Tržičanki orjeta alpinistično ledino

Irena Mrak in Mojca Švajger sta več kot tretjino stene himalajskega osemtisočaka Nanga Parbat preplezali prvenstveno.

Objavljeno
26. september 2011 11.48
Posodobljeno
26. september 2011 15.00
Staš Ivanc, Panorama
Staš Ivanc, Panorama

Irena Mrak in Mojca Švajger sta med sestopom z Nanga Parbata prečkali še posebej zoprno strmino, ko je Mojci nenadoma zdrsnilo na črnem ledu. Pod njenimi derezami se je odlomila cela plošča starega ledeniškega ledu in Mojca je začela drseti po strmini. Ustavila se je šele kakšnih 150 metrov niže, kjer jo je na srečo pričakal mehak sneg. Pogledala je navzgor, da bi našla soplezalko, a je ni bilo nikjer. Strašno se je začudila, ko je njen glas zaslišala od nekod spodaj. Irena se je namreč tako sunkovito obrnila, ko je zaslišala, kaj se dogaja z Mojco, da je izgubila ravnotežje in je spodneslo še njo. V nasprotju z Mojco pa sama ni »lepo« drsela po strmini, ampak se je kotalila in se pri tem še nabodla na cepin.

A Tržičanki sta kljub krvi in modricam postavili bivak in se naslednjega dne počasi vrnili v bazni tabor. »Nisem bila prav veliko hitrejša od tebe,« je po vrnitvi iz Pakistana Ireni Mrak dejala Mojca Švajger, ko sta obujali spomine na vzpon na Nanga Parbat. »Počasi je šlo – samo z enim cepinom,« je dodala Irena, ki je imela v stegnu nekajcentimetrsko luknjo, ki jo je med kotaljenjem po strmini izkopal cepin, krepko pa se je popraskala tudi po obrazu. Rane na gori nista mogli zašiti, sta pa jo očistili in dobro povezali, tako da se tudi pozneje ni vnela. Če bi bila noga zlomljena, bi bilo precej drugače, priznavata alpinistki. Mojca jo je odnesla le z modricami. »Najbolj naju je skrbelo, da naju ni kdo videl,« se zasmeji Irena. No, seveda so ju videli, a ne le ostali člani odprave, ampak tudi domačini, ki so z daljnogledi spremljali njun vzpon in sestop.

»Fenomenalen dosežek«

Kakor je povedal Viki Grošelj, sta Irena in Mojca postavili nov mejnik v ženskem alpinizmu, saj sta se Nanga Parbata lotili v alpskem slogu, se pravi brez dodatnega kisika, z minimalno opremo in brez postavljanja baznih taborov, in pri tem več kot tretjino poti preplezali v prvenstveni smeri, čeprav glavnega vrha 8125 metrov nad morsko gladino nista dosegli. »To je največji dosežek slovenskega ženskega alpinizma in eden največjih – če ne celo največji – tudi v svetovnem merilu. Fascinantnost tega vzpona je v tem, da sta se punci spravili v eno največjih sten na svetu popolnoma sami, in to na alpski način. Tista 1300-metrska črta čez steno bo vedno njuna,« je dejal Grošelj.

Pokazali sta neverjetno vztrajnost, odločnost in pogum, saj sta se zavedali, da nad 4700 metri ne moreta pričakovati pomoči. Žal je tudi v alpinističnem svetu navzoč mačizem, pojasnjuje Grošelj: »Če ženska pleza z moškim, ji rečejo, saj te je on potegnil gor. Pogosto pa so ženske boljše plezalke. In Mojca in Irena sta v steno šli sami.«

Ženska naveza in alpski slog

Slovenski alpinisti so se avgusta letos spet odpravili na eno tehnično najzahtevnejših in najnevarnejših gora na svetu, ki se je Slovencem vtisnila v spomin predvsem po spektakularnem helikopterskem reševanju Tomaža Humarja. In, podobno kot tedaj, je z Nanga Parbatom, goro, ki se je sam ni nikoli lotil, o njej in možeh, ki so se vzpenjali nanjo, pa je napisal knjigo Gola gora, spet tesno povezan veteran slovenskega himalajizma in Slovenec z največ osvojenimi osemtisočaki Viki Grošelj. Tokrat je bil član odprave, ki je hotela osvojiti ta tako težko dosegljivi vrh v pakistanskem delu Himalaje, čeprav se nanj ni niti nameraval povzpeti.

Odprava Univerze v Ljubljani je hotela na klasični način, s postavljanjem baznih taborov in fiksiranjem vrvi, preplezati Nanga Parbat po klasični Kinshoferjevi smeri. Toda razmere našim alpinistom niso bile naklonjene, zato se je polovica odprave odločila, da se vrne domov. Snega je bilo premalo, poleg tega pa je z gore nenehno padalo kamenje, zato je bilo prenevarno, pravi Grošelj. Podobno so se odločile tudi štiri druge odprave: nemška, kazahstanska, španska in češka.

Vendar Irena, Mojca in Viki niso hoteli vreči puške v koruzo in so začeli iskati drugo pot na vrh. Po temeljitem pregledu trikilometrske stene in krajših vzponih so se odločili, da bosta Irena in Mojca poskusili na goro zlesti v neprimerno hitrejšem alpskem slogu po delu Messnerjeve smeri iz leta 1978 in poskusili z druge strani doseči vrh. S seboj sta vzeli lahek šotor, 30 metrov vrvi, nekaj klinov, malo posode in tri kilograme hrane, predvsem hitre juhe, oreščke, sir, čokolado, kavo in krekerje. In seveda jeklenke s plinom. Ker sta bolj drobne postave, sta vzeli le eno spalno vrečo, v kateri sta spali skupaj. V bazni tabor sta s seboj prinesli popolnoma vse odpadke, ki sta jih pridelali. »Nikoli mi ni bilo jasno, kako lahko nekdo nese polno in bistveno težjo konzervo v hribe, prazne pa ne,« se vpraša Mojca.

Devet dni v steni

A tudi njima jo je zagodlo vreme. Na goro sta se hoteli odpraviti že 11. avgusta, a sta morali zaradi slabega vremena počakati celih šest dni. Meteorolog Andrej Velkavrh z agencije za okolje jima je vsak dan pošiljal vremensko napoved po višinskih metrih. In se nikoli ni zmotil, dodajata alpinistki. Sedemnajstega sta vendarle šli na pot. Prvi dan sta prespali v bivaku na 4750 metrih, naslednjega dne pa sta se povzpeli že na 5800 metrov. Tam ju je zajel sneg, zato sta šele čez dva dni nadaljevali vzpon in dosegli 6700 metrov, dan zatem pa splezali do višine 7200 metrov.

Na višini 7350 metrov sta naleteli na neprehodno pregrado: »To ni bila kompaktna skala, ampak skale, naložene ena na drugo in strašno krušljive, pa še snega je bilo premalo, da bi jo lahko prečkali.« Nekaj časa sta iskali pot čeznjo, ki bi jima omogočila prodor do glavnega vrha Nanga Parbata, a nato odnehali in se naslednji dan povzpeli do vrha grebena diamirske stene 7590 metrov visoko. Vedeli sta, da po grebenu ne bo šlo naprej do samega vrha, ampak sta vseeno šli do zgornjega roba stene. »Morda se bo nekoč dalo iti po tej smeri do vrha,« razmišlja Irena.

Svojo 3120 metrov višinskih metrov visoko smer v steni Nanga Parbata sta poimenovali Slovenska, gre pa za kombinacijo Messnerjeve smeri iz leta 1978, njegove sestopne smeri in prvenstvenega vzpona. Po napornem spustu, ki ga je »popestril« zdrs na ledu, sta se v bazni tabor vrnili deveti dan plezanja.

Pomembne izkušnje

Irena Mrak in Mojca Švajger sta začeli skupaj plezati leta 2003. Mojca se je z alpinizmom začela ukvarjati leta 2000, Irena pa kakih pet let prej. Poleg Marije Štremfelj, Marije Frantar in Simone Pogač sta edini Slovenki, ki sta bili že na več kot osem tisoč metrih.

Irena je leta 2004 preplezala Gašebrun 2 (8035 metrov), leta 2007 pa sta z Mojco skupaj dosegli predvrh Broad Peaka (8047) na 8035 metrih; zaradi razmer sta morali odnehati le uro od vrha. To je bila tudi prva slovenska ženska naveza, ki je šla čez osem tisoč metrov. Čeprav sta se na Broad Peaku morali obrniti tako rekoč tik pod vrhom, sta vendarle dosegli osem tisoč metrov. »Zaradi tistih 8035 metrov sta lahko šli na Nanga Parbat. Če se hočeš lotiti česa takšnega, moraš imeti osebno izkušnjo z osem tisoč metri,« poudarja Grošelj. Takšne višine se ne moreš teoretično naučiti: moraš videti, kako se obnaša tvoje telo. »Veš, da si počasen, utrujen in da sem ter tja malo haluciniraš,« se zasmeji Irena. Želodec se upira hrani in pijači. »Ojej, pa tisti taljeni sneg – planinskega čaja ne morem več niti povohati,« ugotavlja Mojca.

»Alpinizma nikoli ne jemljem kot čistega športa, kjer morajo rezultati, proga in način biti po strogih pravilih. Alpinizem je vrhunska pustolovščina v najbolj plemenitem pomenu besede, ker pokažeš vse svoje znanje in sposobnosti in tudi ogromno tvegaš,« pravi Viki Grošelj. Po njegovih podatkih od leta 1978, ko je Reinhold Messner kot prvi sam preplezal diamirsko stran gore, nihče ni poskušal ponoviti njegove smeri. »Potem pa se najdeta dve Slovenki, ki se je lotita. To alpinizem pelje v pravo smer,« zatrjuje veteran. Irena in Mojca imata že načrt za prihodnje leto. Spet si želita plezati v alpskem slogu; kam se nameravata odpraviti, pa je še skrivnost.