Težavno življenje zelenortskih kamnolomcev

Vsak dan ob sončnem vzhodu se moški in ženske odpravijo iskat vsakdanji zaslužek bodisi v Praio bodisi v kamnolom.

Objavljeno
30. september 2011 14.27
Posodobljeno
30. september 2011 16.15
AFP, panorama
AFP, panorama
Mladi moški z žuljavimi rokami vsak dan odhajajo drobit granitne skale v Cicado Velho, vas na pobočju gore severno od Praie, glavnega mesta Zelenortskih otokov. »Tukaj je življenje trdo kot kamen,« pravi eden od njih. »V tem kamnolomu delam vsak dan od sedmih zjutraj do sedmih zvečer. Začel sem, ko sem bil star 20 let, zdaj pa imam 45 let,« pravi Domingo, najstarejši med delavci, ki nima rokavic, včasih pa tudi čevljev ne. Zelenortski otoki, kjer je doma slavna pevka Cesaria Evora, ležijo pred zahodno obalo Afrike. Sestavljajo jih vulkansko skalovje, doline z bujno vegetacijo in peščene plaže, ki privabljajo turiste. Za mnoge od 510.000 prebivalcev pa je vsakdanje življenje težavno.

»Življenje v Praii postaja težko kot skale, ki jih lomimo. Moraš biti zelo pogumen in ne smeš izgubiti upanja. Vsak dan ob sončnem vzhodu se moški in ženske odpravijo iskat vsakdanji zaslužek bodisi v Praio bodisi v kamnolom. To je ritem naših življenj,« pravi Domingo, medtem ko prekolje kos skale. Suha vas s približno tisoč prebivalci, do katere se pride po vijugavi hribovski cesti, ima nekaj trgovinic in več tako imenovanih casa de pasto, preprostih restavracij z morskimi sadeži v brazilskem slogu.

»Tukaj zelo malo dežuje. Zemlja je suha in ne more vseh prehraniti,« doda Domingo. Pravi, da tako kot njegovi kolegi vsak dan razbije približno tono in pol skal v granitne plošče in pesek, ki jih prodajajo zasebnim gradbenim podjetjem ali mestni upravi za gradnjo cest. »Plošče prodajamo po dva eskuda (dva evrska centa), pesek pa po 50 eskudov (45 centov) za polno samokolnico. Nimamo druge izbire,« pravi drugi kamnolomec Pedro Cunha. »Mestna hiša kupuje plošče na kredit. Včasih moramo na plačilo čakati več dni, včasih več mesecev.«

»Tukaj ni nobenega drugega dela. Vlada je obljubila, da bo odprla delavnice za mlade. A nič od tega še nismo videli,« pravi Arlindo Santos, brezposelni mladenič, ki nima nobene kvalifikacije. Kot mnogi prebivalci Zelenortskih otokov je Santos že zelo zgodaj prenehal hoditi v šolo in se izselil. Pred enim letom so ga izgnali iz Luksemburga, ker ni imel dovoljenja za bivanje. Razkrije, da se je od takrat zapil. »Nisem primeren za tukajšnje življenje. Nimam moči, da bi razbijal kamenje kot drugi,« pravi Santos in naredi požirek groga, lokalne različice ruma.

Predsednik Jorge Carlos Fonseca, ki je bil izvoljen 12. avgusta, je pred kratkim izjavil, da je brezposelnih 45.000 mladih, več kot 130.00 ljudi pa živi pod mejo revščine. »Vladna politika zaposlovanja mladih še ni začela učinkovati. Zato je osnova mojega programa modernizacija gospodarstva in države. Privabiti moramo vlagatelje, da bodo ustvarjali delovna mesta,« pravi Fonseca, ki ga podpira opozicijsko Gibanje za demokracijo (MPD).

Na volitvah je s 54,16 odstotka glasov premagal Manuela Inocencio Souso iz vladajoče socialistične Afriške stranke za neodvisnost Zelenortskih otokov (PAICV). Zagotavljanje delovnih mest je bilo ena glavnih tem predsedniške predvolilne kampanje.

V zadnjem desetletju je pod vladavino PAICV gospodarstvo raslo za povprečno šest odstotkov na leto, k čemur je največ prispevala gradnja infrastrukture, na primer letališča in več sto kilometrov cest. Zelenortski otoki, ki jih hvalijo kot zgled demokracije in dobre vladavine v Afriki, so leta 2008 postali šele druga država za Bocvano, ki jo je OZN izbrisala s seznama najmanj razvitih držav. Brezposelnost in slabo plačano težaško delo pa mnoge prebivalce sili v emigracijo. Po ocenah Svetovne banke iz leta 2009 jih v tujini živi približno 700.000, kar je približno 200.000 več, kot jih živi doma.