Tiskane izdaje
Na peto mesto lestvice najbogatejših Slovencev sta se letos nepričakovano uvrstila zakonca Samo in Iza Login, ki sta v pičlem letu ustvarila za 77,7 milijona evrov premoženja. Ključ do njunega uspeha so bile mobilne aplikacije Talking Friends, govoreči prijatelji.
Podjetje Outfit7, ki je v lasti omenjenih zakoncev, obstaja že (ali nemara bolje: šele) od leta 2009. Prelomnica v njegovem bliskovitem razvoju je bila aplikacija Govoreči maček Tom (Talking Tom Cat), ki jo je podjetje lansiralo na trg junija 2010.
Maček Tom je animirani lik, ki je, kot pojasnjuje solastnica podjetja Iza Login, povzet po »tridimenzionalnem modelu mačka, ki smo ga kupili v internetni trgovini za 60 dolarjev in se začeli z njim igrati. Pri njegovem razvoju so nam bili otroci v veliko pomoč.«
Maček Tom zna presti od ugodja, če ga uporabnik poboža. Zna pasti vznak in nezavesten obležati na tleh, medtem ko se nad njegovo glavo vrtijo zvezdice, če ga uporabnik, ponavadi otrok, udari. Zna polizati kozarec mleka, če si ga njegov skrbnik želi nahraniti. »Predvsem pa zna za vami ponoviti vse, kar izgovorite,« dodaja Rok Zorko, vodja produktov v Outfit7.
Od 27. junija 2010, rojstnega datuma govorečega mačka Toma, je podjetje razvilo kakšen ducat novih animiranih likov. Mačku Tomu so se tako, denimo, pridružili glasbeno nadarjeni Larry (Talking Larry the Bird), raper robot Roby (Talking Roby the Robot), mladič nilskega konja (Talking Baby Hippo), ki je namenjen predvsem najmlajšim, medtem ko se dečki najbolj navdušujejo nad krvoločnim dinozavrom Rexom (Talking Rex the Dinosaur).
Lani za božič, ko je podjetje v pičlem dnevu ustvarilo 200.000 ameriških dolarjev prihodka, je največ slave požel Božiček (Talking Santa), ki je znal pokazati spodnje hlače, obdarovati pridne otroke, poredne pa tudi zelo osorno pogledati. V zadnji od razvitih aplikacij nastopata govoreči maček Tom in pes Ben, ki za skupno mizo vodita dnevnoinformativno oddajo.
To ni računalniška igrica, poudarja Zorko, prej nekakšen digitalni plišasti medvedek. Otroci zaslona, ki se odziva na dotik, ne dojemajo kot telefon, temveč kot igračo, like, ki se prikazujejo na njem, pa kot svoje prijatelje. Med uporabniki sploh niso zgolj otroci. »Dobivamo kopico pisem iz Združenih držav Amerike, Avstralije in drugih delov sveta, v katerih nam ljudje vseh starosti posredujejo svoje izkušnje z govorečimi liki,« pripoveduje Zorko.
Liki na ekranih mobilnih telefonov so nekakšni digitalni tamagočiji, katerih posebnost je, da spodbujajo h komunikaciji. »Niso takšni, da bi se ljudje ob njih zapirali vase. Nasprotno, uporabniki si želijo to, kar počno njihovi animirani liki, pokazati tudi drugim,« pravi Zorko.
Prav to, da igrača spodbuja h komuniciranju, je tudi eden od vzrokov za tako nagel uspeh podjetja. Aplikacije namreč omogočajo, da njihovi uporabniki z mobilnimi telefoni posnamejo videospote, dolge do 45 sekund, ki jih nato po elektronski pošti, facebooku ali youtubu pošljejo prijateljem.
Tako uporabniki sami postanejo reklamni agenti in ni čudno, da se govoreči animirani liki širijo po principu valeče se snežne kepe, kot svojevrsten virus, ki je že okužil na stotine milijonov ljudi. V prvih devetih mesecih po rojstvu mačka Toma si je mobilne aplikacije podjetja Outfit7 naložilo 100 milijonov uporabnikov, čez pet mesecev so našteli že 200-milijontega uporabnika, pred dnevi pa je njihovo število preseglo 225 milijonov.
S kratkimi videospoti so se govoreči liki iz igrač nenadoma spremenili tudi v sredstvo za komuniciranje, kar je nekoliko presenetilo tudi njihove snovalce. Uporabniki so začeli za kreiranje sporočil prijateljem uporabljati govorečega Toma, starši so otrokom puščali sporočila na mobilnih aplikacijah.
Zdi se, da je podjetje Outfit7, ki danes zaposluje 40 ljudi, ima sedež na Cipru in po eno podružnico v Sloveniji in Silicijevi dolini v Kaliforniji, s tem našlo kupce svojih mobilnih telefonov tudi med najmlajšimi otroki. »Pravzaprav ne,« odkimava Zorko. »Aplikacij si na telefone večinoma ne nalagajo otroci, ampak njihovi starši, starejši bratje in sestre itn.«
Aplikacije namreč delujejo na razmeroma dragih in zahtevnih telefonih, ki uporabljajo operacijski sistem iOS ali Android, na primer iphone ali Samsung Galaxy – teh pa otroci večinoma nimajo. Zato si jih naložijo starši in nato telefone posojajo otrokom.
