Tiskane izdaje
Ker film nastaja počasi, je Metod Pevec v tej nestrpnosti napisal še roman. Naslov je po nekem čudnem naključju izbral njegov takrat komaj 12-letni sin. »Teža neba, je rekel, ne da bi vedel, za kaj gre. Lep naslov, bil mi je všeč,« pravi avtor, ki ga najbolj poznamo kot filmskega ustvarjalca.
Zgodba, ki je v obliki romana naslovljena s Teža neba (Mladinska knjiga, 2009), kot celovečerna filmska pripoved pa Lahko noč, gospodična (Vertigo/Emotionfilm, 2011), je bila najprej napisana kot scenarij. Pisanja romana se je lotil deloma v upanju, da bo med pisanjem odkril neke nove dimenzije zgodbe, ki bi jih bilo mogoče uporabiti tudi pri filmu. Ampak to se ni zgodilo. Če so se kje odprle nove dimenzije, so se zgolj na literarnem nivoju. Tu se profiterska logika ni obnesla, priznava brez dlake na jeziku.
Knjiga, ki spregovori o vprašanju občutljivosti, njeni dvoreznosti – plemenitosti nasproti destruktivnosti –, ter iskanju ravnovesja, se avtorju Metodu Pevcu zdi eno ključnih vprašanj še zlasti v medosebnih odnosih. Ob tem spomni na misel Iva Andrića, pisatelja, iz čigar literature je leta 1983 diplomiral na ljubljanski filozofski fakulteti; da se vedno znova čudi neobčutljivosti občutljivih ljudi do občutljivosti drugih.
V »delavnici« pri Ribnici
»Problemi glavne junakinje Hane v Teži neba niso samo v varanju oziroma nezvestobi, temveč v tem, da je v odnosu, ki ne zmore več osnovne občutljivosti in je zato umrl, in tega se zelo dobro zaveda. Ker je sama zelo občutljiva, morda preveč odločno terja podobno občutljivost tudi z druge strani. Je pa to zelo težko vprašanje. Vsi si želimo občutljivosti naše okolice do nas samih, a hkrati se kaže vprašati, ali tudi mi tako občutljivo sprejemamo ljudi okoli sebe, in vzpostavitev tega ravnovesja zagotovo terja modrost,« pojasni.
Podobno kot druge njegove stvaritve se je tudi roman Teža neba izvil v življenje v njegovi »delavnici«, kakor imenuje staro hišo pri Ribnici. Tam se odpira svet, avtonomna pokrajina, kamor se umakne v delo, a kot ugotavlja, jo vse pogosteje naseljujejo tudi drugi člani družine, zato je vse manj avtonomna. »Ko pišem ali ustvarjam, sem siten in nekomunikativen, saj se preveč osredotočim na delo. Moja glava se spremeni v delavnico in zato se raje umaknem. Doma je vse prelepo in udobno, kar tudi zapelje. Če želiš ustvarjati, moraš nekam, kjer ni ne ljudi ne interneta ne katerega koli drugega signala. In to je zelo blagodejno. Nenadoma ostaneš sam s seboj, soočen s tistim, kar si prinesel s sabo za jest in za delat in le tako se tudi kaj naredi,« razkriva. Ko začne pisati roman, začne tako rekoč hoditi v službo. To pomeni, da skuša biti ob 9. uri za računalnikom in vzpostaviti delovno disciplino in red, sicer iz vsega ne bi bilo nič. Poskuša, da pisanja ne bi varal s kakšnim drugim delom. »Ko enkrat to ogromno količino snovi spraviš v svoje majhne možgane, je treba delat, pisat. Če to za nekaj dni odložiš, se ohladi, in to ni dobro. Je pa seveda dobro, da prvo verzijo malo ohladiš in jo čez čas prebereš z distanco, popraviš okorne stavke in na delo pogledaš kot celoto.«
Pisanje romana oziroma leposlovja je razkošje in je svoboda, pravi. »Pri filmskem ustvarjanju postaneš član nomadske družine in si z njo na »potovanju« kar nekaj časa. Tudi pisanje za film je sužnost z mislijo na realizacijo. V literaturi lahko ledene gore priplavajo v Piranski zaliv, v filmu pa ne morejo, bi bilo predrago. Z vsem se iztrošiš, tako da po vsakem filmu potrebuješ malo miru in takrat se odločim za izlet v literaturo, čeprav se nikoli nisem štel za pisatelja, temveč za filmarja,« poudarja.
Najbolj ga je zaznamoval film Nasvidenje v naslednji vojni (1980), v katerem je igral naslovno vlogo, in to bližnje srečanje s filmom, predvsem pa velikima umetnikoma, kot sta Živko Pavlović in Vitomil Zupan, mu je življenje obrnilo v drugo smer. Dotedaj je kot mlad človek mislil, da je poklic nekaj, kar delaš. Ob filmu in prej omenjenih umetnikih pa je spoznal, da je film tudi nekaj, kar živiš. In tu je velika razlika, poudarja. »Vsi, ki se ukvarjamo s filmom, bi bili radi mali stvarniki, ki pa ne bomo poustvarili sveta, temveč bomo z nekim podobnim užitkom naredili zgodbo in jo poslali v življenje oziroma med ljudi, ki so nas pripravljeni poslušat in gledat,« vidi tudi svojo vlogo sogovornik, ki se trenutno ukvarja z režijo zaključne prireditve Festivala slovenskega šansona, za katero na RTV Slovenija že snema tudi kratke predstavitve glasbenikov oziroma glasbenih skupin.
Podeželski otrok
A sebe še zdaleč noče videti kot nadnavadnega, v to ga nehote pahnejo prav intervjuji. »Od nekoga, ki nastopa kot javna osebnost, se pričakuje, da je malo poseben, a v resnici smo vsi zelo navadni ljudje in sam se v tej svoji navadnosti zelo dobro počutim. Najbolj resničen bom zvečer, ko me bo obiskal kolega režiser, spekli bomo ribe in se pogovarjali o njegovem popotovanju po svetu. Sem podeželski, kmečki otrok. Svoje otroštvo sem preživljal pri dedku, ki je bil kmet, in tam sem kot otrok odgnal bolj pristne korenine kot v mestu, kjer sem živel. Najbrž tudi zato, ker mi je dedek povedal več o življenju kot oče,« pove o vlogi svojega deda iz Liberge pri Šmartnem pri Litiji.
Tudi za navdih hitro najde prispodobo v naravi. »Navdih je nekaj, kar je skrito pod stotim kamnom. Pod prvim kamnom ni ničesar, prav tako ne pod petdesetim, in potem po vsem težaškem delu dvigneš en x-kamen in pod njim je navdih! In takrat si srečen, stvari stečejo in nenadoma si poplačan. Samo žal je treba dvigniti tisto x število kamnov pred tem. Navdih je zelo navdahnjena beseda, saj se jo pripisuje neki božji iskri, v resnici pa prihaja iz nas samih in iz konteksta tega, kar smo naredili. Človek je velik v svojem delu in ustvarjalnosti. Marksizem je učil, da je delo generično bistvo človeka,« spomni sogovornik.
Že danes pa ga je strah predvsem tega, da se bo nekoč moral odpovedati tistemu, kar ga navdihuje že tri desetletja – jadranju na deski čez pelješko ožino. Strah iz preprostega razloga, ker mu to, da z jadrom lovi veter in drsi po površini, prinaša nadomestek letenja. Ponoči pogosto sanja, kako leti. »Sicer pa nisem velik športnik, kdaj tečem,« še doda, in med stvarmi, ki so neodtuljivi del njegovega življenja, navede še jutranjo kavo in »naš« časopis. »To pa je zlo. Že nekajkrat sem sklenil, da se jima bom odpovedal,« reče s kančkom obžalovanja. Zakaj? »Na to mi je odgovoril sin. V zadnjem času, ko smo obnavljali hišo pri Ribnici, je na podstrešju našel stare časopise. Ko sva prelistavala trideset let stare izvode Dela, je ugotovil, da so bili včasih časopisi prijaznejši. Vsebina novic je bila prijaznejša. Današnje novice so sopomenke drami, krizi, vojni, so bridke, jedke, grenke, boleče. In ta navada, ki mi je ostala iz nekih drugih časov, me je začela motiti. To branje me obteži ali razjezi in potem je to okus dneva, ki me spremlja. Že večkrat sem poskušal, da bi branje časopisa zamenjal za sprehod na Golovec in izkazalo se je za vrednejše. A to je navada, ki se ji težko odpoveš,« priznava.
Pa je bil pred tridesetimi leti lepši tudi svet ali ga zdaj le preveč dramatiziramo? »Bil je mirnejši, morda manj krivičen, in paradoksalno manj uspešen, a vprašanje je, kaj si želimo v življenju: veliko doseči ali lepše živeti. Pred tridesetimi leti je bilo marsikaj slabše, a ni bilo pohlepa, agresivnosti, življenjsko okolje je bilo milejše, ni bilo tekmovanja, izločevanja ...« našteva vse to, kar se kaže tudi pri njegovi novi filmski odisejadi – ustvarjanju dokumentarnega filma o položaju današnjega proletariata.
