Tiskane izdaje
V družbi se krepi prepričanje, da neoliberalni ekonomski model prej vodi v propad kakor trajnostni razvoj. Potrjujejo ga številne lokalne pobude, povezane s pridelavo hrane, energetsko samozadostnostjo in blagovno menjavo. V tranzicijskem gibanju verjamejo, da so edina rešitev.
Gibanje je korenine pognalo leta 2006 v britanskem mestu Totnes. Prebivalci, zaskrbljeni zaradi podnebnih sprememb, trenutka, ko se bo črpanje nafte nepovratno zmanjšalo (angl. peak oil), in velikega britanskega javnega dolga, so na pobudo okoljskega aktivista in profesorja permakulture Roba Hopkinsa, ki se je preselil vanj, izdelali podroben načrt povečanja lokalne samopreskrbe na vseh ključnih področjih. Zagnali in izpeljali so že 39 projektov, ki so mestu in okolici prinesli skoraj milijon funtov. V njih sodeluje približno polovica (okoli 3000) meščanov. Za okrepitev gospodarstva so vpeljali tudi lokalno valuto, totneški funt.
Moč majhnih korakov
Leta 2007 je Hopkins v Totnesu soustanovil Tranzicijsko mrežo, ki navdihuje, podpira in izobražuje o ustanovitvi lokalnih skupnostnih pobud v tranzicijskem duhu. Vanjo je vključenih okoli 1400 mest, mestnih četrti in drugih civilnih iniciativ v več kot 40 državah, vendar je to le odstotek vseh, pove Hopkins.
Meni, da se je tranzicijsko gibanje v zadnjih letih okrepilo, ker »pozitivno interpretira stvari, ki so vedno predstavljene negativno. Ko berete o podnebnih spremembah in gospodarskih razmerah, lahko zelo hitro postanete depresivni. Tranzicijsko gibanje se tem temam ne izogiba in jih ne zanika, temveč v njih vidi priložnost za oblikovanje nečesa izjemnega. Nekateri pravijo, da je za to že prepozno, drugi, da bi morali delati več tistega, kar so počeli naši predniki, tretji, da je treba zapustiti družbo, se preseliti na podeželje in začeti kmetovati. Mi pa pravimo, da se moramo ponovno povezati, začeti sodelovati in preoblikovati gospodarstvo.«
Gibanje tudi ni izključujoče. »Ni treba verjeti v podnebne spremembe ali da bo že jutri zmanjkalo nafte, da se pridružite kateri od tranzicijskih iniciativ.« Te so zelo raznolike. »Ni prave poti, kako jih izpeljati. Gre za družbeni eksperiment, katerega del smo vsi. Različne skupine preskušajo različne ideje. Tista, ki deluje, se razširi.«
»Ljudje se organizirajo tako, da počnejo tisto, kar imajo resnično radi, razpravljajo o težavah v svojih skupnostih in iščejo rešitve,« delovanje tranzicije opiše Filipa Leão Pimentel, koordinatorka nacionalnih vozlišč Tranzicijske mreže in njena predstavnica v Bruslju. Čeprav gibanje v širši javnosti še ni prepoznavno, pobude, ki so zrasle v njem, pridobivajo veljavo med politiki. Leta 2012 je britansko vozlišče Tranzicijske mreže dobilo nagrado Civil Society Evropskega ekonomskega in socialnega odbora za projekt REconomy, ki skupnostim pomaga ustanavljati zelena podjetja, v obstoječa pa vpeljuje okolju prijazne prakse.
»Britanska vlada je januarja objavila strategijo za skupnostno oskrbo z energijo. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da ima vlada strategijo o energetski oskrbi znotraj lokalnih skupnosti. Pri njenem oblikovanju je sodelovala tudi Tranzicijska mreža, zato vključuje številne zglede iz tranzicijskih iniciativ. Ta strategija kaže, kakšne obrise dobijo stvari, ko državno politiko začnejo oblikovati ljudje,« poudarja Hopkins.
Eksperiment v Trbovljah
Od januarja lani je uradni član Tranzicijske mreže tudi društvo Tranzicijsko mesto Trbovlje. Njegovega ustanovitelja in koordinatorja Zorana Jurija Tomsitsa je gibanje pritegnilo, ker projekte gradi na »realnih težavah in jih poveže v dobro zgodbo«. Ko je bil še nadzornik na Banki Slovenije, je namreč vneto raziskoval vzroke za hitre konjunkture in se dokopal do podatkov, ki dokazujejo, da je bilo veliko dogodkov, ki so sledili poku ameriškega nepremičninskega balona, načrtovanih vnaprej.
Trbovlje, Tomsitsevo rojstno mesto, so kot nalašč za tranzicijski eksperiment. Bile so prva slovenska občina, ki je – že leta 1993 – razglasila stečaj. »Od začetka devetdesetih let se vrstijo samo negativni trendi. Leta 1991 je mesto imelo 13 tisoč delovnih mest, danes jih je 4500. Prebivalcev je bilo med 23 in 25 tisoč, danes jih je registriranih nekaj več kot 16.000, vsako leto se jih odseli okoli 600. Brezposelnost je skoraj 22-odstotna, nekoč je bila polna zaposlenost, da ne govorimo o drugih makroekonomskih kazalcih, kot je bruto družbeni proizvod,« niza podatke.
Lokalna politika se težav sicer zaveda, a »denar še vedno vlaga v polaganje asfalta namesto odprtje kmetijske zadruge, socialnih trgovin in obnovljive vire energije. Nekaj moramo ukreniti, sicer bomo Trbovlje v desetih letih zavozili.«
V društvu – ustanovljeno je bilo leta 2011, sestavlja pa ga 41 članov – so po vzoru tranzicijskega modela prehoda v nizkoogljično družbo izdelali celovito strategijo in časovnice trajnostnega razvoja trboveljske občine. Ker je energetski lobi zaradi rudnika in termoelektrarne močan, so se namesto načrtovanja prehoda na obnovljive vire energije najprej osredotočili na povečanje prehranske samopreskrbe. Največ stavijo na kmetijsko zadrugo, ki bi povezovala zasavske kmete in javne inštitucije. Maja lani so njen model predstavili trboveljskemu občinskemu svetu, ki jo je umestil v strategijo razvoja občine 2014–2022. Ustanovitev zadruge načrtujejo jeseni, delovala pa bo pod okriljem socialnega podjetja Zveza socialnih društev in zavodov Zasavja, ki jo je Tranzicijsko mesto Trbovlje ustanovilo s tremi drugimi zasavskimi društvi.
Zasavska lipa
Socialno podjetje letos načrtuje odprtje socialnih trgovin v Trbovljah, Zagorju, Hrastniku in Radečah, spletne socialne trgovine in klicnega centra za pomoč občanom na domu. V prihodnjih letih namerava vzpostaviti še delavnico/popravljalnico, dom za starejše in invalidne osebe, gručo vetrnih elektrarn, ekološko kmetijo in prenoviti rekreativno-izobraževalni center Smrekovina. Projekti bi omogočili okoli 50 novih delovnih mest, je izračunal Tomsits. Financirali bi se iz programa spodbujanja konkurenčnosti in ukrepov razvojne podpore za območje občin Hrastnik, Radeče in Trbovlje, sredstev regijskega razvojnega programa, evropskih skladov in podjetniških donacij.
Da bi več denarja ostalo v lokalni skupnosti, bo Tranzicijsko mesto Trbovlje uvedlo lokalno valuto, zasavsko lipo. Projekt je trenutno še v poskusni fazi. V njem sodeluje 15 zasavskih podjetij, ki izdelke in storitve ponujajo s popusti, h katerim so se zavezala v pogodbi, ki so jo sklenila z društvom. Za zdaj lahko popuste z izkaznico uveljavljajo le člani društva. »Ko bo v podjetniški mreži okoli 50 podjetij, ki bodo pokrivala vse panoge, in vse tri zasavske občine, bomo uvedli fizično lokalno valuto, ki jo bodo lahko kupili in z njo pri lokalnih podjetnikih s popustom plačevali vsi Zasavčani,« pojasnjuje Tomsits. Zasavske lipe bodo srebrniki, modeli za kovanje so že pripravljeni.
Ko se bo lokalni denar prijel, društvo načrtuje ustanovitev regionalne hranilnice, ki bi bila »osrednja finančna inštitucija zasavske regije«. Zbirala bi presežke lokalnega gospodarstva, ki zdaj odtekajo drugam, in jih vračala vanj v obliki novih investicij. Po zakonu o bančništvu je za njeno ustanovitev treba imeti milijon evrov kapitala, ki ga ne bo lahko zbrati, se zaveda Tomsits. »Drugo leto bi radi nabrali toliko podjetij, da bi zagotovila od 60 do 70 odstotkov kapitala, za ostalo bi prosili zasavske občine.«
Pomemben poudarek tranzicijskega gibanja je tudi na izobraževanju o trajnostnem življenju, zlasti prihodnjih generacij. Tranzicijsko mesto Trbovlje se je z vodstvom tamkajšnje gimnazije in ekonomske srednje šole dogovorilo, da bo ta prihodnje leto nekatere trajnostne vsebine dijakom ponudila v obliki obšolskih delavnic in krožkov, v šolsko leto 2017/2018 pa bo v prvi letnik vpisala prve trajnostne ekonomiste.
Uresničitev začrtanih projektov, povezanih z uvedbo nizkoogljičnih prevoznih sredstev v Trbovljah pa je - razen ureditve kolesarskih stez - še precej oddaljena, prizna Tomsits.
