Ulični vrt, v katerem kraljuje bazilika

Na stičišču Ljubljanske in Kocjančičeve ulice oziroma na Largu pri špini, kakor so trgec v Izoli poimenovali domačini, že peto leto poteka prireditev, katere kraljica – takšna oznaka ji pripada tudi po etimološki plati – je bazilika. Lani je na Bazilikijado prišlo toliko obiskovalcev, željnih zastonjskih delicij, da bi skoraj postala žrtev lastnega uspeha.

Hrano, ki so jo sosedje z Ljubljanske ulice pripravili z ljubeznijo, so obiskovalci dobesedno pokradli, domov so odnašali zvrhane krožnike, čeprav »namen prireditve ni hranjenje, temveč druženje ob degustaciji. Tudi lokacija ne pogoltne toliko ljudi,« pove Loredana, ena od sodelujočih na Bazilikijadi. Zato so jo letos spet poskušali spraviti na ulično raven. Napovedali je niso niti v lokalnem časopisu Mandrač.

Ideja za prireditev je zrasla spontano na enem od sobotnih jutranjih kofetkanj prebivalcev Ljubljanske ulice, kjer se že tako veliko dogaja. Ob četrtkih zvečer so koncerti lokalnih kantavtorjev, pred dvema tednoma je potekala Šalšijada, tekmovanje v pripravi paradižnikove mezge oziroma po primorsko šalše, vseskozi pa je »promet« v kavarni Sonček. Ob koncu poletja pred petimi leti je bila bazilika na terasi Marjete Mlakar v polnem cvetju. Njen mož, »ki si vedno nekaj izmisli«, se je glasno spraševal, kaj narediti z njo, preden se posuši in odmre; večina vrst je namreč enoletnic. »Naredimo Bazilikijado,« je predlagal. In so jo. Domačinke so z baziliko pripravile najrazličnejše jedi, od takšnih, ki imajo baziliko zapisano v receptu, do povsem eksperimentalnih.

Naslednje leto je Marjeta potaknjence bazilike pustila kar na ulici. Lonce so postavili na dvignjene žičnate podstavke, da jih ne bi »zalivali« psi, in jih s kamni zavarovali pred vetrom. Vsako rastlino so opremili s tablico z opisom vrste in nastal je prvi ulični vrt. Na njem uspeva okoli 30 vrst bazilike od okoli 150, kolikor jih obstaja. Najti je tako mediteranske vrste, med katerimi je najbolj znana za pesto primerna genovese, kot azijske in indijske. Nekatere dišijo po limoni, druge po cimetu, tretje imajo komaj kaj vonja. S tajsko baziliko se pripravljajo kariji, bazilika tulsi pa je edina, ki se ne uporablja v kuhinji.

Prisega na sodišču

V Indiji velja za zdravilno in sveto rastlino. Na sodiščih so nanjo prisegali, da bodo govorili resnico, pove »mama bazilike« Marjeta. Grmički z ulice so bili nekoč njeni, zdaj so skupna last. »Kdor potrebuje baziliko, jo lahko natrga, nimamo pa radi, če kdo vzame cel lonček, kar se tudi dogaja.«

Bazilični vrt je ulico, kjer je premalo prostora za drevesa in mestno zelenje, prijetno ozelenil, ji dal identiteto in, kar je najpomembneje, njene prebivalce – tako domačine kot priseljence in vikendaše – še močneje povezal. »Zdaj k sobotnim kavicam vsaka prinese kakšno jed. Kar tekmujemo, katera bo boljša,« ponosno razlaga Loredana. A vendar obstaja še ena »formula«, da se tako dobro razumejo. Izumil jo je Drago Mislej - Mef, novinar, glasbenik in organizator, tudi sam prebivalec Ljubljanske ulice. »Mef ima rad ljudi. Nihče mu ne gre na živce. Ko imaš ob sebi takšnega človeka, te je skoraj sram prerekanja,« prizna Loredana, za prijatelje Lori.

Da bi preprečili nenadzorovano plenjenje hrane, so si organizatorji letošnjo degustacijo jedi z baziliko zamislili tako, da so hrano delili tisti, ki so jo pripravili. Nekaj pred dvanajsto so (večinoma) ženske v nekdanjo trgovino, kjer so prostori društva Izolani, prinašale še zadnje jedi. Navzoči so z bučnim aplavzom pospremili kuharja iz gostilne Bujol, ki sta prinesla dobrote iz škombra (skuše) v košaricah iz naplavljenih lesenih deščic, okrašenih s sončnicami in baziliko. Članice turističnega društva Šparžin iz Kort so pripravile kar pet jedi: mineštro, pašto, sladki kruh, kroštole (istrske flancate) in fritule (miške). Zadnja sta prispela melonin in breskov sladoled – seveda z baziliko.

Taščin čaj

A preden so mojstrice jedi – bilo jih je več kot 50 – prenesle na mize, pogrnjene s karirastimi prti, so jih morale predstaviti. Mef je poskrbel za šaljive medklice, obiskovalci, ki so že dodobra napolnili trgec, za aplavz in smeh. »Edith je naredila rjavi riž s kalamari in baziliko ter čaj z baziliko, limonino meto in limeto,« je prebral s kartončka. »Vse je domače, razen rjavega riža. Bazilika je z Mefovega vrta, kalamari iz sosednje ribarnice, paradižniki tudi z enega vrta. Idejo za čaj sem dobila od tašče, ki je na Korčuli pila odličnega z baziliko,« je zrecitiralo na fanta ostriženo dekle v hlačnem kombinezonu. »Marjetka je naredila grško solato z baziliko. Kaj si dala noter?« je Mef vprašal naslednjo kuharico. »Paprike vseh barv, paradižnik, črne olive, fetaki. Zraven pa spada še tole,« utiša vse, ko doživeto zapoje grško pesem. »To je bil recept, če ste ga razumeli,« je v šali navrgel Mef in napovedal kuharsko mojstrico, ki je spekla krostato s figami in baziliko. »To je krostata iz pirine moke, konopljinega olja, narobutanih istrskih fig ter cimetove in limonine bazilike z domačega dvorišča. V pečici imam še zavitek in v loncu štrukelj z baziliko in figami,« je nasmejana do ušes zdrdrala gospa z vejicami bazilike v laseh.

»Prihaja Zelenko, ki je pripravil pedoče na zeleno,« je spet sproži plaz smeha Mef. »Alora, pedoči so iz ribarnice, vino iz marketa, bazilika je od tukaj,« je navzoče še bolj nasmejal mladi Izolan. »Karmen pa je naredila breskovo krostato z baziliko.« »Nastala je pred tremi leti, nato smo doma ugotovili, da je dobra, in zdaj jo jemo,« se je nekoliko nerodno izrazila. »Še vedno isto?« jo je dobrohotno zbodel Mef. »Karmen – mislim, da že tretja danes – prihaja s superenergetskim last-minute prigrizkom, kroglicami z orehi, datlji in baziliko. Ali last minute pomeni, da jih je treba pojesti tik pred smrtjo?«

Smehu ni bilo videti konca, dobra volja se je po malem trgu širila s hitrostjo širjenja omamnega vonja bazilike. Čebljanje ni potihnilo niti med degustacijo. Prava fešta pa se je verjetno razvila šele, ko so stanovalci Ljubljanske ulice ostali sami.