Tiskane izdaje
Ko človek pride k ljubljanskemu urarju Hübscherju, ga najprej pozdravijo ure vseh mogočih oblik in zvokov. Z vseh koncev nekaj tiktaka, oglašajo se kukavice, bijejo zvonci, cingljajo miniaturne lajnice, skrite v drobovju ur, nihajo nihala.
Mojster dvigne pogled od ure, ki jo ravnokar popravlja, si popravi očala in si ogleda novo mehansko bolnico, ki je prišla v njegovo delavnico.
»Stranka prinese stensko uro. Najprej pogledam, ali ima vse dele. Nato ocenim, kaj se je z njo dogajalo: zakaj je dvajset let stala? Jo je kdo uničil in je nihče več ni mogel popraviti? To je lahko problem. Težava je, če je uro kdo popravljal, a ni vedel, kaj je treba narediti, in je uničil še tisto, kar ni bilo pokvarjeno. To je pa že težje popraviti. Laže je popraviti uro, ki se je izrabila zaradi delovanja. Tam za vsak ležaj veš, v katero smer se bo obrabil, kam ga sila pritiska, in prav tam iščeš napake, drugače pa iščeš napako od zoba do zoba. In tega je veliko. Če ima ura dvesto delov in je treba vse pregledati...« svoje delo na hitro oriše urar Jurij Hübscher.
S stranko se odločita, kaj hoče imeti od ure. Nekaterih zunanjost niti ne zanima, glavno jim je, da bo tekla in da bodo imeli neki spomin. Drugi si želijo več: če spoliraš medenino, mora biti lepo tudi ohišje.
»Trudim se restavrirati uro po metodah, kakršne so uporabljali v njenem času. Pri bidermajerski na primer se točno ve, da je bil les pozlačen z zlatimi lističi na polimentni podlagi, kovina je bila galvansko zlatena s čistim zlatom, brez podlage, les je bil lakiran s šelakovo polituro in tako naprej.«
V Sloveniji se težko izve, kako so bile stare ure narejene oziroma kako jih restavrirati, pravi Hübscher, ki se s to izginjajočo obrtjo samostojno ukvarja že skoraj trideset let.
»Tukaj ti še na tečaju nočejo nič povedati, medtem ko ti v Nemčiji z veseljem povedo vse. Zakaj se to skriva? Pred časom sem imel mizarja, ki se je v garaži ukvarjal z urami, pa sem ga prosil, naj mi pove nekaj fint, recimo, za šelakovo polituro. 'Ah,' je rekel, 'veš, kaj, kar pasto za čevlje vzemi, pa malo namaži in bo ravno tako dobro...'«
S tovrstnim urarstvom se da preživeti, pravi, obogateti pa ravno ne. Naslednika še nima, ima pa načrt, da bi iz njegovega lokala naredili delovni muzej.
»Sem eden zadnjih pri nas, ki nadaljujejo takšno tradicijo, pa bi rad ohranil delavnico kot nekakšen živi muzej. Ne muzej, kakršni se dandanes odpirajo za vsakim vogalom, ampak delavnico, ki bi živela naprej.«
Notri bi se še kaj delalo, organizirale bi se učne delavnice, prirejale tematske razstave. Veliko ljudi ima stare ure, pa niti ne vedo, kako jih je treba vzdrževati, na kaj je treba paziti.
»Vsi so mi rekli, da je to super ideja, a tega ne morem delati na svoje stroške. Potreboval bi le malo občinske podpore, vendar so vmes vedno prišli kakšni drugi projekti,« razlaga Hübscher in napoveduje, da bo spet poskusil.
Tri generacije urarjev
Jurij Hübscher izhaja iz urarske družine: urarja sta bila že njegov oče Jani in ded Ivan. »Moj ded je začel pred drugo svetovno vojno, okoli leta 1930. Delal je pri velikih nemških družbah z velikimi delavnicami, kjer je naenkrat delalo po dvajset urarjev. Bil je zelo sposoben, delal je najbolj fina dela. Od šefa je zahteval višjo plačo, a mu je ta rekel, da mu je ne more dati, saj ima samo še on višjo plačo od njega. Zato je šel na svoje,« v svoji delavnici, obkrožen z neštetimi urami, njihovimi sestavnimi deli in urarskim orodjem, razlaga Hübscher.
Njegov ded je leta 1936 z draguljarko Ano Božič odprl lokal na Šubičevi ulici v središču Ljubljane. »Med vojno je še delal, po vojni pa so lokal nacionalizirali, gospa je odšla v tujino. Okoli petdesetega leta je dedek na Bregu odprl lasten lokal.« In urarstvo je tu še zdaj.
Na kovinarski šoli v Celju je nekoč obstajal oddelek za zlatarje, urarje, optike in graverje. »Včasih je bilo kar nekaj učencev: ko sem se jaz učil, smo bili samo še štirje, zdaj pa že več let ni nobenega,« pripomni Hübscher.
»Kakor kaže, gredo ti poklici zdaj le še iz roda v rod: mene je izučil še dedek. Urarstvo, kakršno se grem jaz, se pravi, popravila mehanskih in starih ur, je v dobi potrošništva, ko se gleda samo na ceno, mukotrpen posel. Silnega navala na urarstvo ravno ni. Vsakih pet let se najde kdo, ki ga poklic zanima, vendar se hitro odloči za kaj drugega.«
Čar mehanskih ur
Popolnoma točne mehanske ure ni. Nanjo vplivajo temperatura, pritisk, vibracije, vse mogoče. Treba se je sprijazniti, da jo je treba vsak dan naviti in naravnati.
V praksi pa je tako: lahko imaš švicarsko uro Rolex, ki na dan zamudi za šest sekund, pa rusko Start, ki gre narobe le za eno sekundo, pravi Hübscher.
»Nekateri ljudje so postali bolj ozaveščeni in spet nosijo mehanske ure namesto baterijskih, tako da je tovrstnega dela spet malo več. A v zadnjih desetih letih sem zlasti pri ročnih urah opazil izrazit upad. Budilk skoraj ni več: ljudje se zbujajo z mobiteli,« Hübscher analizira razmere na trgu.
»Nobena tehnologija ne more zamenjati občutka mehanske ure. To so unikatni izdelki, vsaka ima svojo zgodbo,« zažari Hübscher.
»Oddajajo zvok, tiktakajo, bijejo, nekaj se premika. To so stvari, ki dajejo prostoru življenje. In zato jih ljudje še vedno imajo.«
V mehanizmih ur je polno zobatih kolesc in gibljivih delov, ki jih je treba občasno očistiti, podmazati in umeriti na novo, pojasnjuje.
Ura ima lahko mehanske poškodbe: če pade na tla, lahko poči os nemirke, zlomi se navijalna os, razbije se steklo, poči pogonsko pero. Poleg tega se z leti izrabi material, recimo ležaji ali osi, pri pozlačenih urah pa lahko odpade pozlata.
Hübscher zato sodeluje s celo vrsto mojstrov, ki res obvladajo svojo obrt: »Pri stenskih urah moraš sodelovati z mizarjem, rezbarjem in zlatarjem, kovinopasarjem, kovinostiskarjem.«
Marsikdaj je treba improvizirati, pravi, ko spregovoriva o rezervnih delih. »Z ljudmi iz Stuttgarta, ki mi pošiljajo dele, imam že dolga leta zelo dobre odnose; včasih mi tudi oni pomagajo, da kakšnega izvohamo. Dostikrat sem se obrnil tudi neposredno na urarje v Avstriji in Nemčiji, da smo skupaj našli kakšen del. Pri popravilu Eblove ure, denimo, je bilo treba naročiti neke dele. Klical sem v Švico, pa so mi rekli, da z Rusijo ne poslujejo...«
Novi časi
»Ko so se v sedemdesetih letih pojavile prve elektronske ure, je moj dedek stranke z digitalnimi urami kar nagnal iz delavnice: 'Tam so vrata. Ven!' Prav spodil jih je,« se v smehu spominja Jurij Hübscher. »'To je smrt, to ni ura,' je pravil. Sploh jih ni mogel sprejeti,« doda.
Njegov dedek je bil specialist, tudi posebnež, pravi. Balančne osi je stružil kar iz špic za dežnike. Včasih se jih namreč ni dalo dobiti, ur za popravilo pa je bilo ogromno.
Zdaj je drugače: baterijo ti zamenjajo za vsakim vogalom. Stvari se pač malo spreminjajo, dodaja.
Jurij Hübscher zamenja tudi kakšno baterijo v elektronski uri. »Seveda, saj popravljam vse. Res pa je, da najnovejših ur, ki prinašajo multikomplikacije, raje ne. Specializiral sem se bolj za starine, za kompletne obnove. Imam pač veselje s tem. Uživam, ko mi prinesejo kaj razpadlega in čez tri mesece iz tega nastane super lepa ura. Nekateri ljudje znajo to ceniti.«
