Tiskane izdaje
Ljubljančanka Jasmina Kozina Praprotnik ima kovček, ki jo bo spremljal v postojnsko porodnišnico, že pripravljen, saj naj bi v sredo, 23. okrobra, rodila malo Sofijo, a ima pred tem še kup načrtov. Ti pa niso povezani z običajnim predporodnim gnezdenjem, kot ga pozna večina mam. Pri nekaterih vzbujajo začudenje, pri drugih občudovanje, pri tretjih zavist.
»Jutri nameravam po Jakobovi poti, ob stari strugi Ljubljanice, prepešačiti razdaljo med Ljubljano in Vrhniko, imam še vstopnice za opero, rada bi šla veslat po Solinah in opravila še kup stvari. Upam, da me ne bo presenetilo prezgodaj. Na poti me bo za vsak slučaj spremljal kombi,« vedro pove 37-letna Jasmina. Ker pričakuje tretjega otroka in sta tudi prejšnja poroda nekoliko zamujala, upa celo, da bo lahko tekla tudi na ljubljanskem maratonu.
Jasmina se strinja, da takšne aktivnosti za žensko v visoki nosečnosti niso ravno običajne, a v njenem primeru šport ni nič nenavadnega, saj je del njenega vsakdanjega življenja: »Rada odkrivam, kaj vse še zmorem in kaj mi zdravje omogoča. Preučila sem vrsto referenčnih mednarodnih raziskav in vse dokazujejo, da je tek tudi v zadnjem trimesečju nosečnosti zelo koristen za plod in za prekrvavitev posteljice. Da otroku dobro dene, vem tudi po tem, ker je deklica v meni zelo živahna.« Poudarja, da je v življenju zelo pomembna zmernost, a ta je izrazito subjektivna: »Pri meni je zmerno, da grem teden pred porodom na tek, za nekoga pa je lahko popolnoma nasprotno.«
Lahko se pohvali, da so z njeno aktivnostjo odpadle vse pregovorne nosečniške težave: »Nič me ne boli, ne zatekam, lahko živim povsem normalno, le da stvari delam nekoliko počasneje.« Jasmina je pred mesecem opravila še en podvig, ki se ga loti vsaj enkrat na leto: »Preplavala sem Piranski zaliv med Bernardinom in Kanegro. Tri kilometre in dvesto metrov.«
Dobre pretekle izkušnje
Gibanje je bilo njeno glavno vodilo tudi v prejšnjih nosečnostih. Njena Tajda ima zdaj deset let, Oskar dobri dve. »Najprej sem bila bolj previdna, potem pa so me dobre izkušnje gnale naprej. Vsakič si postavim mejo nekoliko više. Več si upam. Ko sem nosila Oskarja, denimo, sem v sedmem mesecu pretekla kraški mali maraton,« pove Jasmina in poudari, da vse to počne pod zdravniškim nadzorom in v dogovoru z ginekologinjo. »Zadnjič sem ji omenila, da bi rada pretekla ljubljanski maraton, ki bo štiri dni po mojem roku. Zelo me je presenetila, ko je rekla, da ne vidi razloga, zakaj ne bi. Seveda bom šla pred tekom na pregled.«
Strokovna literatura trdi, da fizično aktivne nosečnice lažje rodijo kot nedejavne. Kakšna je njena izkušnja? »Težko bi rekla, da je porod lažji, saj so pri aktivnih medenične mišice zelo čvrste in se težje odpirajo, je pa poporodno okrevanje bistveno hitrejše. Že nekaj ur po obeh porodih sem lahko normalno hodila. Seveda sem šest tednov mirovala, da se je maternica vrnila v normalno stanje, potem pa sem znova začela teči. Ko je bilo Oskarju štiri mesece, sva ga z Urbanom vzela na maraton v Atene. Mož je porival voziček in tako smo skupaj pretekli 42 kilometrov. Med potjo sem ga nekajkrat podojila, a smo kljub temu za pot potrebovali le štiri ure in pol,« se z veseljem spominja sogovornica.
Gibanje je družinska filozofija
Gibanje je pri Kozina Praprotnikovih že zdavnaj preraslo v družinsko filozofijo. Jasmina je sicer diplomirana kulturologinja, magisterij je pridobila na področju antropologije, njen mož Urban pa je športni pedagog. Vodi društvo Urbani tekači in spada med najuglednejše slovenske tekaške trenerje. Torej ni naključje, da je njegova visoko noseča žena še vedno tako aktivna. »To me zelo navdušuje, saj vidim, kako dobro vpliva na življenje vse družine. Če Jasmine ne bi pogledal v trebuh, niti ne bi rekel, da je noseča. Ljudje me večkrat sprašujejo, kako je s tekom med nosečnostjo. Predstavim jim kar primer svoje žene in povem, kako deluje pri nas,« poudarja.
Prav veliko nosečih posnemovalk pa Jasmina nima. Spomnila se je le enega primera: »Ena je tekla bostonski maraton dva tedna pred rokom. Pretekla je vseh 42 kilometrov, s cilja pa so jo odpeljali v porodnišnico. Za druge ne vem.«
Prepričana je, da vse to zmore tudi zaradi prehranske podpore. Z Urbanom načrtovanju jedilnikov namenita veliko pozornosti, se nenehno izobražujeta in vedno skrbita za to, da družina je zdravo in raznovrstno. Jasmina je vegetarijanka že od svojega 12. leta. Odločitev je bila izključno njena. Starša sta precej za njo opustila meso. Najprej mama, nato še oče. Jasmina je bila že takrat tekačica: »Vsako popoldne sem imela naporne treninge. Ugotovila sem, da mi je šlo veliko slabše in da sem bila bolj utrujena, če sem za kosilo jedla meso. Nekaj časa sem še vztrajala, potem pa sem naredila konec. Moje telo je očitno zahtevalo zelenjavo in 15 kilometrov sem kmalu pretekla veliko lažje kot prej.«
Že zadnjih nekaj let pa je naša sogovornica veganka. »Tudi veganska hrana je lahko zelo nezdrava, če je skromna, siromašna in enolična. V prehrano se je zato vredno poglobiti in dognati, kaj naše telo potrebuje, da bo lahko optimalno delovalo,« poudari Jasmina in doda: »Nosečnost je posebno stanje, ko je potreba po hranilih večja, večji je tudi apetit in temu se je treba prilagoditi. Ne jemljem nobenih prehranskih dodatkov, razen preventivno vitamin B 12, sicer pa je hrana, ki jo jem, dovolj bogata, da pokrije vse moje in otrokove potrebe.«
Urban je bil še pred šestimi leti zagrizen mesojedec: »Jasmino sem želel, v skladu s svojim takratnim znanjem, na vsak način prepričati, naj je meso, mleko in jajca. Tudi na fakulteti za šport so me učili tako. Ko sem ji poskušal razložiti, da je to res nujno, sem ugotovil, da pravzaprav nimam tehtnih argumentov. Vseh devet aminokislin, ki jih mora človek nujno zaužiti, sestavljajo pa beljakovine, lahko dobimo tudi v rastlinski hrani. Novejše znanstvene raziskave že kažejo, da se je beljakovinski hrani bolje izogniti kot jo imeti za osnovo, saj vsebuje snovi, ki niso ravno zdrave. Tudi sam se počutim bolje, odkar ne jem živalske hrane.«
Jasmina pravi, da pri kuhanju zelo uživa, saj je zanjo ustvarjalni proces: »Pogledam, kaj imam na voljo, potem pa eksperimentiram.« Na vprašanje, kako je zdaj, ko čaka na porod, videti njen dan, smeje odgovori: »Tako lepo, da si ne upam povedati. Imam zelo pestro življenje. Glavna filozofija naše družine je, da vse počnemo na prijeten način in s posluhom. Tudi do otrok.«
Jutri jo torej čaka hoja, vmes bo tudi malo teka, do Vrhnike. »Sprva sva z Urbanom načrtovala, da bova šla peš v Postojno, kjer bom rodila. A ugotovila sva, da bi bilo 70 kilometrov zame preveč. Trideset, kolikor jih je do Vrhnike, pa bom nedvomno zmogla. Spremljali naju bodo prijatelji iz tekaškega društva. Na Vrhniki si bomo privoščili kosilo, potem bomo pa videli – če bom dobila popadke, se bova odpeljala v Postojno, sicer se bomo z avtomobili vrnili v Ljubljano,« je še povedala Jasmina Kozina Praprotnik.
