Tiskane izdaje
Na jedilniku so bili ajdova kaša s porom, piščančji medaljoni, dve vrsti solate, pod pokrovkami velikih loncev je bilo še nekaj bučne juhe in cmokov. To nikakor ni še ena kuharska oddaja ali tekmovanje, ampak pripravljanje čisto običajnega kosila, le da je za pultom in štedilnikom stalo pet najstnikov iz treh držav.
Povabili smo se ravno v pravem času – na kosilo! – bi lahko rekli in spomnili na navado, ki je v časih pred mobiteli v nejevoljo spravila marsikatero gospodinjo. Mladi udeleženci izmenjave, ki jo izvajajo pod okriljem Slovenske filantropije in Zavoda Movit, financirajo pa iz programa Erasmus +, se niso pustili motiti. Dejan Štemberger, ki bi ga v skupini vsaj na videz težko prepoznali kot starejšega, izkušenejšega in vodjo, je bil šef kuhinje. »Ah, tukaj smo vsi šefi,« se je nasmehnil in spustil s Tjašo Arko v pomenek o jedilniku. Skupaj še z Jako Kovačem so slovenski voditelji pete izmenjave, ki se je za 12 dni (do 8. avgusta) naselila v Domu borcev in mladine v Zapotoku nad Igom, poleg njih nad udeleženci izmenjave bdijo še po dva voditelja iz Nemčije in Španije. Cela skupina šteje okoli 30 mladih, in ko smo jih obiskali, so se ravno raztepli po prostočasnih dejavnostih – razen šesterice, ki je bila na seznamu za pripravo kosila. David, Rocio, Fatima, Lucia in Felix so sekljali zelenjavo, le tu in tam je bilo slišati kakšno besedo ali dve v slovenščini, španščini, nemščini ali angleščini – odvisno od tega, kdo se je zapletel v pomenek. Tako so spoznavali, da je učenje tujega jezika veliko več kot le šolski predmet.
»Problematičnih otrok ni«
Tudi kuhanje v tem primeru ni bilo le kuhanje (čeprav je bil osnovni cilj nahraniti lačna usta), ampak sodelovanje in navezovanje stikov. Skupaj so bili šele tretji dan in so se še navajali drug na drugega. »Naša izmenjava je namenjena učenju različnih spretnosti in veščin ter tujega jezika, toda prve dni smo posvetili medsebojnemu povezovanju udeležencev. To je zelo pomembno, da lahko potem kolektivno delajo, sicer se nehote izoblikujejo skupinice,« je razlagala Tjaša Arko.
Štiriintridesetletna voditeljica je začela delati kot prostovoljka že kot najstnica, in sicer v Vzgojnem zavodu Slivnica, kjer je mladini pomagala pri učenju, in tudi pozneje je veliko delala z mladimi z vedenjskimi in učnimi težavami. Njeno prostovoljstvo je do zdaj že preraslo v zaposlitev pri Slovenski filantropiji. V slovenskem delu tokratne izmenjave so bili pomešani najstniki, ki so že prostovoljci, pa tudi tisti, ki so del programov za pomoč mladim. »A tukaj te vloge niso ločene, vsi smo del ene skupine,« je poudarila Tjaša. Tudi sicer je prepričana, da problematičnih otrok ni: »Samo poslušati jih je treba.« Španska skupina je sestavljena iz prostovoljcev iz organizacije Ajoval iz španske vasi Valdehornillos, nemška pa iz otrok, ki so vključeni v program Doživljajska igrišča v Berlinu.
Medtem ko je mešana skupina pripravljala kosilo in se zabavala ob značilnostih, ki so jih počasi že začeli prepoznavati kot nacionalne (denimo, da bi Španci jedli samo meso), je trojica voditeljev iz Nemčije in Slovenije sestavljala skrivni načrt za lov na zaklad. Martyn Sorge, Karl-Konrad Wetzel in Jaka Kovač so sedeli za mizo, pred njimi so bile risbe z označenimi točkami, za katere je bilo mogoče posumiti, da bi lahko razkrile skrivnost. Zato se niso pustili prav na veliko izpraševati o zakladu. Nemška prostovoljna organizacija je, kot je povedal Martyn, začela sodelovati s slovensko po poznanstvu – s Tjašo sta se seznanila na enem izmed prostovoljskih taborov, ideje so se širile, organizacije povezale. Podobno je bilo na relaciji Španija–Slovenija. Dejan je delal kot prostovoljec v eni izmed španskih vasi, kjer se je seznanil z delom omenjene organizacije, in tako so Špance pripeljali v Slovenijo, so se počasi razkrivale povezave, ki so vodile do Zapotoka. Prve dneve si okolice še niso ogledali, kajti vreme jih je sililo, da so se bolj držali doma, so pa že prišli domačini k njim. Ker je hiša na območju medveda, so najprej povabili lovca, da jih je seznanil s pravili življenja v krajih, kjer domujejo te zveri. V naslednjih dneh so pričakovali še lokalno zeliščarico, načrtovali izlet v Ljubljano, Bohinj, vrhunec pa bo jutrišnja medkulturna prireditev v Vipavi.
Natančen načrt po dnevih je bilo mogoče izvedeti na stopnišču, podobno so bila po hodnikih in pred sobami izobešena pravila, napisana v treh jezikih. Nastala so spontano, je poudarila Tjaša. »Po 22. uri mora biti v spalnicah tišina,« zapoveduje eno od njih. Tjaša je pojasnila: »To nikakor ne pomeni, da jih silimo, naj zaspijo ob tej uri. Takrat pač mora biti mirno v spalnicah, drugje pa se lahko družijo, kolikor dolgo hočejo, edino, kar pričakujemo od njih, je, da so zjutraj dovolj čili za skupne dejavnosti,« je razkrila.
Pomoč vrstnikom in starejšim
V eni od spalnic s pogradi so malo po poldnevu na posteljah ležali trije mladeniči, skupina nekoliko mlajših udeležencev iz Nemčije je stikala glave in risala. »Glej, slona od zadaj,« je v nemščini dejalo eno izmed deklet in dvignilo risbo. Mladenič, ki je s slušalkami na ušesih malce ležerno gledal predse, je dvignil pogled in se nasmehnil. Ferdi zna nemško, je pristavila Tjaša. Temnolasi fant, čigar družinske korenine segajo v Bosno in Hercegovino, je snel slušalke in odkrito povedal, da se je izmenjave udeležil zato, ker ga je prijavila mama. A se ni pritoževal; zdaj se že poznajo med sabo, je prikimal. Na pogradu nad njim je ležal Timi, »iz Prepolj«, je z nasmehom navedel ime vasi z Dravskega polja, na sosednji postelji je sedel Maksim. Rodil se je v Sloveniji, a njegova družina prihaja iz Belorusije, je pojasnil, na Slovensko filantropijo pa je prišel s posredovanjem matere, ki je prostovoljka in je to dejavnost prenesla na sina, kakor so se predstavili fantje, preden so se vrnili k popoldanskemu ždenju.
V spodnjih prostorih si je vsak našel svoje opravilo. »Ugotovili smo, da je bistveno bolj učinkovito, če prostore uredimo tako, da sami od sebe ponujajo možnosti za delo in ustvarjanje. Tako se udeleženci sami zaposlijo,« je dejala Tjaša. Trojica deklet je sedela za jedilno mizo in puščala sporočilca v pisemskih ovojnicah, ki so jih obesili ob steno. »Tistim, ki smo jih že malo bolje spoznale, pošiljamo pozdrave,« so izdale trinajstletnice Katja, Živa in Zala. So prostovoljke pri Hiši Sadeži družbe in večinoma pomagajo starejšim pri delu z računalniki (osnovni program hiše je namreč medgeneracijsko sodelovanje). Tudi šestnajstletna Anja in dve leti mlajša Tija, ki sta si prosti čas zapolnili s pletenjem zapestnic, sta prostovoljki, prva je gimnazijka iz Ljubljane, druga še šolarka iz Vipave. »Med počitnicami sem začela prostovoljno delati, ker mi je bilo doma dolgčas,« je povedala Anja. Pomaga drugim otrokom, zlasti pri učenju slovenščine in naravoslovnih predmetov.
Vas prostovoljcev v Španiji
Prostovoljstvo je pri nas zelo dobro razvito, je prikimala Tjaša Arko. Imamo prostovoljne gasilce, kulturna in druga društva in tudi sicer jemljemo takšno delo tradicionalno pozitivno, v smislu delovnih brigad, in ne kot prisilo, kakor ga, denimo, dojemajo v državah, ki so bile del Sovjetske zveze, je navedla za primer. Podobno je prostovoljstvo zelo razvito v Nemčiji in Španiji, je ugotavljala, vse bolj tudi na severu, denimo na Finskem, kjer je bila socialna država do nedavnega tako močna, da skoraj niso potrebovali prostovoljcev. Zdaj se ta vrsta dela vse bolj uveljavlja, potrebo po njem čutijo zlasti ljudje po upokojitvi.
Poseben primer, kako lahko lokalna skupnost deluje kot prostovoljna organizacija, je vas Valdehornillos iz jugozahodnega dela Španije. Vas ima le 700 prebivalcev, a v njej tako rekoč ni hiše, kjer ne bi vsaj en član družine sodeloval vsaj pri organizaciji kulturnega in družabnega življenja, je povedala ena izmed voditeljic skupine, Davinia Perejo. Drugi voditelj skupine je Carlos Calderon, okoli njiju so sedela štiri dekleta, ki s to dejavnostjo odraščajo. In imajo takó srečo, da več potujejo kot njihovi vrstniki, kajti mobilnost med mladimi Španci ni preveč razširjena, kakor so kritično ugotavljale najstnice. Skupina je ravno pripravljala program za sobotni španski večer. In po njihovi nacionalni navadi je bilo vanj vključenih veliko dobre hrane in plesa, kot smo izvedeli nekaj drobcev iz takrat še skrivnostnega programa.
Ko smo odhajali, se je iz spodnjega dela hiše, kjer sta kuhinja in jedilnica, zaslišal vzklik: Luuuuunch (Kosiiiilo, op. p.). Nekaj krožnikov se je že spraznilo, nekaj najstnikov si jih je še polnilo, nekaj se jih še ni prikazalo iz zgornjih prostorov. A bojazni ni bilo: »Brez skrbi, več kot dovolj bo za vse,« je poznavalsko zagotovil »šef kuhinje« Dejan, ki je bil pred dvema letoma izbran za najprostovoljca.
