Toliko vode, 
pa nikakor do nje

Izviri tekoče vode in porečja so običajno zibelke in brstišča življenja, v polnilnici costelle v Fari (občina Kostel) pa ljudi skoraj ne vidiš. V eni izmeni so največ štirje in še ti bolj ali manj asistirajo računalnikom, ki avtomatsko krmilijo polnilne linije.

Objavljeno
11. marec 2011 14.49
Maja Prijatelj, Panorama
Maja Prijatelj, Panorama
»Do vode lahko tu pridete le, če odprete plastenko,« potrdi naše strahove Jože Božič, menedžer in prokurist družbe Uskok, ki polni in prodaja ustekleničeno vodo Costella. Ta iz skoraj 100 metrov globoke vrtine do črpališča privre po zloščenih kovinskih ceveh, ponikne v njihovih številnih meandrih in svoj bistri obraz pokaže šele v plastenkah, ki potujejo po tekočem traku polnilnice. Izviri tekoče vode in porečja so običajno zibelke in brstišča življenja, v polnilnici costelle v Fari (občina Kostel) pa ljudi skoraj ne vidiš. V eni izmeni so največ štirje in še ti bolj ali manj asistirajo računalnikom, ki avtomatsko krmilijo polnilne linije.

Tudi costellino domovanje, široko zaledje Goteniškega Snežnika, planote Stružnice in vrha Planine, je od nekdaj redko posejano s človeškimi naselbinami, se pa zato po njem toliko raje sprehajajo medvedi, volkovi in risi. Območje je namreč skoraj v celoti poraščeno z mešanim, pretežno neprehodnim pragozdom, kmetijstva in industrije skorajda ni. Osnovna gradnika tamkajšnje vode sta predvsem sneg in dež, ki dolga leta pronicata in se filtrirata skozi kraške in nato dolomitne plasti širšega območja Stružnice in Goteniškega Snežnika. V globokem dolomitnem žepu podzemno vodo ustavi šele ilovnat sloj.


Vode za vsaj 30 let

»Kostelci so že dolgo vedeli, da so nekateri izviri v tej dolini zelo dobri, celo zdravilni. Prisluhnil jim je ljubljanski podjetnik Maksimiljan Trpin, ki se je namenil poiskati zanesljiv odličen vir vode, primeren za stekleničenje. Leta 1992 je s pomočjo sodelavcev in članov družinskega podjetja začel zbirati podatke o hidrogeološkem stanju vode na tem območju in analizirati vzorce vode iz različnih površinskih izvirov v okolici. Šest let se zadeva ni prav dosti premaknila, razen da so se v podjetju Uskok dodobra seznanili z odlično kakovostjo voda in sodobnimi tehnologijami za njihovo stekleničenje ter zbrali podatke o trženju. Občina Kočevje je pri tem sicer sodelovala, vendar je projekt zaživel šele, ko se je leta 1998 iz nje izločila mala občina Kostel. Njen župan Valentin Južnič in svetniki so pokazali izjemno razumevanje,« ne nazadnje zato, ker občina nima prav veliko razvojnih možnosti pa tudi njena populacija je razmeroma majhna, razlaga Božič.

»Na podlagi deloma preverjenih študij Geološkega zavoda Slovenije je podjetje občino Kostel zaprosilo za dovoljenje za gradnjo poskusne vrtine v opuščenem kamnolomu pod Planino, ki so ga odprli po drugi svetovni vojni za potrebe gradnje ceste Kočevje–Brod na Kolpi. Analize, ki sta jih opravila geološki zavod in Zavod za zdravstveno varstvo Novo mesto, so potrdile predvidevanja iz predhodnih hidrogeoloških raziskav, bakteriološke in kemične analize pa so pokazale, da je voda izjemne kakovosti, neoporečna in zelo primerna za polnjenje v steklenice, njene količine pa so izjemno stabilne in bogate.« Tako je na mestu poskusne vrtine zgradilo 99 metrov globoko vrtino in pridobilo dokumentacijo za postavitev polnilnice. Leta 2005 je od ministrstva za okolje in prostor pridobilo še 30-letno koncesijo za črpanje desetih litrov vode na sekundo oziroma okoli 300 milijonov litrov na leto. Šestdeset odstotkov koncesnine – ta se izračuna glede na vrednost vode, ki se trži – nakaže občini Kostel, 40 odstotkov pa državi.


Iz izvira v plastenko

Vrlina costelle je, da je njena vrtina tako rekoč ob polnilnici, poudarja Božič. Čim manjša razdalja od vrtine do polnilnega stroja je namreč pomemben dejavnik kakovosti vode. Voda, ki priteče iz vrtine, preide le papirne filtre, ki odstranjujejo grobe delce, in se skozi polnilec pretaka naravnost v plastenko, zagotavlja Božič. K njeni kakovosti dodatno prispeva to, da se med polnjenjem iz hidrogekarbonata izloči nekaj gramov ogljikovega dioksida, ki zaščiti prazen prostor med zgornjim nivojem vode in zaporko, zato ji ni treba dodajati stabilizatorja, dušika.

Kot naravna mineralna voda mora costella ustrezati parametrom, ki jih predpisuje pravilnik o mineralni, izvirski in namizni vodi. Od njih lahko odstopa zgolj za 15 odstotkov. Bakteriološke in kemične analize redno opravljata zavoda za zdravstveno varstvo Maribor in Novo mesto, lani pa je pridobila tudi mednarodni certifikat NSF. Podeljuje ga Svetovna zdravstvena organizacija embaliranim vodam predvsem na podlagi dobrih rezultatov analiz stekleničene vode in organiziranosti proizvodnega procesa ter skrbi za okolje. Še preden je costella dobila naziv naravna mineralna voda, pa so morali dve leti neprekinjeno analizirati stabilnost njenega vira, njeno kakovost ter kemično in bakteriološko sestavo, ki ni smela preseči okvira zakonsko postavljenih parametrov.


Dogodki v Libiji se bodo poznali na prodajnih policah

Polnilnica ima trenutno kapaciteto napolnitve 14.400 plastenk, 300 galonov in 5000 steklenic vode na uro. Na leto torej v njej načrpajo 15 milijonov litrov vode. V plastenke in steklenice bi je lahko natočili okoli 60 milijonov litrov – v polnilnici je že pripravljen prostor za montažo dveh polnilnih linij, s katerima bi lahko izkoristili dodeljeno koncesnino –, vendar je Slovenci ne popijemo več kot 75 milijonov litrov. Zato bo večina vode namenjena izvozu. »V Sloveniji imamo srečo, da živimo na neokrnjenem območju s precej kakovostno pitno vodo. Problem pa je, po kakšnih ceveh priteče do naših bivališč. Da bi bila zdravju neškodljiva, je vsa obdelana, običajno s klorom. Naravne mineralne vode v plastenki pa so takšne, kakršne pritečejo iz vira. Zaradi vse bolj aktivnega in mobilnega načina življenja tudi nimamo vedno dostopa do vode iz pipe, medtem ko so embalirane vode vedno pri roki,« razmišlja Božič. Večino costelle prodajo doma, preostalo izvažajo v Rusijo, na Hrvaško in v Avstralijo. Dogovarjajo se tudi za prodajo v Italiji, na Kitajskem, Slovaškem, Češkem, v Dominikanski republiki, Združenih arabskih emiratih in Turčiji.


Palete za Rusijo

Polnilnico preveva blag vonj po segreti plastiki, saj je v njej tudi linija za napihovanje plastenk iz PET-predform. Embalaža predstavlja v strukturi končnega izdelka kar 70 odstotkov stroškov, zato bodo dogodki v Libiji gotovo vplivali na ceno vode na prodajnih policah, napoveduje Božič. Plastična embalaža, ki prevladuje pri vseh polnilcih vod, je problematična tudi z okoljskega vidika. Polnilci se za okoljsko obremenjevanje oddolžujejo s plačilom embalažnine za vsako prodano plastenko, iz katere se pokrivajo stroški zbiranja, sortiranja in predelave plastenk. Okoljsko in stroškovno breme plastenk pri Costelli za zdaj zmanjšujejo z zmanjševanjem njihove teže; od začetka proizvodnje so težo velike plastenke zmanjšali s 40 na 35,5 grama, težo pollitrske pa z 22 na 20 gramov.

Ob našem obisku so v hladnem skladišču polnilnice čakale palete vode, namenjene v Rusijo, in palete za razvoz do slovenskih kupcev. V podjetju so rok uporabnosti vode določili na eno leto, pri čemer je treba tako kot pri vsakem drugem živilu spoštovati pravila skladiščenja in jo hraniti v temnem in hladnem prostoru. »Če bi jo skladiščili pri previsoki temperaturi, bi tako kot pri drugih živilih v plastični embalaži prišlo do kemične reakcije in morebitnega prehajanja snovi iz PET-a v vodo,« opozarja Božič. Sprememba ob neprimernem hranjenju je odvisna tudi od same vode. »Ni res, kar so nas učili v šoli, da je voda brez barve, vonja in okusa.«