Tiskane izdaje
Pozor, strašni pajek Florijan je pisalo v učilnici, kjer so otroci in starši praznili, rezali in čistili svoje buče. Kljub dežju se je dneva buč v ljubljanskem botaničnem vrtu udeležilo dovolj ljudi, da so se koši za odpadke hitro polnili z bučnimi semeni in lepljivim bučnim mesom. Vsepovsod so bile same buče. Celo za posladek smo dobili poleg čaja in kostanja tudi bučni kompot.
Buče so se izrezovale v glavni stavbi botaničnega vrta in sosednji hiši. Delavnice so potekale tudi v tropskem vrtu, kjer so se otroci lahko sprehodili med znanimi in neznanimi rastlinami, skoraj na vsakem koraku pa jih je pozdravil kakšen duhec.
Tudi najmlajši so izrezovali svoje buče. Manjši ko je bil otrok, večjo bučo je hotel imeti. Maruša je ponosno stala ob velikankah, ki si jih je izbrala sama. »Tole sta moji buči, tista pa je od Inti,« je dejala in pokazala na deklico, ki je z nožem (topim, seveda) vztrajno poskušala zarezati v svojo bučo. Marušin oče in njegova sestrična, Intijina mama, sta z otrokoma prvič prišla izrezovat buče, sicer pa nista bila prvič v botaničnem vrtu. »Prišli smo že sadit drevesa, na bučah pa smo prvič. Tamle imam še preostalo familijo, netopirčke delajo,« je povedal oče male Maruše, ki se je medtem že odločila, da bo izrezljano bučo postavila kar v svojo sobo.
V ljubljanskem botaničnem vrtu prirejajo dneve buč že približno deset let. »Pred leti smo jih razstavili pri stari upravni stavbi, pa so ljudje prišli kar s košarami in jih začeli nabirati,« se zasmeji Alenka Marinček, biologinja in pedagoška vodja vrta. Na začetku niso niti pobirali vstopnine, zadnja leta pa se vedno bolj organizirajo in pripravljajo tudi spremljajoče delavnice. »Letos smo pravzaprav vse zamenjali, le netopirčki so ostali takšni kot lani. Duhci so drugačni, prej smo delali takšne na paličkah, zdaj so na bršljanovih listih,« je povedala Marinčkova.
»Razstave buč smo začeli prirejati, še preden je to [noč čarovnic] pri nas postalo tako popularno.« V vrtu so za ta namen pridelovali različne sorte buč, v zadnjih letih pa jih imajo precej manj, tako da jih vnaprej nabavijo. »Čeprav smo proti komercialnim praznikom, smo se tudi mi pridružili temu čedalje bolj priljubljenemu običaju. Če že kam, buče verjetno najbolj sodijo k nam.«
»Večina ljudi misli, da je halloween ameriška domislica, v resnici pa je to starodavni keltski običaj,« je razložila Alenka Marinček. Američani so praznik le skomercializirali in ga priredili sebi. »No, oni so res začeli z bučami. Na evropskih tleh so se izrezovali repa, zelje in drugi pridelki, ko pa so s Kolumbom prišle buče, se je začelo uporabljati njih.«
Vodja botaničnega vrta Jože Bavcon se je udinjal kot dežurni fotograf, z enim od študentov, ki so pomagali na delavnicah, pa je tovoril tudi mize in drugo opremo. Botanični vrt ima bolj malo zaposlenih, zato poskušajo čim več stvari narediti sami, kar pomeni, da se tudi strokovni kader našemi v čarovnice in sodeluje na delavnicah, ki se znajo zavleči globoko v večer, sploh če je lepo vreme. Tokrat niso imeli te sreče, a se je ljudi vseeno zbralo dovolj, vendar še zdaleč ne toliko kot pred leti, ko jih je na dan buč prišlo okoli petsto, kakor je povedal Bavcon. Tedaj je bilo lepo vreme in so lahko delali na prostem, kjer so na koncu tudi razstavili svoje izdelke.
Nina, ki je nekoč kot študentka tudi sama delala na podobnih delavnicah botaničnega vrta, je s seboj pripeljala osemčlansko skupino tabornikov iz roda Trnovskih regljačev. »Ponavadi nas je malo več, zdaj pa nam je dež skrajšal vrsto,« se je zasmejala. »Kadar je bilo lepo vreme, smo šli na sprehod po vrtu, si ogledovali buče in vsak je v svoji prižgal tudi svečko.«
»Delavnice botaničnega vrta so čudovite, ta pa je najboljša. Danes smo zanemarili vse aktivnosti: od glasbene šole do športa, da smo lahko prišli sem, še rojstni dan smo preskočili. Buče v botaničnem vrtu so prioriteta,« je povedala mama šestletne Žive in tri leta starejšega Bora, ki je že sam izrezoval odprtine za oči, nos in usta. Hči je ravno kopala po buči, je pa vztrajala, da mora imeti tudi svoj nož. »Jaz sem samo noter zabila nož,« je povedalo zgovorno dekletce, »vse drugo pa je naredil oči.« Meso in koščice je odstranila sama. »Poglej, kako imam že očiščeno,« je dejala in mi pokazala izdolbljeno bučo in še vse odpadke zraven.
Devetletni Bor je bil zatopljen v delo, je pa povedal, da bosta buče postavila na balkon. »Bila sva že lani, ko ni deževalo,« je še povedala Živa. »Z možem ugotavljava, da je za vse tako dobro poskrbljeno, da naju tako rekoč ne potrebujejo. To se nama dogaja prvič,« je z nasmehom dodala njuna mama. »O, Živa, ne, ne!« je v naslednjem trenutku zaklicala hčerki, ki si je začela otresati »bučnato« roko, da so bučna vlakna in pečke kar leteli naokrog.
