Tiskane izdaje
Tržičani so nekaj posebnega in se tudi sami dojemajo tako. Za ozaveščanje o bogati kulturni dediščini mesta pod Karavankami, v katerem živijo predvsem prijazni ljudje, sta te dni izšli pomembni deli, Tržiški slovar in knjiga o kulturi oblačenja z naslovom Tržiška dekleta daleč slove.
»Če bi Slovence razvrščali po odprtosti, bi bili Gorenjci v sredini, Tržičani pa v spodnji polovici. Odvisno je, s kom si v stiku. Nekateri so izjemno odprti, drugi zaradi življenjskih izkušenj pač niso. Ne da se nas popredalčkati,« je realen etnolog dr. Bojan Knific, Tržičan, samostojni strokovni svetovalec za folklorno dejavnost na Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti in avtor knjige Tržiška dekleta daleč slove.
V pol leta je pregledal gradivo o oblačenju Tržičanov, ki ga je načrtno zbiral skoraj 20 let. Skupaj z upokojeno učiteljico slovenščine Jožico Koder, nekdanjo direktorico Tržiškega muzeja Melanijo Primožič in Nejcem Perkom iz Knjižnice Toneta Pretnarja ter s pomočjo prostovoljcev je podatke še aktualiziral in dopolnil.
»Z Jožico sva šla do ljudi in prepričan sem, da meni samemu nikoli ne bi pokazali in povedali stvari, ki so nama jih, ker sva prišla skupaj,« je bil odkritosrčen.
Na prošnjo, naj pojasni, po čem slovijo Tržičanke in kakšne so, se dr. Knific izvije z odgovorom, da naslov izvira iz ljudske štirivrstične poskočnice. V knjigi, ki jo je uredila mag. Metka Knific, je želel poudariti, kaj so Tržičani dali drugim in kaj so od njih prevzeli.
»Tržič ni bil nikoli zaprto okolje, in ko govorimo o oblačenju, se velikokrat pozablja, koliko je pri tem zunanjih vplivov. V resnici se ljudje na posameznih območjih niso tako različno oblačili, kot si danes predstavljamo. Recimo, premožni Tržičani so se oblačili podobno kot v Ljubljani ali na Dunaju.«
»Zanimive podatke iz 17. in 18. stoletja sem dobil iz graščine Duplje in kažejo na prestižno oblačenje plemičev, ki so živeli v ruralnem okolju. Tržič je do 19. stoletja v slovenskem in širšem avstro-ogrskem prostoru slovel zaradi obrtništva in inovativnih obrtnikov.«
»Tržiške moške nogavice, nežno modre barve, na primer, so bile znane po vsej monarhiji. Z nogavičarstvom, ki pa v Tržiču nikoli ni postalo samostojen ceh, se je ukvarjalo več sto Tržičanov, pri obdelavi so uporabljali seč, ki so ga zbirali v posebnih škafih in vanj namakali volneno prejo, da je bila barva bolj obstojna. Znani sta dve upodobitvi slikarja Goldensteina, na kateri je ta izrecno napisal, da so te nogavice izdelek tržiške domače obrti,« je dejal sogovornik.
Zanimivo je, da so se frentarji oziroma pomočniki, ki so morali nujno oditi v tujino, da so si pridobili novo znanje, vrnili domov z novimi oblačili in jih potem nosili doma.
Tržanke, kot so rekli Tržičankam, so dobivale obleko z Dunaja in iz Ljubljane in ta obleka, narejena v tujem okolju, je dobila del tržiškosti, ko je bila prenesena v to okolje.
Za veliko stvari ne vemo, ali jih je Tržičan izdelal ali jih samo uporabljal – vseeno imamo to vse za svojo dediščino. So pa tudi drugačni podatki: v Tržič so hodili prodajat perutnino s Hrvaškega, in to za denar ali pa so jo zamenjali za obleko.
Pravega tržiškega pripadnostnega kostuma ni, poudarja dr. Knific in dodaja, da so se Tržičani v različnih obdobjih v različnih družbenih slojih in letnih časih oblačili različno ter seveda starosti primerno. Dekle pri 18 letih se je vedno oblačilo drugače kot ženska pri 80 ...
Tržičanke so nosile tako avbe kot zavijače in peče ter kombinacijo pokrival. Kaj je zdaj najbolj tržiško, prepuščam bralcem.
Tržičani so plesali šotiš, štajeriš in drugo, in to na svoj način, kar zna najbolje predstaviti Folklorna skupina Karavanke v svojem programu, še razloži dr. Knific.
Melodija tržiške govorice
Jožica Koder, učiteljica slovenščine v pokoju, zapisovalka besed in lektorica Tržiškega slovarja, je doma iz Kovorja, vendar, kot poudarja, že 40 let živi na Slapu pri Tržiču.
»Vsaka vas ima svoj glas, vsak človek ima svoj glas, svoj način govora in po njem se navsezadnje tudi prepoznamo. Meni pravijo, da govorim kot Tržiška Bistrica, ker veliko preskakujem ...« je začela pripovedovati izjemno iskriva sogovornica.
Kot hči z majhne kmetije je hodila na »tržišk plac« prodajat fižol in krompir in takrat je prvič postala pozorna na melodijo tamkajšnje govorice. Pozneje je učence peljala k pesnici Dorci Kraljevi, kjer ji je spet lahko prisluhnila.
»Tržič ima specifično govorico, zanimivo zaradi besed in melodije, ki pa jo obvlada le še nekaj tržiških kulturnikov. Med temi bi omenila Drago Koren iz Bistrice, Tržičanko s srcem in dušo, glasbenika in pevca Francija Šarabona – njegova beseda naravnost žubori, slikarko Marico Šmid z Virja in njenega brata, akademskega kiparja Vinka Ribnikarja, ter Rika Kalana.«
»Enako pojoče govori tudi Janez Slapar Temšak, ljudski umetnik iz Loma, njegov sovaščan Anton Soklič pa zna natančno posneti izvirno tržiško govorico, ki jo je v prejšnjem stoletju govorila Rodarjova Mici, nečakinja Vojteha Kurnika. Besede in folklorne pripovedi sem nabirala še pri Mariji in Mihaelu Petku in Miri Primožič. Mato Mežek, poznavalec šuštarije in pesnik, tudi avtor tržiške himne Naš domači kraj, je že pokojni ... Z razumevanjem besed nisem imela težav, saj se je dalo vedno iz sobesedila vse razumeti,« je kar vrelo iz sogovornice, ki raziskuje tudi stara hišna imena v vaseh Lom in Dolina ter svoje izsledke objavlja v občinskem glasilu Tržičan.
Lektorica priznava, da knjige nikoli ne bi napisala, če je poznejši sourednik Boris Kuburič (drugi urednik je David Ahačič) ne bi spodbudil, naj vendarle ob 50-letnici tržiške zveze kulturnih organizacij razvrsti besede, ki jih je zbirala 20 let in jih imela »nametane po zvezkih sem in tja kakor rože v gartelnu«.
Zapisala jih je približno tako, kot jih je slišati, kakor jih je kdo izgovoril. Poudarja približno, saj so le tako berljive za vsakogar.
In ta slovar, ki vsebuje 1300 besed, je šele začetek. Vsak Tržičan, ki ima željo, veselje, voljo in ljubezen do Tržiča in kulture, je povabljen, da jih dodaja.
Med zanimivejšimi se zdi Jožici Koder beseda trajet, zapisana v pesmi pesnika, zbiralca narodnih pesmi in pregovorov Vojteha Kurnika (1826–1886). V Zadovoljenem Tržičanu pravi, da mu poleg kaše, žgancev in krapov diši tudi trajet.
Pred kratkim je Jožici 98-letna Metka Kavčič, prava tržiška legenda, razkrila, da jed pripravi iz popečenih žemljic ali rezin belega kruha, ki jih v skledi zalijemo s sladkanim belim kuhanim vinom, v katero smo dodali tudi cimet in limonino lupino.
Soseščina je močno vplivala na tržiško govorico, največ spakedrank oziroma popačenk je iz nemščine, »besede smo ponašili, to je prilagodili našim govornim sposobnostim. Domiselnost, iskrivost, kar inovativnost so botrovale številnim tržiškim besedam, ki so danes že pozabljene. Na primer ferštonkosten je zloženka popačenke iz nemščine, in sicer iz glagola verstehen in samostalnika der Kasten; če bi to prevedli, je to omara za razum, za pamet. Če je kdo vprašal, kakšn ferštontkosten pa imaš, je to pomenilo, kakšno pamet imaš. Pa, denimo, beseda hbal – garati. Pride od besede huba, to je travnik ob bregu, grbast svet, na katerem je treba trdo delati. Ali besedna zveza nazaj držanje, to pomeni, da se ne smeš popolnoma sprostiti. No, ta mi je neznansko všeč,« pravi Jožica Koder.
Kakorkoli, besede imajo neverjetno moč, so žive in vedno nove nastajajo. Da pa se stare ne bi pozabile, imamo tu tržiški slovar, natančneje tržiško-slovenski in slovensko-tržiški slovar.
Tržiške govorice v resnici ni več, saj ti, ki živijo v mestu, ne pojejo. Tudi Jana Kos, ki na zgoščenki, priloženi slovarju, v narečju bere pripovedko o nastanku Tržiča, nima pojoče govorice, enako ne Janez Kikelj, ki je prebral prvo kitico Kurnikove pesmi Zadovoljen Tržičan.
Firbec okno in slab veter
Ko poskušam iz sogovornikov izvrtati še kakšno lastnost, po kateri so znani Tržičani, in jima namignem, da je v Tržiču težko ohraniti zasebnost, dr. Knific v smehu odvrne, da je zanimanje za sočloveka vsajeno v nas.
Tako imenovano firbec okno v središču mesta, skozi katero so imele tržiške gospe pregled nad dogajanjem na ulici, ne da bi se jim bilo treba skloniti skozenj, je zanimiva posebnost, še bolj pa to postaja z rabo in ozaveščanjem, da je posebnost.
V osnovi morda ni tako posebno, toda ko se poudarja, se ljudje v lokalnem okolju zavejo in navadne stvari postanejo posebne. Tako se je navsezadnje razvijala tudi tako imenovana narodna noša, se pravi iz stvari, ki ni bila nič posebnega, v stvar, ki je zdaj nekaj zelo posebnega, razloži dr. Knific.
Boris Kuburič, sourednik slovarja, pa se ni mogel izogniti slabemu vetru.
»Kadarkoli grem naokoli, od kulturnikov ali pa preprostih ljudi slišim opazko, da iz Tržiča še veter ni dober. Moja razlaga je, da ima Tržič, kot sem si zapomnil iz starega krajevnega leksikona, enako dnevno temperaturo kot Ljubljana. Vendar je povprečna temperatura mesta pod gorami precej nižja, kajti zvečer se iz hribov začnejo spuščati vetrovi, ki ozračje ohladijo in se spustijo v kraje južno od Tržiča. O vetru domnevam, da ni dober, ker ni topel.«
»No, smo pa zato Tržičani znani smučarji, še pred Avsenikom smo imeli zamisel o najboljši glasbeni sestavi, tu smo veseli in ljudje, ki radi občudujemo naravo,« se ne da ugnati Boris Kuburič, Jožica Koder pa sklene z ugotovitvijo, da so Tržičani bili in so delavni, iznajdljivi, ustvarjalni ljudje, ki jih je družila in jih še druži vesela tržiška pesem.
