Tiskane izdaje
Ob siloviti pozornosti, ki jo je vzbudila gledališka predstava Pavla nad prepadom, je pri tako rekoč vsaki medijski omembi slovite alpinistke iz prve polovice 20. stoletja Pavle Jesih v zraku obviselo še eno ime: Mira Marko Debelak. Pavlina vrstnica in tekmica je prav tako veljala za pionirko ženskega plezanja v Sloveniji, a je tudi njena zgodba precej neznana. Dotaknili se je bodo nocoj, ob koncu festivala gorniškega filma, z dokumentarcem Mira Marko. Letos bo minilo 110 let od njenega rojstva.
Dokumentarni film, ki ga je režiral Žiga Virc, zgodbo Mire Marko Debelak (1904–1948) prikaže z očmi treh slovenskih alpinistk: Danice Blažina, Ines Božič Skok in Tine Di Batista, in tako spomni na damo, ki jo imajo alpinisti zlasti starega kova zelo v čislih. Dosežek, ob katerem brez izjeme najprej vsi omenijo njeno ime, je bila direktna smer v severni steni Špika, ki jo je prvenstveno preplezala v navezi s soplezalcem Stanetom Tominškom. Premagovala sta jo dva dni, Mira je ves čas plezala naprej, še pomembnejši podatek pa je, da je bilo to leta 1926. »S tem dosežkom se je postavila ob bok največjim alpinistom v Evropi tistega časa. Bila je zelo sposobna, suverena in avtonomna,« jo v čas in prostor umesti Ines Božič Skok, prav tako vrhunska slovenska alpinistka in urednica pri založbi Sidharta.
To je bil tudi eden od vzrokov, da je privolila v sodelovanje v filmu: ker jo zelo ceni – profesionalno in zasebno. Poleg tega da je Mira Marko Debelak v časih, ko so bile ženske v steni velika redkost, dosegala vrhunske rezultate kot alpinistka, je bila tudi publicistka, prevajalka in urednica; eno njenih najbolj znanih del je priročnik Plezalna tehnika iz leta 1933. »Vse življenje je peljala svojo pot. Ves čas je bila svobodna, freelancerka, kakor bi rekli danes. Hkrati je bila žena Eda Deržaja, slikarja, ki je bil velik boem. Ko se je rodil sin Matjaž, je nehala intenzivno plezati, a je še vedno podpirala tri vogale hiše,« jo opisuje sogovornica.
Slovenska smer na Škotskem
Tudi Danica Blažina, ravno tako izjemna slovenska alpinistka, govori o Miri Marko Debelak (in njeni vrstnici Pavli) z vso spoštljivostjo: »Takrat ženske niso nič veljale, niti volilne pravice še niso imele, a sta si tidve kljub temu ustvarili svojo pozicijo in s tem veliko pripomogli k razvoju plezanja in alpinizma. Tudi zaradi tega so dekleta za njima vztrajala in danes na plezališčih vidimo cele družine.« Mire Marko ni nikoli srečala, saj je pripadala generaciji njenih staršev (Danica Blažina se je rodila leta 1928): »Ko sem se rodila, je ona že nizala silne dosežke, ne le v Sloveniji, ampak tudi v tujini.«
Mira Marko Debelak je opravila okoli sto alpinističnih vzponov, od tega je preplezala 23 prvenstvenih smeri, »naredila« slovensko smer v Ben Nevisu na Škotskem in bila kot prva ženska sprejeta v Avstrijski akademski klub. Italijani so jo imenovali »fortissima scalatrice slovena« ali »najmočnejša slovenska plezalka«. Njena kariera je bila polna – in kratka. Že leta 1948 jo je premagala huda bolezen.
Leto zatem sta Danica Blažina in njen mož preplezala sloviti Čopov steber, torej le tri leta po tistem, ko sta ga prvenstveno premagala Joža Čop in Pavla Jesih. Ob spominu na to se Danica Blažina le nasmehne: »Imela sem dva klina in dve vponki. Čevlje sem si izposodila, hlače pa sem si dala narediti iz starega vojaškega šotorskega krila.«
Srečanje na Kamniškem sedlu
V prvo povojno generacijo plezalcev sodi tudi France Zupan, ki se ravno tako rad spomni opreme, s katero so takrat osvajali prvenstvene smeri in tudi kakšno zimsko noč predrgetali v mrazu. Takšna je bila, denimo, noč leta 1949, ko sta France Zupan in njegov soplezalec prvič pozimi plezala na triglavski Jugov steber. »Ujela naju je noč, midva pa brez prave opreme. A takrat ne misliš na to, ker si malo neumen,« živo in na široko nasmejan pripoveduje 85-letni umetnostni zgodovinar in nekdanji alpinist, čigar stas, oprava in urni korak še vedno razkrivajo, da so ga gore zelo privlačile.
Ravno tako živ kot spomin na omenjeno zimsko noč je spomin na poletno popoldne, ko je videl Miro Marko Debelak. »Bila je drobna ženska, ki se je resno držala in je precej izstopala iz množice planincev, ki so tisto popoldne preplavili Kamniško sedlo. Predvsem mi je v spominu ostala njena nenavadna oprava,« se vrne v leto 1946, ki ga je slikovito opisal tudi v zadnjem Planinskem vestniku.
»Imela je kratke hlače in kar nanje pripete dolge rjave nogavice, kakršne smo nosili osnovnošolci pred drugo svetovno vojno,« opisuje, kakor bi še vedno imel pred očmi nenavadno planinko. Takrat je imel šele sedemnajst let in brez oklevanja prizna, da ga starejše gospe, za kakršno je v tistih časih (in predvsem v očeh najstnika) veljala 44-letna prekaljena slovenska plezalka in alpinistka, pravzaprav niso zanimale.
Toda Mira Marko Debelak je bila vsekakor nekaj posebnega, se nasmehne France Zupan. Ko je preplezala severno steno Špika, je imela komaj 22 let in je bila »živi dokaz, da za levje srce ni vedno potrebno levje telo«. Resnici na ljubo je prekašala številne moške vrstnike in »pokazala, kaj se preplezati zna«, ter tako začela vleči slovenski alpinizem naprej, je prepričan Zupan. »Bila je fenomenalna. In vso smer je plezala naprej! To je zelo zahtevno, a hkrati neznanski užitek,« pripoveduje doživeto in z velikim spoštovanjem.
Umetnica in podjetnica
Na Kamniškem sedlu, kjer si je kot najstnik s prenašanjem lesa služil denar (najbrž za plezarijo), si je ni upal nagovoriti, je pa z velikim navdušenjem prebiral njeno Plezalno tehniko. In ta z vso prikupnostjo razkriva razlike v gorništvu nekoč in danes. V njej, denimo, Mira Marko nadvse resno ugotavlja, da je videti žensko čipkasto perilo v gorah zelo neprimerno in da je za alpinista potrebno zdravo telo – za ohranitev zdravega telesa in utrditev slabotnega zdravja pa sta pogoj zmernost v uživanju opojnin in v spolnem življenju. Plezalna tehnika je danes seveda zastarela, poudarja Zupan, a izbrano branje prav zaradi slikovitega opisovanja.
Izbrani jezik in sočne izjave so bili neločljiv del tudi drugih njenih besedil in v tem se je nemara kazala značajska razlika s Pavlo Jesih. Obe vrhunski alpinistki tistega časa so družile zagrizenost, zavzetost in trma, a hkrati sta si bili značajsko zelo različni: »Ena je bila umetnica, druga podjetnica,« ugotavlja France Zupan. In najverjetneje so te značajske razlike tudi vzrok, da sta le enkrat skupaj plezali, sicer pa sta v zgodovino zapisani kot veliki tekmici. Poleg slabega odnosa s Pavlo Jesih (privrženost eni ali drugi še danes razdvojuje alpinistično srenjo) je Mirino življenje zaznamovala huda nesreča njenega moža Eda Deržaja v Triglavski steni leta 1927. Ker mnogi niso verjeli razlagi nesreče, se je, kakor je na spletni strani Gore in ljudje zapisal Miha Pavšek, spustila v tožbe, z Edom pa sta bila izključena iz vrst Skalašev, ki se jim je pridružila leta 1924.
Marko skače
V zgodbo Mire Marko se je pri pripravi scenarija vživljala Mojca Volkar Trobevšek. Informacije je črpala iz ostanka njenih dnevniških zapisov, ki jih je dobila pri sinu Matjažu Deržaju, iz družinskih albumov, iz zapisov, ki jih je alpinistka objavljala pri nas in v tujini, in ne nazadnje iz knjige Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, ki je bila navdih tudi za gledališko predstavo Matjaža Pograjca Pavla nad prepadom. »Navdušila sta me predvsem njen talent in pogum. Čeprav je bila ženska, je počela 'moške' stvari,« pravi scenaristka in idejna vodja dokumentarnega filma, ki je bil sprva mišljen kot igrano-dokumentarni.
In razvozlala je tudi uganko, ki najverjetneje zintrigira vsakogar, ko sliši ime Mira Marko Debelak: »Zakaj pa Marko?« Marko je resnici na ljubo vzdevek, ki ga je dobila zaradi svoje narave, in to v otroških letih. Že ko je obiskovala dekliški licej, je bilo na njej nekaj pobalinskega. Nenehno je plezala po ograjah in vrveh, zato so ji sošolke nadele fantovsko ime – Marko. »Ker se je Mira počutila divje in ker je tudi odraščala med številnimi fanti, je ta vzdevek z veseljem sprejela,« pove Mojca Volkar Trobevšek. In tako se je odtlej tudi podpisovala.
Z dokumentarnim filmom Mira Marko in s podelitvijo nagrad za najboljši plezalski film se bo nocoj sklenil 8. mednarodni festival gorniškega filma Domžale.
