Tiskane izdaje
»Ob 8.15 je v naselju Podroje, občina Šmartno pri Litiji, oseba padla s postelje. Posredovali so gasilci PGD Kostrevnica in PGD Vintarjevec, ki so osebo položili na posteljo.« Tako se je glasilo obvestilo na strani uprave za zaščito in reševanje na novega leta dan. Ponavadi so za zgodbami, ki se na prvi pogled zdijo zabavne, hude stiske ljudi, toda na upravi za zaščito in reševanje priznavajo, da se – ko rešijo primer – kdaj pa kdaj res nasmejijo do solz.
»Dober dan, potrebujem zdravnika!« se je zaslišalo na drugi strani linije. »Gospod, kje pa ste?« je vprašal operater. »V kliničnem centru.« »Čakajte malo ... Iz kliničnega centra kličete, ker potrebujete zdravnika?!« Možakar ni okleval s pojasnilom: »Operirali so me, zdaj pa ležim v sobi in mi nihče ne more pomagati.« »Gospod, pri postelji imate tipko, pritisnite jo, pa bo prišla medicinska sestra,« mu je potrpežljivo razložil operater. »Pa saj tu imam štiri medicinske sestre, a nobena ne ve, kje je zdravnik!«
To ni šala
Čeprav zveni kot šala, s katero bi lahko orisali razmere v zdravstvu, je vse res. Klic so dobili v Regijskem centru za obveščanje Ljubljana, enem od 13, ki spadajo pod Upravo RS za zaščito in reševanje, in jih prepoznamo kot številko 112. Toda tam se primer ni končal. Kajti ko je operater ugotavljal, da če gospod ne more do zdravnika v bolnišnici, mu ga tudi on težko zagotovi, je klicatelj našel drug izhod: »Bom pa poklical policijo!« (Ob omembi številke 113 na upravi za zaščito in reševanje ne pozabijo povedati prave šale: da je zanje ena plus ena dve, za policijo pa je ena plus ena tri.)
Tudi dama, ki je govorila francosko, je bila iz sebe. Operater je najprej poskušal odpraviti jezikovno pregrado in jo v francoščini, kolikor je je v sili premogel, vprašal, ali govori nemško ali angleško. Gospa je nadaljevala po svoje, vmes je bilo razbrati besede, kot so Sony Ericsson in Vodafone, dokler ni nenadoma preklopila na slovenščino. »Gospa, saj vendar govorite slovensko!« »Da, govorim francosko in slovensko,« je pritrdila. »Zakaj potem ne govorite tako? Saj smo vendar v Sloveniji!« je odvrnil operater. Dama se je malo zmedla in šele na tej točki izvedela, da je poklicala 112.
»Ježeš!« je vzkliknila, operater pa je opravil vlogo telefonskega imenika in ji povedal številko mobilnega operaterja, ki ga je v resnici hotela poklicati. Podobna je bila rešitev za moškega, ki je zaklenil ključe v avtomobil. Problem ni bil zapleten in izkušeni operater je že imel pripravljeno številko ključavničarja – ko le ne bi bila vmes kolateralna žrtev klicateljeva žena, ki nikakor ni zmogla zapisati številke, najprej ji je nagajalo pisalo, nato njen vid, zaradi vseh teh okoliščin pa jo je zadel plaz prav nič cenzuriranih psovk iz moževih ust. Operater je zmerjanje prekinil z besedami: »Kje ste? Bom jaz poklical ključavničarja!«
Samodejni klici z mobitelov
Operaterja Tilen Cestnik in Bojan Hudobivnik, ki sta navedla nekaj opisanih iz vsakdana ljubljanskega centra za obveščanje, sta se ob podobnih prigodah že večkrat nasmejala – tudi takšno je življenje in veliko bolj so jima ljubi takšni zapleti kot hude nesreče. Lani so samo v Ljubljani na številki 112 dobili 135.720 klicev in opravili skoraj 4000 intervencij, v katerih je sodelovalo več kot 27.500 ljudi. Po vsej Sloveniji je bilo skoraj pol milijona klicev in 17.500 intervencij z več kot 108.000 sodelujočimi. Največ intervencij je bilo julija in avgusta (po več kot dva tisoč), stroški posredovanj v vsem letu so se približali dvema milijonoma evrov in pol. Največ dela so imeli gasilci.
Med primeri, ki so jih najbolj pretresli, je predlanska balonarska nesreča. Cestnik se spomni klicev, ki so se kar vrstili, dobivali so različne informacije in težko si je bilo ustvariti sliko, koliko je v resnici udeležencev in kakšne so razmere na terenu. Po klicu na 112 so tudi že preprečili samomore, umore, posilstva ... »To so dogodki, ki jih težko pozabiš,« je pripomnil Cestnik. Kot operater dela 12 let, leto manj kot Hudobivnik; v regijskem centru je sicer zaposlenih devet operaterjev, delajo v izmenah dvakrat po 12 ur, potem imajo en dan prosto.
Popoldne, ko smo jih obiskali, je bilo precej mirno. Med klici je bilo še največ takih, ki jih opredelijo kot »neodgovorjeni«, saj se na drugi strani nihče ne oglasi ali pa imetniki mobilnih telefonov kličejo, ne da bi to sploh vedeli. Hudobivnik je dvignil slušalko in kmalu ugotovil, da za njim ni ničesar hujšega, slišalo sta se le oddaljeno požvižgavanje in šum ulice. Še najbolj resno je tisti dan zvenela preusmeritev na številko 113 s pojasnilom: »Nesreča z gmotno škodo, a se ne morejo dogovoriti.« Operaterja sta sedela za polkrožno mizo, kjer so zasloni, v spomin na čase pred sodobnimi komunikacijami so stari telefoni, na steni je zemljevid Slovenije in na njem so izrisana območja centrov, zraven pa zapisani vsi tisti, ki lahko priskočijo na pomoč.
V povprečju dobijo v Ljubljani, ki pokriva območje 32 občin z več kot pol milijona prebivalcev, vsak dan 380 klicev, izjema so dnevi, ko so hude naravne nesreče. V času poplav leta 2010 so v eni sami uri prestregli 250 klicev. »V povprečju je naš odzivni čas od sedem do osem sekund,« je klice s statistiko opremil Boštjan Tavčar, vodja Centra za obveščanje RS. To je čas, da se oglasijo, izvedo za problem in posredujejo pomoč; v primeru požarov je ta odzivni čas še veliko krajši; gasilce obvestijo že v eni sekundi. Zato ljudem polagajo na srce, naj – če se jim kar koli zgodi ali so v nevarnosti – pokličejo 112, pa čeprav je njihov znanec gasilec in natanko vedo, kje je takrat na kosilu. »Prav vsak klic pokušamo obravnavati in najti rešitev,« je zagotovil Tavčar. In tam tudi vedo, kaj so, recimo, reševalci. »Če bi se zgodila kakšna huda nesreča in bi vedeli, da so na poti vsa reševalna vozila, bi za nekoga, ki bi nujno potreboval zdravnika, poklicali taksi,« je našel rešitev.
Že pregovorne domneve, da se število klicev poveča, ko na ljudi obremenilno vplivata vreme ali položaj lune, s številkami sicer ni mogoče potrditi, je dejal Boštjan Tavčar, a sta to tako rekoč v en glas potrdila operaterja. »Pravzaprav ni nujno, da je več primerov, so pa pogosto težji, denimo hude nesreče,« je pojasnil Cestnik. In čutiti je nemoč ljudi, ki so jih okoliščine pripeljale tako daleč, da razmišljajo o samomoru in v stiski pokličejo 112.
Kdo skrbi za kaktus?
Drugačna je bila zagata gospoda, ki je ravno tako pritisnil 112: »V hudih težavah sem – dve punci se tepeta zame, pa se bojim, da ta grda zmaguje!« Najbrž je bila šala, a je vsekakor polepšala dan operaterju. Podobno kot gospa, ki je hotela izkazati hvaležnost gasilski brigadi. »Sem rosno mlada, a vsa polomljena,« se je predstavila. Ko je padla, so ji pomagali gasilci in jim je bila neznansko hvaležna. Zato jim je podarila kaktus, toda oseba, ki je dar prevzela, je tako odvihrala, da gospe ni uspelo prenesti navodil za uporabo. Pa je klicala na 112 in opisala svoj problem: »Skrbi me, da bi kaktus zmrznil. Potrebuje primeren prostor in tam okoli novega leta začne cveteti, ima takšne majčkene bele cvetove.« Operater je, ko je ugotovil, kaj je srž problema, gospo prevezal k njenim sosedom, gasilski brigadi. In tam se je pogovor v podobni, a precej daljši in zapleteni obliki ponovil ter sklenil s slovesom člana brigade: »Pa še kaj pokličite, gospa!«
Tilen Cestnik in Bojan Hudobivnik potrdita, da kdaj kdo pokliče, ker je osamljen. Še zlasti meščani, kjer sosedske vezi niso tako tesne. V mestih je tudi največ primerov, ko je treba reševati hišne ljubljence. Pri pogovoru o tem ne zmanjka materiala. Elza Majcen, vodja ljubljanske izpostave uprave za zaščito in reševanje, je naštela nekaj lanskih primerov. In pri opisih ni težko sklepati, da so v tistih, ki so sprejeli klic in pripravili poročilo, prebudili kreativnost. Poročilo s 30. decembra je imelo naslov Reševanje goloba Ryana, glasilo pa se je takole: »Ob 18.47 smo prejeli prošnjo pri reševanju goloba iz poslovnega centra na Čopovi ulici v Ljubljani. Posredovali so pogumni gasilci GB Ljubljana, ki so s posebno tehniko goloba obkrožili in ga zajeli. Nepoškodovanega so vrnili v svet ljubljanskih ulic.«
Podobno dobro delo so opravili ljubljanski gasilci na pošti v Pražakovi ulici, kamor se je prišel »pogret vrabec«, ali gasilci iz Repenj, ki so sredi noči po naselju lovili pobegle konje in jih vrnili lastniku. Povsem drugače je z osjimi gnezdi – tukaj si lastniki zaželijo, da bi jih odstranili, kakor so februarja lani naredili domžalski gasilci. Cestnik se je spomnil tudi težav z drugim mrčesom – komarji, za katere se je razširila vest, da so okuženi z virusom HIV. Preplah je bil velik, ukrep premišljen: območje, kjer so se nahajali domnevno okuženi pobegli komarji, so strokovnjaki za dezinfekcijo »popipsali«.
Zablodela srna
Da ima opravka s človekom, ki je pod vplivom kdo ve kakšnih opojnih sredstev, je najbrž pomislil tudi operater, ko ga je občan obvestil, da po Rožni dolini skačejo kenguruji. Iz centra so kljub hudim dvomom o resničnosti obvestili živalski vrt, kjer so bili prepričani, da imajo vse svoje prebivalce pod ključem. Vendar takrat ni tako. Bilo je pred osmimi leti, a dogodek še vedno sodi med najzabavnejše prigode številke 112. Opravka imajo tudi z zablodelo divjadjo (nekoč se je srna, ki se je sprehodila po Tromostovju, tako nesrečno zmedla, da je zakorakala naravnost v mesnico na tržnici – a je preživela), toda v resnici tudi to niso težave, ki bi jih rešili z lahkoto. Lovci v mestu ne smejo niti streljati niti loviti, zato je treba žival nekako ujeti, ponavadi pa so zelo prestrašene in divje begajo, je razložila Elza Majcen.
In v zadnjem času imajo delo tudi z veliko bolj eksotičnimi vrstami. Ravno pred dnevi je med selitvijo lastnikov zašel udav in se zavlekel pod armaturno ploščo. Spet so posredovali gasilci ...
