Težave mladih blejskih umetnostnih drsalcev

Enajstletni Matej Gregorc je državni prvak v umetnostnem drsanju. Ko mu trener reče, da mora izvesti skok, kakršnega dotlej še ni, ga za hip prevzame tesnoba. Ko mu uspe, z novo gotovostjo vase in zanosom dela naprej. Ni mu težko, pa čeprav šest dni v tednu trenira uro po pouku, pet dni uro pred njim in ima poleg tega še štirikrat na teden suhi trening. Veliko? »Za resnično dober rezultat mora drsalec na ledu trenirati vsaj štiri ure na dan,« prizanesljivo pogleda ruski trener Valerij Babickiy.

Matej za zdaj za to nima zagotovljenih ustreznih razmer. V blejski dvorani, v kateri trenira skupaj z nekaj več kot dvajsetimi mladimi drsalci Drsalnega društva Labod Bled, imajo prednost hokejisti, umetnostni drsalci pa vskočijo takrat, ko je ledena ploskev prazna. Ob sedmih zjutraj in običajno od enih do treh. Ker so nekateri še v vrtcu in večina v osnovni šoli, jih stari starši – le redki starši si lahko privoščijo voziti otroka na treninge sredi delovnega dne – poberejo še pred koncem pouka in takoj po kosilu, potem pa trenirajo s polnimi želodci.


Brez truda ni rezultatov

Ampak trenirajo resno. »Moj cilj so velika tekmovanja. Evropsko in svetovno prvenstvo. Pa olimpijske igre, seveda,« štirinajstletna Evita Čelesnik ni prav nič skromna. Če bi bile njene ambicije manjše, ne bi bila na državnih tekmovanjih vedno med prvimi tremi. »Vsakomur povem: Jaz ti bom pomagal, vse drugo pa je odvisno od tebe,« svojo trenersko filozofijo, ki jo je prinesel iz Moskve, razloži Valerij Babickiy. »Vse drugo« bolj ali manj pomeni trud. Če se drsalec »ne zna truditi«, potem iz njega ne bo nič.

Njegovi ruski varovanci so se znali, ampak to je normalno, saj ima Rusija na tem področju dolgo tradicijo. Tam je konkurenca velika in z njo pride tudi spodbujajoča tekmovalnost. Na začetku sezone je, na primer, na treningih kakšnih sto otrok, do konca jih skozi sito kakovosti zdrsne le okoli deset. Zaradi konkurence dajo od sebe največ, kar zmorejo, zaradi spoštovanja do drsanja ne zapravljajo časa. Ne svojega in ne trenerjevega. Če jih ta ujame, da klepetajo, jih pošlje z ledu. To zanje ni le sramota, temveč tudi prvi korak proti koncu drsalne kariere. Če na drugi strani ograje pristanejo večkrat, bodo, če so še tako nadarjeni, odpadli. Ker se ne znajo truditi. In to dobro vedo.

Slovenski otroci so drugačni, vendar se Valerij Babickiy primerjavi z ruskimi diplomatsko izogiba. Oboje pozna dolgo in dobro, saj je na povabilo tedanje Jugoslovanske drsalne zveze na Jesenicah začel trenirati že leta 1990. Sprva je mislil, da bo ostal le kakšno leto ali dve, ko pa so se politične razmere v tedanji Sovjetski zvezi spremenile, je ostal pri nas, šel čez čas za osem let v Italijo in se lani jeseni vrnil.

Starši vitke in resnobne Evite Čelesnik so hčerko iz jeseniškega kluba, kjer je trenirala dotlej, takoj prepisali v blejsko drsalno društvo. Zanje je vrhunski trener pomembnejši od težav, s katerimi se srečujejo, ker v društvu nimajo dovolj denarja, da bi lahko plačali toliko ur uporabe ledu na dan, kolikor bi jih za vrhunske dosežke potrebovali, mestna občina pa denar, ki ga namenja za šport, razdeli glede na dosežene rezultate in število vpisanih članov, zato največji kos finančne pogače dobi priljubljeni hokej.


Začarani krog

Ampak deklice ga ne igrajo in štirje dečki tudi ne. Oni bi resno trenirali umetnostno drsanje, pa najsi so stari pet ali petnajst let, a brez zadostnih treningov dobrih rezultatov ne morejo dosegati. Začarani krog, vzdihujejo starši, ki bi v svojem okolišu otroke sicer lahko vpisali na ples, ritmiko ali atletiko, z upanjem na dobre rezultate pa morda izbrali tek na smučeh. Ampak kaj, ko si otroci želijo drsati. In zmagovati. »Najsrečnejši sem, ko sem na tekmi dober,« resno pove 11-letni Matej in mimogrede omeni, da je bil leta 2008 na evropskem prvenstvu v Innsbrucku prvi.

»Znajdem se, kakor se morem. Na voljo imam eno uro ledu za mlajše in za njimi še uro za starejše. Da bi lahko čim več drsali, treningov ne ločujem in tako vsak pride takoj, ko lahko. Ampak tukaj je, seveda, še šola,« zmajuje z glavo strogi ruski trener, ki mu pri delu z najmlajšimi pomaga vaditeljica Tanja Sotlar. »Strog? Še preveč prijazen je do njih. Hčeri vedno govorim, naj spoštuje njegovo popustljivost in je ne izkorišča,« se ne strinja Nina Čelesnik, da je trener preoster in treningi preresni za mlade. Še posebno ne za najmlajše. Med treningom drobna deklica pridrsa ob rob ledišča in gre robec iskat v garderobo, četudi ga ima na ograji. Druga si počasi slači drsalno jopico, čeprav bi morala trenirati, tretja skoči v objem starejši prijateljici, ki je pravkar prišla. Njihov trener jih ne kara: »Otroci so, oni bi se še igrali. Ampak jaz jim rečem: Če nočeš delati, prav. Ampak v to ne vleči drugih. Bom treniral njih.« V Rusiji bi morda reagiral drugače, pri nas pa svoj čas nameni tistim, ki za trening pokažejo voljo.

Starejši ko so, bolj se zavedajo, da drsanje ni igra, temveč trdo delo. »Jaz bi kar ves čas drsal,« se ne pritožuje Matej, njegov trener pa ga pohvali, da je v zelo kratkem času izjemno napredoval. Ampak ima sem ter tja tudi on krizo, kakor jih je v devetih letih treningov kar nekaj spoznala tudi Evita. Vsakodnevno zgodnje vstajanje in redne obveznosti po pouku včasih zrastejo čez glavo. Je vse skupaj morda vendarle prenaporno? Bolj od ur klavirja, baleta, angleščine, hokeja, tenisa in česar koli že, kar obiskujejo drugi otroci? »Drsanje otroku pomaga v šoli in šola mu pomaga pri drsanju. Potem ko se v šoli utrudi, se na treningu sprosti, vendar ne s pasivnim počitkom, temveč z drugačnim delom. Ko se utrudi tukaj, gre domov in naredi naloge. Ob njih se spet sprosti, ker je napor drugačen, in je ponovno pripravljen za trening,« razloži teorijo aktivnega sproščanja Valerij Babickiy, specialist za skoke na ledu. Čeprav tudi umetnostno drsanje ni zgolj telesna aktivnost. Je zelo intelektualen šport, pravi, pri katerem moraš biti izjemno zbran, da lahko slediš glasbi in izvajaš like.


Disciplinirani 
in samozavestni

Evita Čelesnik je v šoli odličnjakinja. Ima status športnice. Za preverjanje znanja se dogovarja vnaprej. Svoje obveznosti usklajuje sama. Učiteljica njeni mami vsakič znova pove, da ji za hčer ni treba skrbeti. »Šport ni obremenitev, je nuja, da otrok nima preveč prostega časa. Evita se je zaradi drsanja naučila racionalizirati čas in izkoristiti vsako uro, ki jo ima na voljo. Z nastopi pred občinstvom si je pridobila samozavest in tako tudi v šoli nima treme, ko mora stopiti pred razred. O prednostih, ki jih prinaša telesna dejavnost, je tako nesmiselno govoriti, treningi drsanja pa ji pomagajo tudi pri jahanju, ker ima zaradi njih dobro prostorsko orientacijo,« Nina Čelesnik strnjeno pove to, kar je kakšno uro prej razlagala njena hči Evita, ko je prihitela iz šole na trening.

Tudi predsednik društva Aleš Rebec je prepričan, da je šport za otroka lahko le dober, saj se zaradi njega navadi na red, pa četudi nima velikih ambicij: »Vključen je v neko dejavnost in vsaj na cesti ni. Vsi vemo, da te ta hitro vzame.« Valerij Babickiy, ki je nekoč treniral Gregorja Urbasa in z njim dosegel šesto mesto na svetovnem mladinskem prvenstvu, se strinja: »Med treningom je otrok nenehno pod nadzorom. Zaradi športa je bolj zdrav, ne kadi, ne pije in ne posega po drogah. To pa ni pomembno le zanj in za starše, ampak tudi za državo. Če bi nam občina pomagala z denarjem, bi imeli od tega korist vsi.«

Tudi tisti, ki še niso odlični, pa bodo to morda nekoč postali, če bodo dobili priložnost. Petletna Bela je sramežljivo umikala pogled, ko bi morala povedati, kaj ji je pri drsanju najbolj všeč. »Da delamo piruete,« je naposled spregovorila, medtem ko je dedek v torbo spravljal njene drsalke. Njena dve leti starejša prijateljica Lana si je tako silno želela trenirati, da je jokala, dokler niso starši vpisali še nje, potem ko se je za drsanje odločila njena starejša sestrica Pia. Deklice se, ko se srečajo v oblačilnici, objemajo tako veselo, kot da bi se ne videle prav vsak dan dvakrat, saj najmlajše jutranjih treningov nimajo. In na ledu skačejo v naročje starejšim dekletom, še posebno Eviti, svoji vzornici. »Fino je, če imaš v klubu koga, ki je boljši od tebe in ga poskušaš doseči,« razmišlja samozavestna najstnica. Ona nima nikogar. Je najboljša in tekmuje sama s sabo. Saj včasih se ji ne ljubi. Takrat ji mama predstavi argumente, zakaj naj bi na trening šla in kaj bo, če ne bo šla. Končna odločitev je njena. »Siliti je ni vredno. Če gre z veseljem, dela dobro, če bi šla pod prisilo, od nje ne bi bilo nič.«

Mama in hči sta v odgovorih usklajeni, čeprav govorita vsaka zase v različnih trenutkih. Tudi Aleš Rebec, profesionalni trener plavanja, svojih otrok, 15-letne Eve in 11-letnega Jana, v nič ne sili. »Pritegne jih skupina. Če se kdaj komu ne ljubi, ga k treningu spodbudijo drugi.« Vloga staršev, ki sprva pazijo, da pridejo otroci pravočasno na trening ali jim pregledujejo torbe, s časom postaja vse manjša. Večji ko so, bolj so odgovorni.

A še vedno potrebujejo pomoč staršev. Ali starih staršev. Osemletno Zalo spremlja babica. »Nikoli je ni treba prepričevati, najsi je trening suh ali na ledu.« Medtem ko vnukinja trenira, babica skoči domov, ker živijo bližini. Tisti, ki otroke vozijo iz okoliških krajev, si čas zapolnijo, kakor vedo in znajo. »V desetmilijonski Moskvi starši porabijo eno uro le za to, da otroka pripeljejo na trening. Ampak ga, ker je to pomembno tudi zanje,« je za ruskega trenerja, ki v Sloveniji živi z družino, samoumevno, da družina sodeluje v otrokovem športnem življenju. Sodelovati pa mora tudi finančno. Plačati je treba članarino, kupiti drsalke, saj jih imajo v klubu le nekaj, drese in enotne jopice, v katerih vadijo, ker dvorana ni ogrevana. Starši Evite in Mateja, ki sta člana slovenske reprezentance in imata ob ponedeljkih zvečer še dodatne treninge v Ljubljani, pa morajo kriti še stroške potovanj na tekmovanja.

Ampak v otroka je vredno vlagati, se strinjajo. Paradoksalno je le, da ne vedo, kako dolgo bodo to možnost še imeli. Če ne bodo dobili finančne pomoči, da bi lahko trenirali več in resneje, bo Valerij Babickiy odšel, se bojijo.