»Tječe, tječe bistra voda, bistra voda Bistr'ca«

Leto dni po tistem, ko so Postojnčani slavili pridobitev mestnih pravic, so se Bistričani vendarle odločili, da tudi sami poskrbijo za ustrezen, višji upravni položaj, ki bi jim po njihovem mnenju moral iti. Leta 1910 so prošnjo naslovili na dunajski dvor, vest o povzdignjenju Ilirske Bistrice v trg pa je k njim prispela sredi januarja leta 1911. »Čeprav podatkov ni, je morala biti veselica velika,« se je na koncu prireditve ob 100. obletnici povzdignjenja Ilirske Bistrice v trg pošalil Vojko Čeligoj, raziskovalec bistriške zgodovine. Ilirska Bistrica je leta 1911 postala trg. Takrat je sodila v sodni okraj Trnovo, ta pa v postojnsko okrajno glavarstvo. V istem času je bil sodni okraj tudi Podgrad, le da je ta sodil v okrajno glavarstvo Volosko pri Opatiji. Danes oba kraja sodita v občino Ilirska Bistrica, tedaj pa je med Podgradom in Trnovim tekla meja med deželama Kranjsko in Istro. Pravzaprav še več, Trnovo, ki je bilo že v 12. stoletju samostojna župnija, je danes del mesta Ilirska Bistrica.

A medtem ko je bilo Trnovo kraj kmetov in obdano s polji, je bila deset minut hoda oddaljena Bistrica stisnjena v soteski, ki se zajeda v vznožje snežniškega hribovja in njenih gozdov. In na koncu soteske izvira kraška Bistrica, ki je dolga stoletja poganjala približno 40 vodnih koles mlinov in pil in s prihodki od teh obrti ter trgovskih stikov s svetom oblikovala bistriški meščanski sloj.

Stari Bistričani so na leto predelali približno 300 vozov hlodovine iz svojih gozdov pa tudi iz gozdov sosednjega hrvaškega Grobnika. Deske in druge izdelke iz lesa so prodajali v Trst in na Reko. Stare bistriške pile so izrezovale tanke deščice, po italijansko imenovane »tavolete«, iz katerih so zbijali zabojčke za sadje in jih prodajali večinoma na Sicilijo. Prihod kraka južne železnice od Št. Petra (Pivke) proti Reki leta 1873 je trgovino z lesom le še pospešil.

Po tej poti so se v prave meščanske rodbine razvile družine Tomšič, Žnideršič oziroma Košomat, Ličan, Samsa ..., nosilke gospodarskega in kulturnega življenja kraja. Slavni čebelar Anton Žnideršič je v Bistrici leta 1899 zgradil prvo kranjsko tovarno testenin Pekatete. Vodno energijo, ki je poganjala tudi naprave v tovarni, so kmalu nadomestili z naprednejšo, parno iz lokomobile. Na prelomu stoletja je bila Bistrica živahen kraj. Čitalnico v njej so ustanovili že leta 1864, v 70. letih so kot tretjo na Kranjskem, za ljubljansko in kranjsko, ustanovili podružnico Sokola, leta 1886 je začelo delovati gasilsko društvo, v Bistrici so bili sodišče, davkarija in pošta, ki je bila ustanovljena še v času Ilirskih provinc.

Stari Bistričani, tako kot njihove velike hiše in dva hotela utesnjeni ob Bistrici in vzporednem potoku Sušcu, so se počutili utesnjene tudi v »vasi«. Položaj vaščanov se jim je zdel preskromen glede na razvoj kraja. O prošnji za povzdignjenje v trg so razmišljali že nekaj let, leto dni po tistem, ko so Postojnčani slavili pridobitev mestnih pravic, pa so ocenili, da je skrajni čas, da dunajski dvor zaprosijo za višji upravni status.
Bistričani so izpolnjevali pogoja razvitega gospodarstva in šolstva, kraj pa je imel premalo hiš. Kot je na praznovanju 100. obletnice povzdignjenja v trg v Ilirski Bistrici dejal Vojko Čeligoj, amaterski raziskovalec domačih prilik, kot se je predstavil sam, so občinski možje, da bi rešili ta problem, sklenili ustanoviti nekakšno stanovanjsko zadrugo, ki bi kreditirala gradnjo potrebnega števila hiš. Tako je nastala ulica, vzporedna današnji Prešernovi, danes imenovana Partizanski hrib. Kmalu po zgraditvi hiš ob njej je dobila pomenljivo ime Dolžna vas.

Vojku Čeligoju je Božo Otorepec, znanstveni svetnik SAZU, popisal korespondenco med glavarstvom v Postojni in bistriškim županstvom. »Po povzdignjenju Postojne v mesto so ilirskobistriški zastopniki nemudoma ukrepali. Že sredi leta 1910 so prek postojnskega glavarstva naslovili pismo na notranje ministrstvo na Dunaju s prošnjo, da bi Ilirsko Bistrico povzdignili v trg, posebej pa so zaprosili, da bi bila listina napisana v slovenskem jeziku. Po sporočilu, da ta stane še 262 kron, kar je pomenilo, kot sem sam preračunal, 1,9 kilograma čistega srebra, kar je bilo velik izdatek za občino, so seveda tudi to plačali. Vse možnosti so bile prošnji v prid in res je 20. januarja 1911 bistriški župan Albert Domladiš Vencinjan dobil telegrafsko obvestilo, da je bila Ilirska Bistrica 15. januarja povzdignjena v trg.«

Sledili so številni zapleti. Z Dunaja so 6. februarja sporočili, da ima Bistrica pravico do svojega grba in da naj nemudoma javijo, kaj bi radi imeli v njem, češ da tega niso napisali. Tega, ki ga uporabljajo, pa ne smejo uporabiti, ker je grb višje upravne enote in celo kraljestva Ilirije. Nato je župan 20. februarja spet prek glavarstva v Postojni pisal na Dunaj, da jih ne prosijo za grb, temveč samo za povzdignjenje v trg. Božo Otorepec je odkril tudi podatke, da so župana Domladiša v Postojni skoraj prepričali, da bi bilo z majhnimi popravki grba zahtevam Dunaja in glavarstva mogoče zadostiti, nesporazum pa odpraviti. No, a temu se je tedanji podžupan Anton Žnideršič Košomat postavil po robu in pribil: »Mi že imamo svoj grb in ga ne bomo ne spreminjali ne popravljali!« Češ, prosili smo jih le, naj nas povzdignejo v trg. In tako je ostalo.

Listina o povzdignjenju v trg je v Ilirsko Bistrico prispela 20. maja 1911. »Žal ni podatkov o gotovo veliki veselici,« je svojo pripoved sklenil Vojko Čeligoj in dodal, da so se zapleti z grbom, zlato ladjico liburno na modri podlagi, še dolgo, tudi v času fašizma, še nadaljevali. V spomin na čase povzdignjenja Bistrice v trg spominja, žal, komaj še katero vodno kolo oziroma njegov ostanek, še vedno živa pa je in bo slavna bistriška neuradna himna: »Tječe, tječe bistra voda, bistra voda Bistr'ca ...«