Tiskane izdaje
Že po nekaj minutah pogovora sva se z Dušanom M. Z. Badovincem strinjala, da naključij ni. Vse na-ključ-je, poudari Dušan oziroma Duško, kot ga kličejo znanci in prijatelji. Zgodba o slovenskem giju vsekakor ni običajna zgodba o tem, kako hobi sčasoma preraste v posel. Je zgodba osebne rasti, ki se je začela z intenzivnim ukvarjanjem z zvokom in vodo.
»Maslo je prišlo kot nekakšen plod,« ugotavlja še ne tridesetletni sogovornik. Za kraj srečanja je simbolično izbral breg Ljubljanice, prišel pa je v spremstvu psičke Tare.
»Že pri dvajsetih letih sem si rekel, da bom v življenju počel stvari, ki bodo koristile Zemlji, živalim in ljudem. V skladu s tem mislim, govorim in delujem, kolikor je le mogoče. Še vedno se sicer vozim z avtom na bencin, nosim hlače iz običajnega bombaža, kupljene v trgovini, in uporabljam mobitel,« razloži svojo življenjsko filozofijo Belokranjec, doma iz Jugorja.
Po srednji ekonomski šoli v Novem mestu se je določil za študij na ljubljanski fakulteti za varnostne vede. Urnik je bil poln, program pa mešanica različnih predmetov, od prava, kriminalistike, sodne medicine do športa, kar mu je ustrezalo, ker je po naravi raziskovalec.
Preobrat s selitvijo
Redno je študiral, a ko se je po poldrugem letu preselil, se je sprožil prvi v nizu »naključij«, ki so ga pripeljala na sedanjo pot. »Stanovanje sem našel pri gospodu Marku na Koleziji in na mizi v dnevni sobi je imel zanimivo himalajsko pojočo posodico. Zelo me je pritegnila in odnesel sem jo v svojo sobo. Tako se je začelo moje preučevanje zvoka. Na spletu sem našel veliko materiala in tudi gospo, ki se je pri nas ukvarjala z zvočno terapijo, znanje pa je prinesla iz Indije. Pri njej sem pred sedmimi leti naredil tečaj prve in druge stopnje. Za to in za posode sem porabil ves denar, ki sem ga privarčeval za počitnice. Kupil sem tri nepalske pojoče posode in z njimi začel izvajati zvočne masaže,« se razgovori Duško in pove, da so zvočne posode ročno kovane, praviloma izdelane iz sedmih različnih kovin.
So različnih velikosti, od skodelice za riž do sklede za solato. Ko z mehko udarjalko potrkaš po njih, čudovito zazvenijo, saj vsaka kovina oddaja svoj zvok. Nato se združijo v harmonije in odzvanjajo tudi do tri minute.
»S pomočjo teh vibracij se izvajajo masaže, katerih zdravilni učinki so izjemni. Takrat sem v poldrugem mesecu prijateljem, znancem in družinskim članom naredil sedemdeset masaž in zapisov v dnevnik. Ves ta zvok je imel vpliv tudi name. Vemo, da moramo počistiti za nazaj, če hočemo naprej. Notranje čiščenje je bilo naporno – več dni sem imel vročino, drisko, bruhal, jokal in smrkal. Šel sem k zdravniku, a ni našel nobenega vnetja. Ko sem se sam od sebe po tednu dni sestavil, se je v meni zgodil prvi preskok. Začutil sem, da je na Zemlji še veliko več, kot sem slutil. Šele takrat sem našel pogum, da sem si dovolil resnično zaživeti notranjo bit,« pripoveduje.
Osebna transformacija
V tej smeri je deloval naprej – fakultete ni opustil, manjka mu le še diploma – in obiskoval tečaj za tečajem, med drugim jih je kar nekaj opravil tudi pri Američanu, svetovno znanem mojstru joge in zvoka Donu Conreauxu. Nenehno je napredoval in po poldrugem letu se mu je zgodila še ena osebna transformacija. Sčasoma se je intenzivnemu preučevanju zvokov in igranju številnih glasbil pridružila še voda.
To je element, ki ga najlažje informiramo. Zapomni si prav vse – fotografije, črke na steklenici, geometrije, zvok ipd. Ko je ugotovil, kako sta elementa prepletena, mu je to dalo dodatni zagon in sam je začel izvajati zvočne delavnice in predavanja. Po nekaj letih je na nekem pikniku srečal Gorana. Kot sorodni duši sta takoj našla stik in se začela družiti.
Nekoč je prišel k njemu ravno, ko je začel kuhati maslo. Dušana je poučil o njegovi vsestranski uporabnosti v kulinariki, kozmetiki, ajurvedi. Duško je po tem, ko je doma še sam raziskoval o giju, predlagal, da ga naslednjič skuhata nekaj lončkov več, ker bi bilo to lepo božično darilo za udeležence njegovih delavnic.
Počitek v temi in hladu
Ko je razdal prve lončke, so nepričakovano začela prihajati naročila, saj sta vonj in okus mnoge spomnila na otroštvo, ko so ga poznali kot žonto, masunek, topljeno maslo, kuhano maslo ali samo maslo (staroslovanski izraz za gi). Znano je, da je med najbolj uporabnimi, okusnimi in dobrodejnimi maščobami, saj ne vsebuje transmaščobnih kislin in slabega holesterola.
Polovico od prvih tridesetih lončkov sta podarila in še danes, ko posel s sodelavci nadaljujeta v okviru Zavoda za zdravo življenje, vsak mesec podarijo več kot trideset lončkov. »Občutek je tak, kot če imaš poln sadovnjak jablan. Ne prodaš vsega pridelka, nekaj ga razdeliš med prijatelje in znance,« razloži Duško.
Z Goranom sta dolgo preizkušala načine in čas kuhanja ter ugotavljala, kako surovo maslo kuhati in zoreti. Nazadnje sta ugotovila, da je najbolje, če se v posebno oblikovani posodi (kakšni, ne izda) na majhnem ognju kuha približno 48 ur in počasi ohladi. Nato ga vlijejo v steklene kozarce, čemur sledi druga faza ohlajanja, pakiranje in zadnji del – počitek v temi in miru.
Kakovost brez certifikata
Sprva sta uporabljala navadne kozarce za vlaganje kumaric in jih označila s preprostimi nalepkami z osnovnimi podatki. Že takrat so imele podobo simpatične kravice. Krog kupcev se je hitro širil, zanimanje so pokazale tudi trgovine z zdravo prehrano. Prijatelj Luka jim je pomagal oblikovati celotno podobo, ki je sestavljena iz naravnih materialov.
Izdelek nima eko-bio certifikata, saj bi zanj po nepotrebnem dali več denarja, pravzaprav pa ne bi bil drugačen od tistega brez njega. »Pravega bio-eko surovega masla je na našem trgu premalo in resnici na ljubo se niti ne razlikuje bistveno od skrbno izbranega, ki ga uporabljamo mi. V to najbrž ne bomo šli, dokler se ne bo pokazalo, da bi lahko ves program ponudili pod to znamko,« meni Duško.
Vzporedno se še vedno ukvarja z zvokom in vodo. »Brez vode ni življenja. Že sedem let pijem vodo, ki jo pripravljam sam, ali pa je to izvirska živa voda. Če hočem, da voda iz cevi vodovoda postane koristna, mora doživeti približno štiri posege. Najprej z zvokom razbijem dolge klastrske verige, ki nastanejo, ko voda teče po ceveh, nato jo biološko in kemijsko očistim klora in dodatkov ter nazadnje informiram,« pove in pokaže na litrsko steklenico z okroglo nalepko, ki jo ves čas nosi s seboj.
Eko škrat
Nalepka s podobo eko škrata Vodoja, ki ga je oblikoval sam, in trinajstimi različnimi kristali vodo informira, da spremeni nihanje in bogati telo. »Z meritvami je dokazano, da res deluje, saj rastline, ki jih zalijejo s to vodo, rastejo hitreje. Voda si res zapomni vse. Če steklenico vode položiš na fotografijo češnjevega cveta, naredi kapljica zamrznjene vode iz nje čudovit kristal, ki je celo podoben cvetu,« razloži pomen informacije.
V vrtcih in šolah na temo pomena vode izvaja delavnice, katerih osrednji lik je seveda škrat Vodo. Nalepko si je mogoče brezplačno pridobiti tako, da v nabiralnik na njegovi spletni strani pošlješ lastni izdelek, ki je kakor koli povezan z vodo. Te teme so ga zanimale že v rani mladosti.
»Ko sem bil še osnovnošolec, smo bili naročeni na Slovenske novice in njihov najbolj zanimivi del se mi je zdel Astro novice. Še zdaj ima shranjene celotne letnike,« se spominja. Preklapljanje med duhovno in poslovno plastjo življenja ni lahko, priznava, a ima zato, ker živi v skladu s samim seboj, veliko energije. Spi od tri do štiri ure na dan. Na dan, ko sva se pogovarjala, je, denimo, igral na odprtju razstave Franceta Slane, dan prej je imel nastop ob predstavitvi nekega potopisa in poleg tega je urejal vse poslovne in druge zadeve.
»Zadnja dva meseca je še bolj pestro, ker na domačiji v Jugorju urejamo novo masleno kuhinjo,« pojasnjuje, medtem ko odgovarja na številne telefonske klice. Kljub temu mu, kot kaže, precej dobro uspeva držati se načela, da »človek ni kanta za smeti in da na svetu ni le zato, da preživi odmerjena leta in pri tem poje, kar mu pride pod roke, in naredi vse, kar mu rečejo«.
