Tiskane izdaje
Vransko je eden od tistih krajev, ki ima to nesrečo, da se skoraj vedno samo peljemo skozi. Pravzaprav niti to ne, ampak mimo. Od njega zato ne pričakujemo bistveno več od table na avtocesti in tako je kar malo presenetljivo, da je za tablo v resnici prav simpatičen kraj. Pa čeprav je bil od nekdaj predvsem – postajališče na poti.
Vransko tisti, ki mnogokrat premagujemo štajersko avtocesto, po krivici malo omalovažujemo. Sodi namreč v skupino krajevnih imen, kot so Trojane, Arja vas, Tepanje ..., ki smo si jih morali v zadnjih desetletjih ogledovati v kolonah pločevine in so se nam nehote priskutili. Včasih pa le nanese, da se peljemo skozi, kajti okoli kotline se zgrinjajo hribi in v gozdovih, ki jih izdatno pokrivajo, so skrite tudi plezalne stene (največ jih je združenih v plezališče Čreta).
Je bila prej vrana ali Vranšan?
Stare hiše, mnoge z občutkom obnovljene in posajene v sodobni čas, kmalu vzbudijo radovednost, še najmanj preseneti motociklistični muzej, ki si je že razširil sloves. Čeprav radovednosti dandanes že s hitrim skokom na splet ni težko potešiti, začuda prav veliko o Vranskem oziroma njegovi preteklosti ni mogoče izvedeti, razen tega, da je bil kraj vedno to, kar je še danes: postajališče, mitnica, furmanska postaja ... Zato je za obisk – naj se sliši še tako pretirano – prav prišel vodnik.
Albert Predovnik je eden tistih vodnikov, mimo katerega nobena letnica ne zleti vnemar. In tako se je skoraj vsako leto od 1123., ko je bilo Vransko prvič omenjeno, gotovo zgodilo kaj pomembnega (ali pa vsaj omembe vrednega). Resda ima domače kraje zelo rad in sodeluje v vseh mogočih dejavnostih, še najbolj intenzivno pa pri gasilcih, vendar ga nasploh zelo zanima zgodovina, zlasti letnice si zapomni zelo hitro, je med smehom priznal.
Ena izmed letnic, ki jo v zvezi z Vranskim pogosto omeni, je leto 1868 – takrat je kraj dobil trške pravice in s tem tudi grb. V njem pa vrano, kar hitro pojasni izvor imena. Nekoč je bilo menda v kotlini jezero, ki so ga pozneje prekopali, osušili in na njegovem mestu zgradili naselje.
»Jezera ni bilo več, ostalo pa je močvirnato zemljišče, kjer so se naselile vrane. In ker jih je bilo baje res veliko, so kraj poimenovali po vranah. Tako imamo Vransko, prebivalci pa so Vranšani,« je Predovnik ponosno povedal, stoječ pred nekdanjo občinsko zgradbo. Nad njenimi vrati je grb z vrano in letnico 1868, le namembnost hiše se je precej spremenila – zdaj sta tam studio dobrega počutja in frizerski salon.
Ker je ima Vransko takšno lego, da so mimo vedno tekle pomembne poti, sta se tam že zgodaj razvili obrtništvo in trgovina. Leta 1311 je Vransko postalo mejna postojanka med Kranjsko in Štajersko, s tem pa je dobilo deželno mitnico, dobrih dvesto let pozneje je tam začela obratovati poštna postaja, zato so tod potovali poštni vozovi in poštni sli, skozi je šla znamenita cesta Dunaj–Trst. In ko je leta 1728 cesar Karel VI. prenovil cesto, je potoval mimo in se ustavil tudi v Vranskem. Temu velikemu dogodku na čast so Vranšani postavili dve tabli – to sta tabli, ki sta danes vzidani v pročelje hiše ob gostilni Slovan pri avtobusni postaji. Slednje se tisti, ki so več kot 250 let pozneje z avtobusom potovali iz Velenja v Ljubljano, spomnijo predvsem po tem, kako je šofer tam ustavil avtobus in odšel na malico, rekoč, da se vrne čez 12 minut (ki so se kajpak razvlekle in v podzavest potnikov za vedno zasadile vonj po praženem krompirju).
Odkar gre mimo Vranskega avtocesta, je bistveno manj avtomobilov, ki bi zavili z nje in se ustavili. Po drugi strani pa je to pozitivno vplivalo na število prebivalcev – z avtocesto je Vransko bliže Ljubljani in z vsemi priseljenci ima blizu tisoč prebivalcev. »Mi temu pravimo predmestje Ljubljane,« se šali Katja Zakeršnik iz Zavoda za kulturo, turizem in šport Vransko.
Pri Schwentnerjevih doma
Z Ljubljano pa Vransko povezuje tudi pomemben možakar, čeprav večini neznan. To je knjigarnar in založnik Lavoslav Schwentner, ki je pripomogel k temu, da so dela slovenske moderne dobila knjižne izdaje. Med njimi je bila znamenita zbirka Ivana Cankarja Erotika, ki je sprva sodila med prepovedana dela. Če bi najstarejše Vranšane vprašali, kaj vedo o tem pisatelju, bi najbrž prej, kot našteli njegova dela, kaj povedali o njegovi živahni naravi.
»Gospa, ki je bila služkinja pri Schwentnerjevih, je povedala, da je bil Cankar precej bolj navihan, kot je znano. Z njim in njegovimi prijatelji so prišle ljubljanske frajle in potem je vse vriskalo in piskalo,« je besede prenesel Albert Predovnik. Do Cankarja je bil založnik Lavoslav Schwentner, ki je ob rojstvu dobil ime Leopold, doma pa so mu rekli Poldi, baje zelo popustljiv in mu je vnaprej plačeval za dela in tako je Cankarjev dolg menda dosegel celo višino desetih plač takratnega uradnika.
Lavoslav je sicer živel v Ljubljani, domačo hišo, trgovino in domačijo je prevzel njegov brat Karl. In med tem, ko prvi ni imel otrok, jih je imel zadnji pet, toda za njimi prav nobenega vnuka. Tako je naneslo, da je eden sin utonil v Savi, eden se nikoli ni poročil, prav tako ne dve hčerki, tretja hči pa se je poročila, vendar ni imela otrok. To je bila Slava in je bila zadnja potomka družine (umrla je leta 1986).
Kje je prenočil Cankar?
Čeprav Schwentnerjevih ni več, lahko o njihovem življenju veliko izvemo že, ko se sprehodimo skozi njihov dom, zgrajen leta 1860. V posebni sobi gostuje razstava del, ki jih je izdala založba Lavoslava Schwentnerja (dela so zbrali v antikvariatu Glavan iz Ljubljane), sicer pa je hiša takšna, kakršna je bila, ko sta v njej gospodovala oče in mati Schwentner, predvsem pa za njima Karl z družino.
Ko se je Karl poročil, je bila družina že tako ugledna (oče je bil trgovec, veleposestnik, upravnik podružnice hranilnice in župan), da je »Šentakova«, njegova nevesta, doto k hiši pripeljala z devetimi »parizarji«, kakor so rekli velikim tovornim vozovom.
Da so lepo živeli, ni težko sklepati po interierju stare hiše, ki je zdaj v lasti občine Vransko. Pohištvo v slogu altdeutsch z nekaj secesijskimi dodatki pripovedujejo, kako je družina vsak dan sedala za mizo, kako so jim postregle služkinje, kako so pomembne načrte kovali v »čvek kotičku«, kako so si Schwentnerjeva dekleta krajšala čas (o tem pričajo izvezenine v omari z napisom: »Snažno in lepo v omari zravnano perilo gospodinji slovenski je bilo vedno v ponos.«), kje so sprejemala goste in kje je prespal Ivan Cankar, ko se je obisk zavlekel. To je Poldetova ali Cankarjeva sobi, je odgovor razkril Albert Predovnik, ko je odprl vrata izbe, v kateri so postelja in ob njej nočna omarica, na njej pa petrolejka in fotografija Lavoslava in njegove žene.
Od hiše, ki ni več dom, se vrstijo podobne hiše, nekatere zgrajene na prelomu 17. in 18. stoletja. »Zaščitene so, zato je treba pri prenovi upoštevati smernice zavoda za kulturno dediščino,« je pripovedoval vodnik. S trga smo šli ob Podgrajščici (enem izmed treh potokov, ki tečejo tam in se ob hudih nalivih spremenijo v hudournike) do »središča Vranskega«, kot se je še sam nasmejal ob poimenovanju. To je tam, kjer je cerkev sv. Michaela in za njim gasilski muzej, v njem pa vsa mogoča mehanizacija, ki so jo uporabljali gasilci, ko še niso imeli gasilskih avtomobilov. Gasilci so bili nekoč tudi vsi Schwentnerjevi moški – podobno, kot je še danes mnogo Vranšanov.
