Tiskane izdaje
Ko je v večnamenski dvorani dijaškega doma na Taboru izzvenel večglasni para para ppp neke »kubanske zadeve«, kot se je izrazil profesor za predmet glasba in ritem Zlatko Kaučič, sta bili na vrsti bolj dinamični šolski uri.
Četudi je napoved akrobatike obetala nekaj vratolomnega, se učenke niso ravno odrivale pod strop ali, denimo, pod stopali lovile ravnotežje na hoduljah. Toda tudi tiste stoje v dvoje pa poskakovanje z glavo navzdol in nogami v zrak so zahtevali precej napora, rodili zadihanost in prve potne srage.
Voditeljica Katjuša Kovačič, ki je k izraznosti v gibu telesa spodbujala peterico deklet, je še pred začetkom povedala, da bo tokratna vaja obsegala predvsem kolesa in stoje ter vadbo v dvojicah.
»Vadili bomo tudi zavedanje drugih v prostoru, kako ravnati s telesom,« je napovedovala rdečelasa sogovornica, ki je prekipevala od energije.
Pri oblikovanju svoje gibalno-akrobatske delavnice se ravna predvsem po občutku, kaj za nastopanje na ulici potrebujejo novi rodovi.
»Zdi se mi fino, da so k poučevanju povabili tudi nas, nekdanje učence,« je na glas razmišljala sogovornica, ki je prekinila študij sinologije in filozofije prav zato, ker je ponovno odkrila ljubezen do gledališča. Te se je navzela od svojega očeta Marka Kovačiča, med drugim ustanovnega člana Gledališča Ane Monro, skupine R IRWIN S in skupine Zlati kastrioti, ki kot samostojni interdisciplinarni umetnik oziroma glasbenik na ulici pogosto nastopa tudi s hčerjo.
Vsa kri je šla v glavo
»Res je težko«, »joj, vsa kri je šla v glavo« je bilo tu in tam slišati vzdihe iz dekliških ust, ko se je začetno ogrevanje prevesilo v niz težjih telesnih vaj. Telovadnico je bilo treba premagovati z glavo navdol, s ta zadnjo v zraku, pri tem pa tu in tam poskočiti tako, da so se noge dvignile v zrak.
Nato je bila na vrsti vadba v krogu. Glave so se navpično dotikale tal, noge pa so morale vsaj za trenutek obviseti v zraku. Dekle v črnih pajkicah in turkizni majici si je za lažjo izvedbo pomagala tako, da je noge najprej naslonila na oprte komolce, druga je boleče trd stik med glavo in parketom ublažila s kapo.
»Zdaj pa z glavo na noter v središče kroga in naredimo most. Trebuh stisnite tako, kot bi se v njem naredil vozel,« je naročala Katjuša, medtem ko se je tudi sama začela upogibati vznak tudi z rokami proti tlom. Vaja, ki je od večine terjala precejšnje naprezanje, je povzročila mnoge vzdihe.
»Ena bo začela akcijo, druge pa bomo pozorne in v trenutku, ko se nam bo zazdelo zanimivo, se ji bo ena pridružila. Ta lahko posnema prvo, lahko pa ustvari kaj novega, novo situacijo, ki izzove novo akcijo. Priporočam, da se ne valjate po tleh, saj morate vedeti, da je ulica umazana, v svoj nastop pa lahko vključite tudi katerega od stebrov... Skratka, delaš gibalno, potem pa naj ti notranji občutek pove, da je zdaj na vrsti kaj drugega. Boste videle, na začetku se je treba v neki element siliti, v nadaljevanju pa se rojevajo spontano. Pa tudi Tea (dekle za klavirjem, op. p.) ni noben duh, tudi z njo se kdaj poglejte, komunicirajte...« je nizala napotke za improvizirani nastop Katjuša.
V naslednjem trenutku je pred občinstvom stopila v razkorak in se spremenila v nekakšno lutko, ki so ji roke zabingljale proti tlom. Ko je v akcijo stopila druga, sta se njuni telesi začeli prepletati, nato je ena skakala kot zajec, druga se je naredila za okamnelo..., njun nastop pa je med občinstvom izzval smeh.
»Zdaj bomo malo več zavedanja namenili publiki – poklanjaš ji poglede, sprašuješ...« so bila nova navodila pred drugim nizom nastopov.
Dekle, ki je na namišljenem odru očitno pozabila na občinstvo, je opozorila, da je temu pokazala hrbet. »Vse je igra. Ni nujno, da se s kom zaštekaš. Z nekom si lahko bolj telesno uglašen, z drugim kako drugače,« jim je razlagala Katjuša in čez nekaj časa vnovič spomnila na element publike: torej, če se nastopajoči usloči v most, mora pomisliti, kateri del telesa je občinstvu najbolj viden.
»Vsi položaji telesa so lahko lepi, če jim daš pravi pomen,« je poudarila voditeljica, med raztezanjem pa opozorila, da je ulica spreminjajoči se oder, torej da je treba biti pripravljen tudi na kaj nepredvidenega, to pa da kaže vključiti v nastop.
»Na ulici nisi nikoli sam. Meni se je zgodilo marsikaj. Ko sva nastopala skupaj z očetom, je čez prizorišče kar zapeljal avto in to bi naju lahko povsem sesulo, a sva znala odreagirati, ga vključiti v predstavo,« je dejala.
Ena od deklet pa jo je dopolnila, da se na sceni pogosto znajde tudi kakšen kuža. Pouk se je končal z nastopom treh izkušenih nekdanjih učenk Šugle. Katjuši sta se pridružili Urška Ličef, pedagoška vodja Šugle v odhajanju, in Tea Vidmar, pedagoška vodja v prihodu.
Dekleta v večini
Letos se v Šugli šola tretja generacija, pouk pa poteka že peto leto, saj je študij razpotegnjen na dve leti. Letos niso postavili vpisnih pogojev, kajti kandidatov je bilo manj kot prejšnja leta, kar pa Urška Ličef pripisuje dejstvu, da je šolanje letos razširjeno na dva popoldneva na teden.
Sogovornica meni, da so se najbrž vpisali bolj ali manj resni študenti. In teh je zdaj osem. »Prejšnja leta je bilo zaznati osip in tako jih je v zadnji tretjini študija ostalo le še toliko, kot je letos vpisanih,« je dejala.
In kaj žene mlade med 15. in 30. letom, da se vpišejo v šolo uličnega gledališča? Večina bi jih rada nastopala. Že kot šuglerji dobijo priložnost za nastop na domačih festivalih, kot sta Ana Mraz (ta bo na sporedu med 26. in 30. decembrom v Ljubljani), Ana Prešerna, Ana Desetnica in Ana Plamenita.
Med šolajočimi se so tako študenti, zaposleni kot brezposelni, znašla se je celo dijakinja, njihova skupna točka pa je ena sama: zanimanje oziroma ljubezen do uličnega gledališča. Tudi njihovo predznanje je različno, zanimivo pa je, da prevladujejo dekleta. Med letošnjo osmerico je samo en fant.
Kako sploh stopiti na ulico
Urška Ličef se je kot stanovalka Dijaškega doma na ljubljanskem Taboru za Šuglo navdušila že na prvi predstavitvi leta 2007 in se takoj vpisala. Skorajšnja diplomantka Pedagoške fakultete v Ljubljani je prepričana, da ji bo tudi pridobljeno znanje gotovo v pomoč predvsem pri poklicnem nastopanju – pred učenci.
»Zdi se mi, da sem se naučila tudi bolje opazovati in sprejemati ljudi,« je poudarila sogovornica, ki se bo na bližajoči se Ani Mraz v Ljubljani predstavila s svojo predstavo Čas.
Z novim letom se bo poslovila od svoje »funkcionarske« funkcije in jo predala Tei Vidmar, predstavnici druge generacije šuglerjev, ki je med vadbo peterico deklet spremljala za klavirjem. Kot kulturologinji ji je Šugla prinesla predvsem širino ter ji naproti pripeljala veliko skupino ljudi, ulične umetnike in druge kulturne ustvarjalce.
Podobne pozitivne stranske učinke opisuje tudi 26-letna Zvezdana Novak, samozaposlena performerka. V Šuglo se je vpisala, da bi razširila krog prijateljev in se izurila v interakciji s publiko, in to ji, kot je bilo videti med obiskom, tudi dobro uspeva. Izzvala je precej smeha sošolk, med njimi tudi enaindvajsetletne Ajde Hribernik.
Študentka naravovarstva na Biotehničnem centru Naklo je zelo navdušena nad šolo, v kateri se je mogoče poučiti o glasbi in ritmu, gibalno-akrobatskih veščinah, se naučiti bruhati in požirati ogenj in žonglirati, si pridobiti znanje iz zgodovine uličnega gledališča, igre, improvizacije, produkcije, klovnstva in izvajanja akcij na ulici.
»Prepričana sem, da se bom tu naučila, kako sploh stopiti na ulico oziroma se približati občinstvu. Da premagaš strah, si sproščen in spontan, prepričan, da se ti ne more nič hudega zgoditi, četudi izvajaš kakšno akrobacijo. Ko delujemo v dvojicah, moramo vzpostaviti zaupanje drug do drugega. Tudi tisto, kar je na videz lahko, je kar težko izvesti.
Veseli me, da se zdaj dvakrat na teden tudi telesno razgibam, zato mi je prav žal, če mi kdaj ne uspe priti,« je dejala dolgolasa sogovornica, ki si v prihodnje želi čim več potovati, v pouličnem teatru pa vidi tudi priložnost za dodaten zaslužek na poti.
