Tudi star časopis je lahko motivacija za ples

Ena od predlaganih vaj plesne pedagoginje Jane Kovač Valdés v njenem še sveže natisnjenem priročniku ustvarjalnega giba in sodobnega plesa za otroke z osnovami plesnih tehnik z naslovom Plesna žgečkalnica (izšel pred dnevi pri Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti, JSKD) se neposredno dotika tudi našega posla. Časopis, ki ga berete, je mogoče uporabiti za različne ideje plesne dramatizacije ali pa je spodbuda lahko le material, to je papir.

Otrok bo pridobil več stvari: zavestno se bo ukvarjal z artikulacijo stopal ter razvijal sposobnost poslušanja in razlikovanja zvokov. Preden časopis strga s stopali, ga lahko uporabi tudi za zvočno spremljavo za ples, si iz njega izdela vitezov oklep, damski klobuk, pajackovo kapo ali kraljevo ogrinjalo ter zapleše kostumu primerno vlogo ali posnema padanje časopisnega lista, podobno pravemu jesenskemu.

Knjiga z naslovom Plesna žgečkalnica je nastala deloma kot spodbuda staršem, kaj lahko z otrokom počnejo doma na podlagi člankov, ki jih je avtorica Jana Kovač Valdés od leta 1997 objavljala v reviji Moj malček, deloma tudi zaradi mentorjev in študentov plesne vzgoje, ki jih poučuje na delavnicah po plesnih šolah prek JSKD oziroma v okviru Pedagoške fakultete Ljubljana. Že ko je iskala snov za članke, je opazila velik primanjkljaj te vrste literature, njen priročnik pa temelji predvsem na njenih izkušnjah, znanju in doživljanju otrok in ponuja vpogled v praktični vidik plesa. Kot je povedala, se avtor pri pisanju takšnega priročnika hitro sreča s težavo, kako opisati in slikovno razumljivo predstaviti vaje na papirju, zato ji je bila pri posvetu v pomoč tudi Nina Meško, plesna ustvarjalka in samostojna strokovna svetovalka za ples pri JSKD, a eno od vaj je kljub vsemu morala celo izpustiti – ni je bilo mogoče razumljivo zapisati.


Gibalno izražanje 
je prvinska komunikacija

»Ples je fizična, ustvarjalna, ekspresivna, umetniška, socialna in zabavna aktivnost. Telo je otrokov prvi stik s svetom, zato mu je treba nuditi čim več možnosti za gibanje in izražanje, saj je prav gibalno izražanje prvinska oblika človekove komunikacije, ki je vezana na vsakdanje življenje in čustvovanje. Pozitivni učinki uporabe ustvarjalnega giba se kažejo na vseh področjih otrokovega razvoja, saj ples neposredno razvija fizične sposobnosti in zmogljivosti, bogati svet čustev, poglablja čustveno inteligentnost, razvija splošne in posebne intelektualne sposobnosti ter ustvarjalnost, oblikuje estetske čute in percepcijo, pospešuje socializacijske procese ...« je naštela različne pozitivne »stranske učinke« plesnega udejstvovanja Jana Kovač Valdés. S plesom se tako ali drugače ukvarja že skoraj tri desetletja in več kot desetletje tudi poglobljeno s pantomimo. Poleg pedagoške akademije je končala glasbeno pedagogiko na akademiji za glasbo. Že 27 let poučuje na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani na oddelku za sodobni ples otroke od prvega do šestega razreda.

Kot poudarja, je treba poučevanje plesa prilagoditi psihofizičnemu razvoju otroka, saj je to edina pot, da otroci vzljubijo ples in se v njem uspešno dokazujejo. »Pri tem izhajam iz njihovega doživljanja, z igro pa se nevede učijo tudi elementov plesne tehnike. S poučevanjem teh je primerno začeti šele pri devetih letih, ko se otroci zavedajo, da obiskujejo pouk plesa,« je poudarila ter dodala, naj starši ne prehitevajo z vpisom otroka v organizirano plesno dejavnost. Povsem zgrešeno in preambiciozno se ji zdi, da bi otroke, stare komaj tri leta, vpisovali v baletno šolo – nad katero pa so ponavadi tako navdušene deklice zaradi rožnatih krilc in bleščic –, saj učenju plesne tehnike niso dorasli. Lahko se zgodi tudi, da je pedagog neozaveščen, in čeprav otroka ne sili v ponavljanje vaj, se mu ples lahko zameri ali se zaradi nedoraslosti narobe nauči plesnih elementov. Sama je opazila, da deklice, ki so pred šestim letom že hodile v baletno šolo, v njenih pripravljalnicah (te trajajo tri leta in so priprava na resnejši plesni pouk) niso hotele sodelovati in so se nenehno pritoževale, češ, saj že vse to znajo.

»Četudi otrok doma rad pleše, se bo v skupini po vsej verjetnosti obnašal veliko bolj zadržano in nelagodno. Starši bodo otroka najbolj pozitivno usmerili, če mu le omogočijo dovolj prostora in spodbude, da lahko pleše. Naj z njim odidejo v naravo in jo raziskujejo v vsej njeni pojavnosti, različnemu gibanju in spreminjanju, denimo opazujejo naj in nato posnemajo, kako pade na tla zelen svež list in kako tisti rjav jesenski ...« je razkrila delček svojega dela z otroki.

Vse to je počela že s svojo hčerko in bi si želela tudi s plesnimi skupinami, vendar je logistično preveč zahtevno, zato poskuša naravo pričarati kar v plesni dvorani – celo tako, da jo jeseni tu in tam zasujejo z odpadlim listjem. Tako poskuša vplivati na otroke, da opazujejo svet okoli sebe, da jim je vse, kar doživljajo, čutijo in spoznajo, orodje, s katerim si pomagajo pri svojem plesnem ustvarjanju.

Tudi Gordana Schmidt, docentka metodike plesne vzgoje na oddelku predšolske vzgoje na pedagoških fakultetah v Ljubljani in Kopru in koreografinja, je poudarila, da ravno z opazovanjem, posnemanjem oziroma plesom lahko otroci bolje razumejo naravoslovje ali jezik. »Ko otrok zapleše pesem, lahko vidimo, kako jo je razumel. Včasih jo lahko razume drugače, kot si mi predstavljamo, in to je zelo pomembno, da vemo, da jo je razumel drugače. Tudi druge abstraktne stvari lahko krasno prelijejo v ples in si jih razložijo na sebi razumljiv način, zato si jih tudi zapomnijo. Tako so jim stvari veliko bolj dostopne, kot bi jim bile sicer, če bi jim jih razložili samo z besedami,« je še na en pomemben vidik plesa oziroma giba opozorila Gordana Schmidt. Otroci po njenih besedah dojemajo svet okoli sebe predvsem skozi svojo telo; če jim tisto, kar slišijo, pomaga pri razumevanju v desetih do 15 odstotkih, tisto, kar vidijo, v 35 odstotkih, je tistega, kar doživljajo in razumejo s pomočjo kinestetike, kar 45 odstotkov.


Medpredmetno poučevanje

Tega se nedvomno zaveda tudi Jana Kovač Valdés, ki poučevanje plesa načrtuje medpredmetno, tako da se otroci, medtem ko poplesujejo, lahko naučijo še marsikaj drugega. Celo o vesolju, kot se med pripravami na novo predstavo z naslovom Eppur si muove ... In vendar se vrti!, ki bo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma 4. in 5. aprila, ko skozi svoje plesne vloge spoznavajo, kaj so planeti, črne luknje, Galileo Galilei, mlečna cesta, meteorski roj ... Lani, denimo, so se pobliže spoznali z bajeslovnimi bitji, z vživljanjem v vloge pa se vzporedno učijo tudi dramaturgije in bolj kompleksnega izražanja. »Ustvarjalni ples prinaša še en faktor: otrok se mora najprej izpostaviti pred svojim pedagogom, potem pred občinstvom – najprej starši,« je povedala sogovornica.

Dveinpolminutni nastop od njih že zahteva vlogo malih profesionalcev. »Učim jih odgovornosti pri nastopu, torej da se kar najbolj skoncentrirajo in da jih nič ne sme zmotiti. Z veliko pretiravanja jim naročim, da četudi jim v nos prileti muha in odleti ven, da jih to pri nastopu ne sme zmotiti. Sodobna plesna predstava od njih zahteva, da odigrajo raznovrstne like od smešnih do grdih in žalostnih,« je pojasnila Jana Kovač Valdés.

Prizna, da so se otroci v treh desetletjih, odkar se z njimi ukvarja poklicno, nedvomno spremenili, a da se z njimi spreminja tudi sama. »Današnji otroci so rojeni v hiter življenjski ritem in so zelo živahni, zato je zelo pomembno, da se znajo tudi umiriti, čeprav je to pogosto težko. Prav v to je pogosto usmerjeno tudi moje poučevanje: da se znajo ustaviti, da znajo subtilno opazovati okolje, opaziti neopazno, da prostor ni samo pred njimi in za njimi, temveč tudi zgoraj, spodaj, levo, desno ...« je opisala enega od drugačnih vidikov poučevanja.

Treba se je zavedati, da otroci v ustvarjalnem procesu vse naredijo prav, in to je glavno sporočilo, ki ga prinaša tudi njen priročnik. Prav pa je predvsem to, da otroku dopustimo, da je otrok, ne da ga preoblikujemo po svojih vzorcih. Kritika zna biti za otroka zelo boleča, povrnitev samospoštovanja pa trdo delo za plesnega pedagoga.