Theresiane še ni osvetlil duh razsvetljenstva

Kot je zapisala Gazette d'Amsterdam marca 1757, so očetomorilca Damiensa po javnem mučenju z ognjem, kleščami, vrelim oljem ... nazadnje še razčetverili. »To zadnje opravilo je bilo zelo dolgotrajno, kajti konji, ki so jih uporabili, niso bili vajeni vleči; namesto štirih so jih zato morali vpreči šest, pa še to ni bilo dovolj: da bi nesrečnežu odtrgali stegna, so mu morali prerezati žile in presekati sklepe ...«

Brane Maselj

Si je mogoče predstavljati, da je bilo mučenje, kakršno povzema Michel Foucault v svojem delu Nadzorovanje in kaznovanje, že v novoveški Evropi 18. stoletja še vedno nekaj vsakdanjega? »Zagotovo, za novoveško sodno prakso je bilo značilno, da je posegala v človekovo telo. To je bila doba pohabljanja, razkosavanja, mučenja, ki je bilo tudi bistvo kazenskega dokazovalnega procesa in način, da iz osumljenca izvlečejo priznanje,« pritrjuje dr. Andrej Studen z Inštituta za novejšo zgodovino, strokovnjak za novoveško kazensko pravo.

Karolina in Theresiana

Čeprav je bila to doba razsvetljencev, se je pravica še vedno delila z izživljanjem nad telesi osumljencev in obsojencev in tega ni odpravil niti kazenski zakon Marije Terezije, tako imenovana Theresiana iz leta 1769, čeprav je veljala avstrijska cesarica za reformatorko in razsvetljenko. Pomembna novost zakonika, katerega ohranjeni izvod hrani Centralna pravosodna knjižnica v Ljubljani, je bilo poenotenje kazenskega reda za vse dedne dežele, sicer pa je bila Theresiana veliko razočaranje za takratne razsvetljence, ki so nasprotovali barbarskemu mučenju teles in se zavzemali za bolj civilizirane kazni.

Za poenotenje pravnega reda se je pred Marijo Terezijo zavzemal že cesar Karel V. in leta 1531 podpisal zakonik, ki bi veljal za vse cesarstvo, po njem imenovan Karolina, a so posamezne dežele še naprej razsojale po svoje. V Ljubljani so priznavali, da je Karolina praktična, a so še naprej uporabljali tudi Malefični red, ki jim ga je predpisal cesar Maksimiljan leta 1514, pa tudi Deželni red za Kranjsko. V zakonik Marije Terezije je nato prešel del Karoline, na žalost razsvetljencev tudi tortura kot normativni postopek, s katerim se izvleče iz obtoženca priznanje. Theresiana je tudi obdržala smrtno kazen za kar 58 težjih zločinov, kot so veleizdaja, umor, uboj, razbojništvo, čarovništvo, samomor, sodomija, požig, detomor ... Priznanje pa se je štelo za krono vseh dokazov. Če priznanja ni bilo, potem so se ustavili vsi nadaljnji postopki. V primeru nepriznanja krivde nadaljnji postopki pogosto niti niso bili mogoči, saj je obtoženec med zasliševanjem zelo verjetno izdihnil.

Do priznanja za vsako ceno

Ker je bilo bistveno na vsak način izsiliti priznanje iz obtoženca, je takratna praksa razvila tri faze zaslišanja, pripoveduje Andrej Studen, ki je te prakse podrobno raziskal. V prvi fazi so obtoženca zastraševali. Rabelj je pred njim počasi in skrbno razstavil mučilne instrumente od klešč za ščipanje mesa in primežev za stiskanje prstov do velikih orodij, kot so bile različne natezalnice, in mu pojasnil njihovo uporabo. Že samo ta postopek je najpogosteje zadostoval, da so brez mučenja dobili priznanje, kakršno so hoteli. Če je obtožena oseba omahovala, so jo v drugi fazi slekli in izpostavili njeno goloto. Ker je bila to doba časti, v kateri je golota sramotno dejanje, je takšno razgaljanje pogosto strlo morebitne pomisleke žrtve.

Če te priprave niso zalegle, se je rabelj s pomočniki lotil mučenja, ki je bilo zasnovano in predpisano tako, da so bile muke sprva blažje, nato pa čedalje hujše. Stiskanje palcev v stiskalnici je bila blaga oblika prepričevanja. Skladno z večstoletnimi izkušnjami je bilo natančno predpisano, kako naj se rabelj tega opravila loti, da bo uspešno pritisnil na živce. Težje oblike mučenja so bila različna natezanja na natezalnici ali dvigovanje na škripcu. Mučilno tehniko se stopnjevali tako rekoč v neskončnost z dodajanjem uteži na obešene tele telesa. Zelo priljubljeno je bilo ob vsem tem ščipati obtoženca z razbeljenimi kleščami. Ko je ta dokazovalna aritmetika, kot stopnjevanje mučenja imenuje Foucault, končno prinesla želeni rezultat, je moral obsojenec priznanje ponoviti pred celotnim zborom za zapisnik. Če si je premislil, so ga znova poslali v mučilnico.

Za vsako dejanje je bil predpisan način smrti, ki je bila, v nasprotju z izsiljevanjem priznanja za zaprtimi vrati, javna. Vse je potekalo po natančno določenem scenariju. Rabelj je moral pripraviti morišče – prizorišče v tistih časih zelo priljubljenega spektakla – bodisi vislice bodisi grmado ali kolo, kar kaže, da gre pri teh usmrtitvah za nekakšen teater groze, ki je zelo privlačen za ljudske množice. Andrej Studen je iz arhiviranih blagajniških zapiskov mesta Ljubljana izluščil, kako je moral rabelj pripraviti grmado, koliko drv je moral pripeljati zanjo iz gozda, koliko slame pa vrvi, kako pripraviti sramotilni voz. Imel je navodilo, da mora na poti na morišče obsojenca pri špitalskih vratih trikrat uščipniti z razbeljenimi kleščami.

Andrej Studen si je iz Karoline prepisal naslednje nazorno navodilo: »Kogar obsodijo na razčetverjenje, naj ga kaznujejo s smrtjo tako, da njegovo celotno telo razrežejo in razkosajo na štiri dele in vsako četrtino telesa obesijo oziroma pribijejo za javnost ob štirih običajnih cestah. Če pa sklenejo, da naj se obsojenca pred smrtjo ščipa z razbeljenimi kleščami, naj ga pred končno usmrtitvijo javno peljejo na vozu do morišča in ščipajo njegovo telo z razbeljenimi kleščami.«

Kazen za dušo, ne več za telo

Kazen je imela zastraševalni in vzgojni namen, hkrati je oblast pokazala svojo moč, zato so bila kaznovanja pravi množični spektakli, ki so privlačili množice. Na zadnji javni usmrtitvi pri nas, to je bilo v Novem mestu leta 1865, ko so obesili moškega in dve ženski, je bilo navzočih 5000 gledalcev, mesto pa je štelo komaj 2400 prebivalcev. Uprizoritve groze, kakor javno moritev v imenu suverena imenuje Andrej Studen, so bile tudi katarzične: nekateri obsojenci so se pokesali, drugi ne, z nekaterimi je množica sočustvovala, druge je kamenjala.

Rabelj je moral biti pri izvrševanju torture in potem kazni umetnik muk. Svoje delo je moral odlično opravljati, hkrati pa je bil človek, ki so se ga ljudje bali in izogibali, bil je nečasten, stanoval je na obrobju mesta, v cerkvi je imel poseben stol. Poleg nalog na morišču je bil rabelj tudi konjederec.

Osem let po izdaji svojega zakonika je Marija Terezija popustila pod pritiskom razsvetljencev in leta 1776 odpravila torturo kot postopek izsiljevanja priznanja z mukami. Smrtno kazen pa je uspelo iz pravnega reda pod vplivom beneškega razsvetljenca Cesara Beccarie umakniti šele njenemu sinu Jožefu II. leta 1787. Beccaria se je zavzemal, da naj bi ne kaznovali teles, ampak dušo hudodelca, in to s tem, da ga zaprejo, nato pa naj začne premišljevati o svojem grehu. Pod Jožefom II. se je začela doba velikega zapiranja, uvajali so prostostne kazni. Čeprav je bil Jožef II. razsvetljen, je bil tudi krut in nehuman in je zagovarjal težke razmere v zaporih. Ko je leta 1783 obiskal ljubljanski zapor, se je zgražal, da se zapornikom preveč lepo godi.

Uvedel je krute oblike kazni, kakršna je bila prisilna vleka ladij po rekah, pri kateri je po treh letih podhranjenosti in bolezni pomrlo 60 odstotkov kaznjencev. Del kazni je bilo bičanje s korobačem, uklepanje v verige in trdo ležišče ter prisilno delo. To je bila zmaga utilitarnega načela, ki je bilo značilno za stoletje razsvetljenstva: delo ni bilo več božja kazen zaradi izvirnega greha, ampak koristna dejavnost. Oblasti so napovedale boj lenuhom in začele zapirati potepuhe. Po razsvetljencih so povzeli prepričanje, da je človek v svojem bistvu dober in da ga je mogoče v kaznilnici popraviti, resocializirati. Zaporniki so postali tudi koristni delavci; v Ljubljani so jih uporabljali kot ulične čistilce.