Tiskane izdaje
Petindvajseti maj je bil v nekdanji Jugoslaviji desetletja praznik, posvečen mladim. Imenoval se je dan mladosti. Ni bil sicer dela prost dan, pa vendar je bilo na njem dolgo časa nekaj slovesnega. Končal je klavrno. Bil je eden redkih praznikov, če ne celo edini, ki ga je moral socialistični režim nazadnje na zahtevo ljudstva, predvsem mladih, ukiniti. 25. maj je uradno veljal za rojstni dan maršala Tita, ki je bil na čelu države vse od konca druge svetovne vojne pa do svoje smrti.
»Tito« je bilo eno od okoli dveh ducatov ilegalnih imen Josipa Broza, predvojnega komunista, čigar mati je bila Slovenka. Broz se ni rodil 25., temveč 7. maja 1892, in sicer v vasici Kumrovec v hrvaškem Zagorju, nedaleč od slovenske meje. Kljub temu se je že med vojno, ko je bil vrhovni poveljnik partizanskih čet, kot datum njegovega rojstnega dne začel uveljavljati 25. maj.
Titov rojstni dan so prvič množično praznovali takoj po koncu druge svetovne vojne. Zamisel se je spomladi 1945 porodila mladim v takrat že osvobojenem mestu Kragujevac v Srbiji. Tedaj so Titu za rojstni dan podarili Modro knjigo, v katero se je podpisalo 15.000 mladih iz Kragujevca in ki so si jo kot štafetno palico – od tod tudi ime Titova štafeta – podajali med tekom vse do prestolnice Beograda, kjer so mu jo izročili.
Z leti je tekaška steza, ki jo je premerila Titova štafeta (medtem je iz knjige postala palica), postajala vse daljša, obiskala je vseh šest republik in obe pokrajini, pa tudi krog sodelujočih je bil čedalje širši. Tako je bila leta 1952 dolga že 130.000 kilometrov, s štafeto v roki ali ob njej pa je teklo poldrugi milijon tekačev in tekačic. Nositi štafeto ali tudi zgolj teči ob njej je bila neizmerna čast. Pripadla je zgolj izbranim. Zagrebška Enciklopedija fizičke kulture je takrat ponosno ugotavljala, da je Titova štafeta »po obsegu športnih dejavnosti, dolžini tekaške steze in številu sodelujočih edinstvena v svetu«.
A tako edinstvena spet ni bila. Bila je ena od pojavnih oblik kulta Titove osebnosti, zaradi česar je po Stalinovi smrti (1953) in destalinizaciji postala spotakljiva in moteča. Ni torej čudno, da je sam Tito – kajti če bi to storil kdo drug, bi bila to blasfemija – leta 1956 predlagal, da se vsakoletno množično tekanje v aprilu in maju iz Titove štafete preimenuje v štafeto mladosti, njegov rojstni dan pa v dan mladosti.
Odtlej je bila to »športna in kulturna manifestacija in proslava mladih v celi SFRJ«, ki pa je bila še naprej, kot še dodaja že citirana Enciklopedija, »sočasno tudi izraz ljubezni in predanosti vseh državljanov, še posebej mladih, do predsednika Tita«. Tako je v letu, ko je bil Tito že vse prej kot mladenič (star je bil že 64 let), iz njegovega rojstnega dne nastal praznik mladih.
Najhujši udarec štafeti in praznovanju dneva mladosti je zadal Tito sam – s tem, da je 4. maja 1980 umrl. Odtlej štafete ni bilo več komu predati, ceremonija je izgubila svojo vsebino, ostala je samo še izpraznjena ideološka lupina. Svoje je dodala še kriza v osemdesetih s pomanjkanjem najosnovnejših dobrin: bencina, olja, kave, pralnega praška in podobnega, ki je režimu spodmikala legitimacijske temelje.
Poslednji, milostni udarec so ji zadali mladi iz Slovenije: ljubljanski študenti (ki so sredi osemdesetih pred Maximarketom porogljivo s sekirami klesali štafeto – drevesno deblo) in umetniška skupina Novi kolektivizem, ki je plakat za dan mladosti oblikovala po vzoru nekega nacističnega plakata, s čimer je zanetila tako imenovano »plakatno afero«.
Prva štafeta je krenila na pot iz Srbije, zadnja pa se je odpravila iz Slovenije. Z vrha Triglava jo je leta 1987 proti Beogradu ponesla kranjčanka Marija Štremfelj, ki se je nekaj let zatem kot prva Slovenka povzpela na vrh Mount Everesta. Štafete odtlej ni več, znakov, da bi jo kdo pogrešal, pa tudi ne.
