Vodič po klošarjevem življenju

Klošarji na stopnišču frančiškanske cerkve so brezbrižno opazovali dopoldanski vrvež pod sabo. Prešernov trg so zasedale skupine turistov s klobučki proti sončni pripeki in se od tam razteple po ogledih mestnih znamenitosti. Tudi naša tura se je začela tam, saj se na »Prešercu« križajo vse poti in vsaka ima svojo zgodbo.

Po svoji poti nas je odpeljal Tomo, vodnik po klošarskem življenju. Čeprav Taubi, kakor ga tudi kličejo, ni več pravi klošar, ker se je z ulice s pomočjo društva Kralji ulice preselil v skromno sobico, ga mreža klošarskega socialnega življenja še vedno vklepa. Desetletja življenja na cesti so pustila v njegovem življenju neizbrisne sledi, ki jih bo menda zapisal tudi v knjigo. Po teh sledeh zdaj 50-letnik z lagodnim korakom, nevajenim drvenja vsakdana, občasno vodi skupinice radovednežev po Ljubljanski klošarski transverzali. Njena ruta ni fiksno določena in njene znamenitosti niso zapisane v nobenem turističnem vodniku. Vsak izmed štirih vodnikov pod okriljem društva Kraljev ulice ima svoje nevralgične točke, ki povezujejo njegovo preteklost z zunanjo podobo mesta, in vsakemu je dopuščeno, da svojo turo oblikuje glede na svoje razpoloženje. Taubi, nekdanji panker in klošar, večni popotnik z danes na jutri, je idejo o klošarski turi prinesel od nekod iz tujine. Vsi štirje ljubljanski vodniki so nekdanji brezdomci, a njihovo socialno okolje je še vedno cesta, razložita Irena Bilčić in Milka Podobnik, prostovoljki iz društva Kralji ulice, ki bdita nad projektom.

Kdo je klošar

Streha nad glavo danes ni nikakršno zagotovilo, da človek ni klošar. Izraz, prinesen izpod mostov Sienne v Parizu, se je uveljavil za brezdomce, ki so si ulico izbrali za svoj življenjski slog, a zdaj izgublja svoj pomen. Dandanes težko ločiš klošarja od človeka, ki doma ždi v temi, ker nima za elektriko, in hodi po pakete hrane na Rdeči križ. Če je bil še pred razpadom Jugoslavije klošar statusni simbol nekakšnega upornika, ki je zavračal takratne družbene norme, ter so bili med klošarji umetniki in tudi intelektualci, je danes klošar vsakdo, ki je v socialni stiski in nima za preživetje, je razpredal Taubi, ko smo se čez Tromostovje premaknili proti tržnici, drugi postaji naše poti. Če je »Prešerc« lepotni center mesta, srednjeevropski minispektakel in izvrsten kraj za »žicanje«, ki si ga klošarji in narkomani prijateljsko delijo z meščani in turisti, je tržnica prizorišče drugačne preživetvene strategije.

Naš vodnik uporablja za tržnico, ko se ta po 16. uri sprazni, izraz največji socialnoproblemski market; takrat se nanjo namreč zgrnejo ljudje, ki nimajo za sadje in zelenjavo, ter poberejo ostanke, ki jih na stojnicah ali pod njimi pustijo branjevke, pojasni Taubi. Čistilci namenoma začnejo delati šele ob 19. uri. Nekoč, v 80. letih, ko je bil Taubi še mladenič, je hodil na tržnico k zeljaricam po zeljnico, da je z njo preganjal alkoholnega mačka. Takrat je prebival nedaleč stran, njegova postelja je bila klopca v parku na Ambroževem trgu, njegovi prvi postojanki na poti klošarjenja, ki je tisti dan postala naša tretja postaja. Med drugo in tretjo postajo nismo srečali kaj prida klošarjev, tudi v malem parku na koncu Poljanskega nasipa ni bilo nikogar; niti klošarjev niti upokojencev. Samo čez neki zidek vržena stara spalna vreča je dajala slutiti, da ima pod napuščem stopnic, ki s Poljanske ceste vodijo k visokemu bloku, nekdo svojo »bazo«.

Klošarji danes ne posedajo več po parkih, kot v njegovih mladih letih, je ugotavljal naš vodnik. Tudi njihovo življenje je bolj organizirano, zanje skrbijo nekatere prostovoljne organizacije, kot sta, denimo, društvo Kralji ulice pa katoliška Vincencijeva zveza dobrote, in brezdomci se večinoma zadržujejo blizu takšnih društev. Tisti, ki so si našli posteljo v zavetišču na Poljanski cesti, se večinoma potikajo nedaleč stran, še posebno če so, kot Ivo, ki nam je prikrevljal naproti s pomočjo bergle, že bolj betežni. S Taubijem sta se veselo pozdravila, kot dobra znanca, ki se že dolgo nista videla. Ostareli Ivo, ki ima stalno prenočišče v zavetišču za brezdomce nekaj korakov naprej po Poljanski cesti, je bil še posebno vesel cigaret, s katerimi so ga obdarila dekleta iz društva. Čeprav je bilo videti, da so mu vsakdanje zdravstvene tegobe domače, je bil v sončnem majskem vremenu vedre volje, v prosti roki je nosil v vrečko zavit sendvič, v žepu je bila polna škatla cigaret, čez slabi dve uri bo v zavetišču za brezdomce že kosilo ...

Mimo tega zavetišča na koncu Poljanske ceste vodi tudi naša tura; pred vrati starejše hiše z mansardo, v kateri je dobra dva ducata stalno zasedenih ležišč, je postavala skupinica brezdomcev, morda so že čakali na kosilo. Taubiju, ki je bil z odločbo socialne službe prebival v zavetišču nekaj tednov, preden je dobil sobico pri Kraljih ulice, je tamkajšnji dnevni režim dobro znan: »Kosilo delijo od 11.30 do 13. ure, zvečer moraš biti tam ob 19.45, če hočeš dobiti prosto posteljo v enem izmed treh bivalnih kontejnerjev na dvorišču. Prenočišče moraš zapustiti do 10. ure dopoldne.«

Narkomanski oltar

Tudi velika, vase sesedajoča se večnadstropna stavba cukrarne, ki je že kakšnih 180 let pomenljiva veduta Ljubljane, je bila vrsto let zavetišče oziroma sprejemni center s prenočišči, kakor so jo imenovali v socializmu. Prvo napotnico za prenočevanje so mu pri socialni službi pred več kot 30 leti napisali prav na ta naslov, se je spominjal Taubi, ko smo se približali mračni stavbi, v kateri je bilo temno in tihotno.

»Noter ne gremo!« je odločil vodnik.

»Pokazal vam bom, zakaj ne.« Povedel nas je do nekega okna in pokazal noter v polmrak sobe: »Temu pa jaz pravim narkomanski oltar.« Na sredi manjšega prostora najprej zapazimo nekaj kamnitih kock, gotovo namenjenih sedenju, nato pa, ko se oko privadi temi, okrog njih na desetine, če ne še več uporabljenih injekcijskih igel in brizg. Zdelo se je, kot da na tleh ni več prostorčka, kamor bi še lahko kakšno odvrgel. Menda je neko dekle na eni prejšnjih tur po nesreči stopilo na iglo in se skoraj ranilo, je razložil Taubi, tudi sam nekoč zasvojenec s heroinom, ki je nato sedem let prebil v terapevtski skupnosti Don Pierino nekje v Italiji. Na hitro smo zapustili kraj, ki je čez dan videti tako samoten in neobljuden.

Taubi, kljub napotnici, v cukrarni nikoli ni zares prebival. Preveč mu je smrdelo, zato je raje spal po parkih, kot številni drugi brezdomci. Spomladi, ko je listje ozelenelo, so oživele tudi klopce v parkih. Drevesna krošnja nad glavo in trdo vzglavje klopce v parku v družbi kakšne steklenice, to je bilo zanj in njegove sopotnike več kot znosno življenje. Ob slabem vremenu in pozimi je prenočeval po kleteh v blokih, ki jih takrat še niso zaklepali. »Če si bil lačen, si samo malo pogledal po kletnih boksih in vlomil, če si našel kakšne vložene kumare ali paprike. Nato si spal z enim očesom odprtim in malo pazil, da te ni zalotil kdo od stanovalcev in poklical policije.« Najraje je bival v Šiški, ker je bilo blizu do kopališča Tivoli, kjer so bile sanitarije, ki so bile ves čas odprte. Vedno se je ob jutrih odpravil tja, da se je lahko pošteno umil. S svojo pankersko družbo se je srečeval v Leninovem (današnjem Argentinskem) parku za gostilno Figovec, iz katere so občasno odtujili kakšen sodček piva ...

Arestantski rekorder

Na cesti se je bilo pač treba znajti, nekoč ni bilo tako kot danes, tako Taubi, ko za brezdomce skrbijo društva in prostovoljci. Zagotovo jim tudi danes ni z rožicami postlano, a posebnež, ki smo ga našli pri počitku na starem jogiju pod novim Fabianijevim mostom, s katerim so presekali cukrarno, se ne pritožuje nad svojim bivališčem. »To je Bojan, glavni adut ture Kraljev ulice,« ga je predstavil Taubi in si že hitro zvijal cigareto, da jo končno v miru pokadi, saj je novi znanec rad prevzel besedo. Tudi podarjene škatlice cigaret je bil vesel. Na misel mu ne pride, da bi šel spat v zavetišče, nam je povedal, preveč rad ima spanje na prostem. Tudi na hrano tja ne hodi, ker menda nimajo vegetarijanskih obrokov. Do pred kratkim je spal na Poljanski, pod stopniščnim nadstreškom, kjer smo prej opazili čez plot razprostrto spalno vrečo, a ga je mularija ponoči nekajkrat pomočila, ko so lulali čez ograjo. Pod mostom, kjer je zdaj, pa je mirno in suho, Ljubljanica teče nekaj metrov pod nami, in celo policisti ga pustijo pri miru.

Bojan, ki je istih let kot Taubi, ni bil vedno brezdomec. Nekoč je imel stanovanje in službo, potem je zašel na kriva pota; pri svojih 50 letih je, pravi o sebi, arestantski rekorder; natanko 26 let, tri mesece in pet dni zapora ima za sabo, v kar ne šteje še mladoletniškega. Da ima nekje še mamo, mirno pove, a se raje izogiba stikov z njo ... Potem se spomni, da je potreben požirka, nekje v nahrbtniku ima med rezervnimi spodnjicami, nogavicami in malim radijskim sprejemnikom še kakšnega pol litra vina.

Počasi nam je razgrinjal koščke svoje zgodbe, nikamor se mu ni mudilo in kar nekoliko žal mu je bilo, ko smo se, hlastajoč za čim novim, že odpravili naprej. Tudi Taubi bi lahko še marsikaj povedal; znamenitosti Ljubljane z njegovimi očmi so kraji, kakršen je park, kjer se preproda največ trde droge, pa underground Metelkova, kakršne sploh ne poznamo, pa »baze«, v katerih je nekoč bival, pa železniška postaja, kjer je v kupejih vagonov na stranskih tirih vedno mogoče solidno prespati, pa ...