To je le začetek tega, kaj vse se da početi s tricikli

Vrsta kravjih glav je, prežvekaje suho travo, kukala proti vaški cesti sredi Podutika in se ni menila ne za prišleka ne za njihovega znanca Bora Čeha, čeprav njihovo mleko večkrat na teden odpelje do središča Ljubljane. Ko je bila prikolica njegovega tricikla težja za sedem litrov mleka in sedemdeset jajc, je Bor s slušalkami v ušesih zavrtel pedala proti Ljubljani.

Zamisel, da bi s kmetije na obrobju Ljubljane meščanom, ki si želijo domačie hrane, a ponjo nimajo časa, se je Boru Čehu, velikemu ljubitelju starodobnih koles, porodila prav iz ljubezni do triciklov. »Namesto da bi se vozil s praznim, sem si rekel, da bi lahko še kaj naložil. To je del mojega življenja in ko pridem domov, si ne odlepim brk,« pove iskreno in nadaljuje, da svoje poslanstvo vidi tudi v tem, da poveže pridelovalce z odjemalci in tako prispeva k ohranitvi prave vrednosti doma pridelane hrane, do katere velika prehrambena podjetja in trgovske verige z mizernimi odkupnimi cenami izkazujejo veliko nespoštovanje.

Za praznike več na prikolico

Podeželja je vajen že od malega. Živel je v koprskem predmestju, v Predah, poletja pa je preživljal pri sestri stare mame pri Ljutomeru. Tudi potem, ko je prišel v Ljubljano študirat slikarstvo, se je naselil na obrobju Ljubljane, tu v Podutiku pa je pomagal vaškim obrtnikom in kot je na vaseh v navadi, kmalu navezal prijateljstva s sosedi. Med njimi sta bila tudi nekaj let mlajša Andrej in Janez Šušteršič, ki se preživljata s kmetijstvom. Ko je Bor prišel na plano z zamislijo s Trostreščki, se je vsem skupaj zdela malce smešna, a hkrati tudi lepa in zanimiva zamisel. »Sploh pa nismo pričakovali, da bi se lahko prijela,« je v smehu povedala Marija Šušteršič, gospodarica kmetije, nekoč znane kot gostilna Pri Miklav. Sem so furmani vozili »škrice«, ljubljansko mestno gospodo na pohanega piščanca, ki so ga pred njimi tudi zaklali. »Z možem sva nameravala imeti turistično kmetijo, a ga je doletela smrt, tako da sem ostala sama s tremi otroki in pa tudi z ostarelimi starši, ki so potrebovali nego. Bila so leta, ko bi lahko tudi obupala, toda potem vidiš, da kar gre, in tudi sinova imata voljo do dela,« je pripovedovala energična sogovornica. Tudi sama pritrjuje, da ji volje ne manjka, če bi le zdravje zdržalo, čeprav se je 17 let vsak drugi dan vozila v službo na Trojane. »Če bi se vrnili k pristni hrani, sem prepričana, bi bilo tudi manj bolezni. Nekoč smo v tej vasi vsi gojili solato, zdaj pa mi sosedje rečejo, zakaj bi jo sploh pridelovali, ko pa je v trgovini tako poceni in z njo ni prav nič dela,« pove. Pri domačem mleku in jajcih je nemogoče doseči ceno, kakršno ponujajo za odkup, zato jih že vrsto let prodajajo na domu, pred kratkim pa so pred kmetijo postavili še mlekomat. Na dan prodajo med 50 in 80 litri.

Ko se bližajo prazniki, več živeža naloži tudi na Borov tricikel, ki pa te na Celovški dohiti skoraj istočasno, kot če pot do tja premagaš z avtomobilom. Ta dan je šlo vse gladko, pozimi, ko plugi odmečejo sneg s cestišča na kolesarske proge, pa je težje. »Ljudje mi pogosto pravijo, kako lepo službo imam. Oni da sedijo v pisarni, jaz pa se vozim s triciklom po Ljubljani. Podobno je tudi s kmetijo, o kateri danes mnogi sanjajo in se hkrati ne zavedajo, kaj vse terja. Marsikaj je od zunaj videti zelo romantično,« je razkril, ko so se vsa tri kolesa njegove Morane, trikolesnika, ki je zaradi bolj grobega videza dobil ime po staroslovanski boginji smrti, zime in teme, ustavila pred eno od ljubljanskih secesijskih stavb. Ko je naročnik odprl težka lesena vrata, mu je na pragu stanovanja v drugem nadstropju pustil dva litra mleka in škatlo jajc.

Celo do Medvod

Naslednja postaja tistega dne je bila Jadranska ulica na Viču, kjer ga je pred hišo že čakal njegov prijatelj, prav tako Primorec Andrej Blažina iz kolesarske združbe Pici Bici in ga šaljivo zbodel z vprašanjem, če so jajca še cela. »Ljudje, ki delamo od doma, pogosto sploh nimamo časa skočit v trgovino in ko pride Bor, je tu že vse, kar potrebuješ. Odšteješ 2,5 evra za deset jajc in 1,5 evra za liter mleka jajca, pa še pripelje ti jih na dom. Mleko naročamo enkrat na dva dni, jajca pa enkrat na teden in to že skoraj leto dni. Bora sem poznal že prej in ko je začel delati, smo ga podprli, je pa res, da nam dostava pride zelo prav, zato z veseljem širimo glas naprej,« je pripovedoval. Se pogosto zgodi, da se jajca na poti razbijejo? »V več kot letu dni sem razbil le tri od dva tisočih, pa še to zaradi »prometne nesreče«. Gospa je v izložbi zagledala čevlje, se ustavila in tako sva lažje trčila,« odgovarja Bor.

Vožnja po ljubljanskih ulicah mu je prinesla tudi največ odjemalcev, a trenutno je zaslužek še preskromen, da bi se lahko preživljal le z dostavo. Največ naročnikov je dobil, ko so ga ljudje ustavili na cesti, češ, da jih zanima, za kaj gre, pa tudi s priporočili od ust do ust. Med tistimi, ki jih razveseljuje s svojim prihodom, so tako starejše gospe kot mladi, najdaljša pot, ki jo je iz Podutika opravil z živežem na prikolici, pa je Zelena jama. Enkrat se je peljal tudi v Moste, drugič celo do Medvod, toda dostava je bolj kot ne omejena na obroč LPP. Se mu pa zdi nenavadno, ko se kdo ponudi, da lahko pošiljko pride kam iskat, čeprav je ravno v dostavi na dom ali v službo čar njegovega dela. To se vidno zmanjša poleti, ko nastopijo dopusti in ljudje tudi po vrnitvi domov malce pozabijo nanj.

V začetku mu je bilo najtežje prav to, da se je moral izpostaviti pred ljudmi ali pa da bi kdo utegnil razumeti njegovo storitev za akviziterstvo. Skrbelo ga je tudi, kako bodo sprejeli cene, saj smo potrošniki prepričani, da hrana stane toliko, kot nam jo ponujajo oglasni katalogi. »To je le tisto maksimalno znižanje cene, s katerim v kot postavijo pridelovalce. Prav zato sem se tudi sam zavestno odločil, da bom v trgovino zavil samo po tisto, česar res ni mogoče kupiti drugje. Tudi v naši biciklistični srenji delujemo kot skupnost, v kateri si tako ali drugače pomagamo. In to je zgodba, ki jo je vredno širiti naprej,« še pristavi.

Dostavno vozilo

Doslej je s triciklom dostavljal dvakrat na teden sedmim strankam, zdaj pa se je njihovo število povečalo in so tedenska naročila postala dnevna. Zaradi povečevanega povpraševanja se v njegovi delavnici že rojeva bolj za »k mašen« tricikel, kot ga imenuje sam, z leseno škatlo in vanjo izrezljanim napisom Trostrešček. »Že na začetku so me prijatelji hecali, da bom na koncu odkupil cisterno Ljubljanskih mlekarn. Toda posel bom širil le toliko časa, da bom lahko še komu, ki bo do tega gojil enako navdušenje, lahko ponudil delo, sicer v tem ne bi bilo več nobene pristnosti. So pa Trostreščki platforma za naslednje različne storitve, ki jih je mogoče početi s tricikli,« pogleduje v prihodnost.

Tricikli so imeli po različnih regijah svoje posebnosti. V Ljubljani so bile najbolj znane voznice triciklov branjevke iz Krakovega, v Prekmurju so jih uporabljali na kmetijah, v Primorju pa so jih sčasoma zamenjali motorji s prikolico. V 60. ali 70. letih so izginili, domneva. Kar lahko danes izveš, so le spomini ljudi, pa tudi trickle je vse težje dobiti. Zato so v pomoč le stare fotografije in kolesarska delavnica. Tako je nastala tudi njegova Morana, ki jo je iz zadnjega dela moškega kolesa Puch iz 30. let snoval skoraj tri mesece, vse drugo je ob pomoči prijateljev izdelal in zvaril na novo v dveh tednih. Tu in tam mu kakšen tricikel kdo tudi podari, saj se je o njem razširil glas, da je nekakšna mati Terezija triciklov. Ustaviti pa se ne more niti pri dvokolesnikih. Njegova zbirka jih trenutno šteje 16, od katerih nobeno ni mlajše od njega samega.

Po koncu klepeta je znova sedel na svojo Morano in jo z Viča mahnil proti Gornjemu trgu v pekarno Osem Andreja Gerželja po hlebček, bagetko, kruh z orehi in sirovo štručko. Tudi on je človek, ki ga globoko spoštuje tako zaradi vztrajnosti in idej kot izvrstnega kruha. Potem si v ušesa znova vtakne slušalke z glasbo slovenskih etnoskupin, kot so Vruja in Istranova, ter Leechfeasta. Tudi svojo dostavo s triciklom vidi kot neke vrste etno, obujanje starih običajev v drugi sferi. Če bi že med študijem vedel, kaj bo počel nekaj let pozneje, bi bil najsrečnejši človek na tem svetu, še dodaja mladenič z brki in čepico.