetovstvo potrdi, in čeprav se statistiki izogiba, navaja ameriške študije, ki kažejo, da tudi sicer v gnezdih ni prav veliko kukavičjih jajc, kvečjemu od tri do pet odstotkov.