Tisto, kar iščete, je v vas

V okviru druge Yoga konference je Ljubljano obiskal Radhanath Svami, vedski učenjak, učitelj joge bhakti in predavatelj, ki je že navdušil tako predsednika Baracka Obamo kot člane britanskega parlamenta.

Ukvarjate se z mnogo različnimi projekti. Na kaj se trenutno najbolj osredotočate?

Moje glavno in nepretrgano poslanstvo je ozaveščanje ljudi, da skušajo doseči harmonijo z naravo, božansko energijo in drug z drugim. Iz nje namreč izvira notranji mir, ki je pogoj, da v svoje življenje pritegnemo pozitivne dogodke. V Indiji smo ustanovili in še ustanavljamo sirotišnice, šole in vasi, pri vseh pa je v ozadju isto načelo: pomoč ljudi, ki izražajo iskreno skrb za sočloveka in želijo doseči spremembe na bolje. Že Mahatma Gandi je dejal, da je edina pot spremembe, da postaneš sprememba ti sam. Mi jo skušamo doseči z delovanjem, ki ne izvira iz pohlepa, arogance in sebičnosti.

Leta ste preživeli v askezi. Katere so prednosti življenja, ki ni vezano na materialne dobrine?

Edino potovanje, ki je za nas pomembno, je potovanje v našo notranjost. Jaz sem ga začel tako, da sem brez sredstev prepotoval ZDA, Evropo, Azijo, a to ne pomeni, da je potovanje brez denarja in prtljage edina možna pot. Tisto, kar iščemo, je v nas, to pa lahko ob primernem vodstvu, usmeritvi in praksi najdemo tudi doma, pravzaprav kjer koli na svetu.

Je torej mogoče živeti v skladu z duhovnimi zakoni tudi v naši, potrošniški družbi?

Vse je odvisno od stanja naše zavesti ter našega osredotočanja. Stvari same po sebi niso slabe, slab je lahko le naš pogled nanje, naš odnos. Takšen je primer noža: če želimo z njim kaj razrezati, nam koristi. Če želimo komu škodovati, je lahko smrtonosen. Z denarjem, močjo, družbenimi položaji in vplivom je enako. Njihov naboj, pozitiven ali negativen, je odvisen od vrednot tistega, ki jih poseduje. Vsaka stvar na svetu je sveta in lahko postane orodje sočutja, če se jo naučimo uporabljati v skladu z božanskim, in ne z našimi nagoni, čustvi in frustracijami. Iz zgodovine poznamo tako ljudi, ki so se odpovedali vsemu, kot tiste druge, ki so s pomočjo bogastva ter vpliva pomagali mnogim, oboji pa so na koncu dosegli isto stvar. Odnosi so tisti, ki jih je treba ceniti, ne stvari, vseeno pa tudi z njimi ne smemo delati nespoštljivo. Vse vere temeljijo na istih temeljih: ljubezni, spoštovanju in dajanju. Ko vse troje vključimo v vsakodnevna dejanja, živimo v skladu z resnico, tudi če opravljamo kaj rutinskega.

V Indiji ste ustanovili tudi eko vas, Govardhan. Ta koncept se omenja čedalje pogosteje, nam lahko poveste kaj o tamkajšnjem življenju?

Obstaja zlato pravilo ekologije, ki pravi, da bomo dobili natančno tisto, kar bomo v naravo odlagali. In trenutno odlagamo le odpadke, strupe in nesnago. Svet potrebuje dobre primere, kako lahko tehnologijo uporabljamo v skladu z dobrimi vrednotami, in točno to naša eko vas tudi je. Sami gojimo zelenjavo, riž, sadje ter ne uporabljamo nobenih umetnih dodatkov in vse čudovito raste pa še odličnega okusa je! Imamo svojevrstno čistilno napravo, s katero tudi fekalije toliko prečistimo, da ostane le čista voda. Tudi z živalmi lahko razvijemo odnos, in ko se to zgodi, lahko v njih prepoznamo čustva in osebnost, prav tako kot pri ljudeh. Ker ljudje tega odnosa ne razvijajo več, na živali gledajo kot na predmete in jim prizadevajo bolečine, tudi s pomočjo industrije. Ne glede na družbeno moč, ki jo vsak posameznik ima, je lahko dober zgled sočutja in pozornosti. V vasi skušamo dajati zgled, pri katerem ne gre le za posameznika, temveč za skupnost, svet kot celoto.

Pred kratkim ste izdali knjigo Pot domov: avtobiografija ameriškega svamija. Kako je potekalo pisanje?

Če sam štopaš od Londona do Indije, se ti primeri marsikatera grozljiva in čudovita dogodivščina. Prijateljem in ljudem, ki sem jih kasneje srečeval, sem kdaj pa kdaj povedal kakšno zgodbo in vsi so me nagovarjali k temu, da bi napisal knjigo, meni pa se je vse skupaj zdelo malo preveč egocentrično, nisem želel napisati knjige o sebi. Ob najboljšem prijatelju, Bhakti Tirtha Svamiju, sem prebil zadnje tedne njegovega življenja. On je v mojih dogodivščinah videl nekaj, s čimer bi se poenačili mnogi, saj je moja zgodba lahko zgodba vsakega posameznika. Iz mene je izvabil obljubo, da napišem knjigo, takšne obljube pa seveda nisem prelomil.

Ko ne potujete, živite v Indiji. V zadnjem letu mediji pogosto poročajo o tamkajšnjih brutalnih napadih na ženske in njihovo bitko za pravico. Kako gledate na to, kakšno je stanje v resnici?

V Indiji obstajata dva ekstrema. Na eni strani so tisti, ki indijsko kulturo, izročilo in filozofijo poznajo in ženske neizmerno cenijo, saj mati velja za nekaj svetega, vsaka ženska (razen žene) pa je njeno utelešenje. Na drugi strani so ljudje, ki odraščajo v okolju, kjer veljajo prepričanja, da je ženska manjvredna, zato se tako vedejo, vendar pa to ni tradicija, temveč odklon. Vse pravzaprav izvira iz nevednosti, iz napačne vzgoje in zastarelih prepričanj. Na probleme je začelo opozarjati vedno več žensk, ki se tudi organizirajo, kar je vsekakor začetek sprememb na bolje.

Antropolog dr. Peter van der Veer v svojih raziskavah zagovarja trditev, da so joga in duhovne prakse, kot jih poznamo zahodnjaki, umetno ustvarjene in v Indiji pred 19. stoletjem sploh niso bile poznane. Kako to komentirate?

(Nasmeh.) V Indiji živim 43 let in v teh letih sem veliko bral in raziskoval. Prakso joge poznajo že tisočletja, kar omenjajo literarne, zgodovinske knjige in dokumenti: vedski spisi, Bhagavad-gita, Upanišade ... Znanje se prenaša tudi med ljudmi samimi, njihov izvor pa je dokazan z rodovnimi debli, ki segajo globoko v preteklost. Sam živim jogo bakhti, jogo predanosti. Živel jo je tudi Jezus Kristus, le da jo je zgodovina drugače poimenovala. Joga dobesedno pomeni »znova povezati«, tako kot latinska beseda za religijo. Povežemo se z izvirom v sebi in je zato brezčasna. Vsak lahko reče, kar želi, takšne izjave pa vsekakor pritegnejo pozornost, ki je sicer morda ne bi bil deležen.

Kako naj se človek v današnjih, turbulentnih časih spopada z rastočimi občutki strahu, tesnobe in obupa?

Ko spoznamo resnico, ki jo imamo v sebi, tudi vsakodnevne težave ne bodo več ogromna ovira. V Bibliji je odstavek, ki pravi, da hiša ne more stati na peščenih temeljih, in ravno tako je s človekom. V življenju doživimo veliko viharjev, vendar če vemo, kdo smo, nam ne bodo prišli do živega, morda nas bodo celo očistili. Pred kratkim sem predaval britanskim poslancem in dotaknil se jih je stavek: Svoje bogastvo lahko razumeš šele tedaj, ko prešteješ vse stvari, ki se jih ne da kupiti z denarjem. Če resnično cenimo odnose, v katere smo vpleteni, odnos do sebe in do Boga, bomo vedno imeli dovolj! Um vedno želi več in več, nikoli ni zadovoljen. Če dobi globoko zadovoljitev, se umiri. Za to si je treba prizadevati! To je bistvo človeštva – odkriti, kaj je tisto, kar nas izpolnjuje, in to deliti s svetom.

Katera je temeljna stvar, ki bi jo moral vsak starš prenesti svojemu otroku?

Znati ceniti ljubeče medosebne odnose, razmerje s samim sabo in umetnost dajanja in spoštovanja. Otroci se učijo iz zgledov, zato je res pomembno, da tudi starši sledijo vrednotam, ne le pridigajo o njih.