Tiskane izdaje
Ko je Viskas s sanmi okoli 11. ure tistega dne prispel v službo na kranjskogorsko snežno plažo, so ga v hipu obstopili malčki s svojimi starši. Medtem ko je množica navdušeno vzklikala in fotografirala severnega jelena, je ta gledal tjavdan, kot da mu vse te slave sploh ni mar.
Nadaljevalo se je z rezervacijami za krožno vožnjo ob vznožju smučišča, med katerimi so bili najglasnejši Italijani. Ko se je Viskas stresel in so se z njegovega hrbta oglasili kraguljčki, se je zazdelo, kot bi ga tod pozabil Božiček. Tako je na prve severne jelene gledal tudi Aron, sin Zorana Šordjana, ko je pred približno dvema desetletjema začel svoj novi konjiček in posel hkrati.
»Bilo mi je zanimivo, bil sem vesel in prepričan, da je oče Božičkov sodelavec,« se spominja danes 24-letni študent računalništva in informatike, ki, vse dokler je sneg, ob koncih tedna pomaga očetu voditi jelenjo vprego z enega dela smučišča na drugega.
Medtem odgovarja na številna vprašanja o teh prekrasnih živalih, med katerimi je zadnje čase najpogostejše, zakaj ima Viskas samo en rog. Pred kratkim ga je neki pes malce splašil. Pri umikanju je s svojim naglavnim ponosom trčil v drevo in ga deloma polomil. Kot pri tem pojasni njegov lastnik, je štiriinpolletni Viskas k farmi prišel lani in je kastrat, zaradi česar menja rogovje šele v poletnem času, tako da mu pozimi, ko ga najbolj potrebuje, rogovje ostane na glavi. Jelenji samci začnejo izgubljati rogovje ponavadi v sredini decembra, med izpadom enega in drugega pa so kakšna dva ali tri tedne prav tako enorogi.
Jelena iz pravljice
Šordjanova zgodba ima kljub vsemu nekaj zveze z božičem, saj se mu je želja po vzreji severnih jelenov utrnila prav ob poslušanju božične zgodbe.
»Nekega božiča sva z ženo peljala otroka v cerkev in tam smo slišali tudi zgodbo o dveh severnih jelenih; eden je živel v divjini, drug pa pri severnih nomadih Samijih. Divji je rekel tistemu v obori: 'Joj, kako se mi smiliš, zaprt si, delati moraš, mi pa smo prosti'. Tisti v ujetništvu pa mu je odgovoril, da ni tako, kot je videti. 'Res je, da sem v obori,' mu je rekel, 'toda moj gospodar vedno poskrbi zame, če pridejo ponoči volkovi ali medvedi, me obrani s puško. Dobro sem preskrbljen, mirno spim, hrano imam, če pa gospodar kaj potrebuje, mu pomagam. Tako si vzajemno pomagava,'« je bila zgodba, ki je Šordjanu ostala v spominu in ga kot velikega ljubitelja živali napeljala k nadaljnjemu razmišljanju o severnih jelenih.
Ne izplača
Toda vzreja jelenov mu je že po pol leta zadala pravi šok. Švedi so mu zagotovili, da poleti lahko jelene spusti na pašo, vendar jih je že dan po prvi izpustitvi na prosto poginilo vseh dvanajst. Prepričan je bil, da jih je nekdo zastrupil.
Ko so na veterinarski kliniki ovrgli ta sum in mu povedali, da ne vedo, kaj bi jih lahko pokončalo, je bil še bolj šokiran. Klical je na številne naslove v Skandinavijo, a se nobenemu ni sanjalo, kaj bi bil lahko vzrok pogina. Končno je naletel na nekega finskega veterinarja in ta mu je svetoval, naj pokliče francoskega rejca, ki mu je pomagal urediti dokumentacijo, češ, morda pa ima kakšne podobne izkušnje.
»Ko sem ga poklical in mu povedal, da redim severne jelene, me je samo vprašal: 'So še živi?' Razsvetlil me je, da je za pogin kriva drugačna, bogatejša sestava trave v našem podnebnem pasu,« opisuje začetne izkušnje, ki jih je drago plačal. Odtlej se njegovi jelenčki pasejo samo po eno uro na dan.
A previdnost s prehrano, glede katere so severni jeleni neznansko občutljivi, se mu je z naslednjo čredo obrestovala, saj je skoraj cela skupina živela do svoje naravne smrti. Lani se je znova pripetila nesreča in to je še težje prenesel, priznava. Poginili so mu trije jeleni, poleg samice in samca še dveletna samička Lola, ki se je skotila v Kranjski Gori in slovela kot maskota njegove farme. Znala je sama iz ograde in je večino časa prebila zunaj, nenehno ga je spremljala, z njim je hodila hranit konje, v gozd je šla sama ... Potem se je nekega jutra po velikem nalivu preobjedla trave in poginila.
Član družine
»Za njo mi je bilo res zelo zelo hudo. Bila je dobesedno član družine in potreboval sem kar teden dni, da sem si opomogel. Rad sem jo imel kot otroka,« doda. Letos poleti mu je poginila še ena, večja skupina, in to samo zato, ker je bilo v briketih samo za odstotek preveč proteinov. Poleg briketov, izdelanih na osnovi lišajev in mahovine, severne jelene hrani še s slamo, senom, korenjem, poleti pa tudi s svežo travo ter bukovim in brezovim listjem.
Šordjan pravi, da se ne izplača rediti lastnih mladičev. »Ker je hrana za jelenjad zelo draga, samic ne kupujem. So tudi prešibke za kakršno koli delo, mladiči pa po tem, ko z mleka preidejo na trdo prehrano, včasih dobijo tako močno drisko, da je lahko usodna. Uvažam samo samce, stare od pol leta do štirih let in pol, v povprečju pa dosežejo starost med dvanajst in petnajst let, celo do osemnajst,« pravi sogovornik.
Edina, ki sta mu ostala v obori ob vznožju Karavank, sta Viskas in Rudi, ki štejeta štiri leta in pol oziroma dve leti in pol. Kot pravi, je pred krizo moral imeti vsaj štiri živali te vrste, če je hotel zadostiti vsem, ki so se po zasneženi Kranjski Gori želeli popeljati z jelenjo vprego. A s temi sodoprstimi kopitarji ga ni srečati samo v domačem kraju. Z njimi zlasti v prednovoletnem času prihaja na dogodke pred nakupovalna središča, v domove za ostarele, druga smučarska središča in mesta, na leto pa posname tudi kakšne tri ali štiri oglase ter jih ponuja v najem.
»To je drugače žival s prekrasnim značajem in se lahko nauči marsikaj. Tudi večja skupina ljudi jim ni ne povzroča kakšnih preglavic. Tu na smučišču prebijejo nekaj ur na dan, ne priganjamo pa jih preveč. Viskas in Rudi večino časa spita, prežvekujeta in hodita,« razkriva sogovornik svoje izkušnje.
Čreda v zasneženi pokrajini
Jelene zadnja leta uvaža od finskega kolega, ki živi šestdeset kilometrov od severnega tečaja in se ponaša s kar 200.000-glavo čredo. Pri tem spomni, da večina turistov odhaja na safarije v tople kraje, a videti čredo severnih jelenov v zasneženi pokrajini je po njegovih besedah neopisljivo lepo. Pravi, da Samiji vsako leto 6. februarja priredijo festival severnih jelenov in na stojnicah prodajajo najrazličnejše izdelke iz jelenje kože, mesa in rogov, iz zaslužka pa se preskrbijo z drugimi živili.
Njegovi severni jeleni poleti v glavnem počivajo, a že letošnje bodo preživljali aktivneje. Šordjan napoveduje poletne trekinge z jeleni, ki se bodo povzpeli do Krnice in Srnjaka, podobne tistim, ki jih je pred leti ponujal z lamami. Imel je še škotsko govedo, nadaljuje z naštevanjem eksotičnih živalskih vrst, ki jih je že pripeljal v Kranjsko Goro, drugače pa se že petindvajset let ukvarja z vzrejo hrtov in arabskih konj.
Severni jeleni najbolj očarajo predšolske otroke, tiste, ki še verjemejo v Božička, na smučišču opaža Aron, Zoran pa pristavi, da starši plačajo slabih deset minut v njihovi vpregi svojim otrokom pogosto za nagrado. Mnogi se na vožnjo vračajo tudi po več let zapovrstjo, kot fant iz ZDA. Vsak dan počitnic se po koncu smučanja popelje še z jelenom.
