Tiskane izdaje
Zamudi dvakrat po akademskih petnajst, zadržala jo je gneča zaradi nove prometne ureditve na cestni žili skozi središče Ljubljane. Prespala – kolikor je spala, saj je pozno v noč izbirala materiale za kolekcijo Young@Squat – je pri prijatelju Petru, ki stanuje v delu Bežigrada »daleč« od mestne obvoznice. »Že tri mesece se selim od enega do drugega prijatelja. Najti moram stanovanje za novo študijsko leto, ravno pravi čas sem ga začela iskati,« odkimava nad lastno neresnostjo. Vendar ni pretirano zaskrbljena.
Kot večina modnih oblikovalcev se tudi ona najraje ovije v črno. »Ko nekaj časa delaš z barvami, jih ne moreš še nositi.« Kaj pa zebrast vzorec na snikerjih? jo zbodem. »Hm,« se namišljeno zagrize v prste in začne nemirno premikati oči levo in desno, kakor da bi hotela storiti kaj prepovedanega. »Včasih si preprosto ne moreš pomagati.«
Angelo Lukanovich smo spoznali z raztresene in šaljive plati, vendar je že od malega vedela, kaj hoče. »Ko me je učiteljica vprašala, kaj hočem postati, ko odrastem, sem ji odgovorila, da bom risala po oblekah.« V rosnih letih je s škarjami in lepilom ustvarjala kolaže in spotoma uničila prenekatero mizo, pozneje je papir zamenjala s tekstilom. Družinski zgledi niso bistveno prispevali k njeni želji postati modna oblikovalka. Je pa mama delala v Preventu, zato so nekatere Angeline začetne kreacije zašite v enaki tehniki kot prevleke avtomobilskih sedežev. »Nikoli se nisem prav veliko ukvarjala s šivanjem, učila sem se ga sproti.«
Neustavljivo, kakršni so za čebele široko razprti cvetovi, polni cvetnega prahu, in za srake svetleči predmeti, pa jo privlačijo vzorci. Ti so izhodišče modne zgodbe vsake kolekcije, podrejene so jim tudi silhuete. V vzorcih nastopajo vizualni spomini iz televizijskih nanizank, ki jih je Angela obsedeno spremljala v mladosti, umetniških in arhitekturnih del ter vtisov od tu in tam. Letošnjo zimsko kolekcijo potiskov in žakardov je Angela posvetila načičkani glavni junakinji nanizanke Varuška, pri poletni pa je velike, čutne rože Georgie O. Keefe, ki so jo v knjižni obliki premamile v londonski knjigarni, v enem samem tednu prevedla v geometrijske linije. Pospremila jih je s črno-belimi portreti umetnice, ki jih je posnel Alfred Stieglitz.
Prepir z grško matrono
»Tujih vzorcev sploh ne znam uporabljati, niti ne znam izbirati drugih materialov kot tistih, s katerimi sem navajena delati.« Pri prenašanju vzorcev na tkanine je še v fazi preizkušanja različnih tehnik. Uporablja sitotisk, digitalno tiskanje, zaradi česar vzorci včasih učinkujejo tridimenzionalno, velike in bogate vzorce pa v tekstil vtke na žakarskih statvah, kar zna le malo modnih oblikovalcev. Sama se je te tehnike tkanja naučila od tehnične asistentke na fakulteti.
Ker je hotela izvedeti, kako vzorce na oblačila nanašajo mojstri digitalnega tiskanja v londonskem studiu Mary Katrantzou, se je prijavila na trimesečno pripravništvo. Izbrana je bila med več kot 800 kandidati na podlagi poslane povezave na svojo spletno stran in pogovora z menedžerko znamke preko skypa. Če si prej ne bi spremenila imena – črko đ v imenu je spremenila v g, črko č v priimku pa v ch –, gotovo ne bi dobila pripravništva, ji je dejala menedžerka. Ne odpira namreč elektronske pošte v pisavi, ki je ne zna prebrati.
Stroške prevoza in bivanja si je Angela morala plačati sama, od naše države ni dobila nič, a v tistih mesecih se je naučila več kot na fakulteti, pove odločno. »Ko se še ne mudi z izdelavo kolekcije, so ti pripravljeni razložiti, kar vprašaš, še posebej ker uporabljajo posebne tehnike in sisteme za krojenje. Ko nastopi časovna stiska, pa te porabijo za vse mogoče. Enkrat so me z vlakom poslali po vzorce materiala v Manchester, 500 kilometrov tja in nazaj. Zanje si pač delovna sila, a tako je tudi prav, saj se moraš naučiti, kako se kaj dela,« pripoveduje entuziastično.
Matrone znamke Mary Katrantzou ni le srečala, temveč se je z njo celo nekajkrat sporekla. »Ko si živčen, si pač živčen,« pribije v smehu. Grkinja je zgolj vodja oblikovalske ekipe, zato o snovanju kolekcij govori v prvi osebi množine. »Nisem prepričana, da zna oblikovati vzorec, zna pa najeti prave ljudi. Je odlična poslovna ženska, to pri njej najbolj občudujem.« Ni naključje, da so vsi oblikovalci Nemci, saj so ti najbolj natančni. »Živijo za applovimi računalniki z ogromnimi zasloni ter ročno računalniško izrisujejo in retuširajo vzorce.«
Angela ima pri komaj 23 letih za sabo lepo zbirko priznanj, med drugim Prešernovo nagrado za najboljše diplomsko delo med študenti oblikovanja tekstilij in oblačil (kolekcija Ism: jesen/zima 2012), prvo nagrado za najboljšo kolekcijo med študenti tretjega letnika (Red:light) in prvo nagrado med študenti prvega letnika magisterija (D:rescher). Z Ivanom Roccom si delita nagrado Perspektivni z Meseca oblikovanja, s člani kolektiva Young@Squat Trendovo nagrado za modno oblikovanje.
»V našem poklicu je nujno veliko delati. Če hočeš kakršen koli rezultat, moraš izdelati dve kolekciji letno. Naši oblikovalci imajo s tem težave. Radi bi prodajali, vendar ne naredijo nič konkretnega. Samo delati, delati, delati je treba. Vsi mislijo, da so nekaj posebnega, ampak nihče ni, razen če trdo ne dela.« Dobro se je tudi specializirati, Angela se je za žakarde. S španske Zare so ji poslali povabilo za prijavo na delovno mesto tekstilne oblikovalke za vzorce v kolekcijah Zara home. Uvrstila se je v najožji krog, vendar na koncu ni bila izbrana, ker so od bodočega zaposlenega zahtevali izkušnje z delom z azijskimi podizvajalci.
Prvo kolekcijo pod lastno blagovno znamko je predstavila lani, letos poleti je začela delati še vmesno kolekcijo, ker je ugotovila, da se te dobro prodajajo. »Lani se ni nič prodajalo, letos pa se dobro. Ljudje so dokončno ugotovili, da Squat ne gre nikamor. Če iščejo belo srajco, gredo v Zaro in H&M, zavijejo pa tudi k nam.« Veliko strank Angelo z željo po izdelavi kakšnega kosa oblačila tudi pokliče. »Vzorec ima to prednost, da se lahko prenese z enega na drugo oblačilo. Nedavno me je klicalo dekle, ki hoče imeti plašč v vzorcu obleke iz zimske kolekcije.«
Balkan trči ob Maroko
Preden se loti plašča, mora dokončati kolekcijo z imenom Maroxxo za modni teden v Ljubljani, do katerega je le še deset dni. Vzorce je že izdelala in jih s sitotiskom nanesla na tkanine, ki jih je zdaj treba skrojiti in sešiti. »To je pot, ki jo pretečem vsak dan,« pojasni med urno hojo po kockasto tlakovani bližnjici med butikom Squat in matično fakulteto. V kreativno razmetani šivalnici s panoramskim pogledom na Ljubljano sta v delo zatopljeni njeni pomočnici oziroma »sužnji«, kakor se zafrkljivo okličeta Nastja in Sofija. Prva šiva rokave ženske srajce, druga lika robove bodoče obleke.
»Sofija bo naslednja tvoja sogovornica,« mi napove Angela. Mladenka je namreč ena od desetih finalistk natečaja Muuse x Vogue talents, ki zmagovalcu med drugim prinese predstavitev v italijanski izdaji Vogua in plačilo stroškov izdelave kapsulne kolekcije, ki je na prodaj na spletni strani muuse.com. Ker Angela dekletoma ne more vnaprej plačati za opravljeno delo, so se dogovorile, da bosta dobili 20 odstotkov od vsakega prodanega kosa. »Popolnoma se zavedam, kako je delati zastonj, zato nikogar ne bom postavljala v takšen položaj,« pravi. Sofija v šali navrže, da bi namesto denarja raje dobila deset kilogramov piškotov Angeline mame.
Pri kolekciji za prihodnje poletje je Angela združila Balkan – zlasti fotografije, teksture in barve iz dedkovih gobelinov – in Maroko ter ju s sitotiskom pomešala v abstraktno zmes. Prvega pozna zelo dobro, drugega si je vedno želela obiskati. »Na vzorcu obleke, ki jo gledava, je črno-beli karo, ki ga pogosto nosi moj dedek. Ta del izhaja iz maroških ploščic, ta,« pokaže na fluorescentno zeleno prelomljeno črto, »pa iz detajla z neke stavbe.« Ker so Angelini vzorci večinoma močni, so silhuete oblačil preproste. V tej kolekciji bodo prevladovale obleke, srajce, hlače in srajčne obleke v kombinaciji s krilom. Nastalo bo 12 kosov, sedem ženskih in pet moških, a je Angela prepričana, da bodo tudi večino moških pokupile ženske, ker rade nosijo večja oblačila.
»Poskušam se organizirati tako, da bom kolekcijo končala dva dneva pred revijo. Pripravila sem spletno trgovino, na kateri bi se kreacija pojavila takoj, ko se pojavi na modni reviji. Ko namreč ljudje na reviji vidijo oblačilo, bi ga takoj hoteli imeti. Pripravljeno je že vse, posneti moram le še fotografije kreacij.« S prijavljanjem na nagradne natečaje in pripravništva bo v prihodnje morala biti bolj selektivna, ker nima več toliko časa.
»Naslednjo leto bom poskusila narediti magistrsko nalogo. V glavi imam nešteto projektov, vendar je ta nujna. Zastavljeno imam spletno trgovino, na kateri bi si potrošnik lahko sam izbral osnovni model, detajle, rokave, velikost in potisk. Da bo iz tega nastal dober izdelek, pa moram poskrbeti jaz. Uporabnik bo tako imel občutek, da si oblačilo oblikuje sam, a v resnici ga bom jaz,« se namuzne.
