Vodilo pri zdravljenju odvisnosti: nikoli ne odnehaj

Za nas iz Ljubljane je do Trbovelj ena ura vožnje, zanje iz Trbovelj je do Ljubljane daleč. Lep in svetel je ta kraj na sončen oktobrski dan in sončen je prostor, v katerem se pogovarjamo. Še pred dvema letoma D. H. ni bil sposoben občutiti miline jesenskega dne. Kako je biti živ, zares živ, ve šele zadnji dve leti, odkar se je nenadoma odločil, da se reši odvisnosti, in šel prosit za pomoč.

Triintrideset let je star in osemnajst let je jemal – sprva travo in potem vse po vrsti, neobčutljiv za prigovarjanja dobronamernega ali obsojajočega zunanjega sveta. »Ni pogumen tisti, ki se dela močnega in skriva svojo šibkost, pogumen je tisti, ki si upa iti po pomoč, ko se zave, da ima problem. Pogumen človek je iskren človek,« pravi 33-letni Mitja Duh, prostovoljec z nenavadno življenjsko zgodbo, ki se je do tega svojega trdnega prepričanja dokopal s spustom na rob smrti.

»Terapevtski proces je nekaj verbalnega, ne počnemo ne vem kaj,« pravi Robin Turk, laični terapevt za delo z zasvojenimi v Društvu up. V pogovoru s terapevtom ali v skupini dobi udeleženec besedo: pove, kako spi, kaj počne, kakšne načrte ima, s terapevtovo pomočjo smiselno povezuje dogodke v svojem življenju in prihaja do spoznanj o samem sebi in družinskih zakonitostih. »Gledamo predvsem naprej v čas, ko bo dosegel abstinenco: kako si predstavlja življenje, kakšne vrednote si postavlja. Gre za mlade ljudi, večinoma s slabimi življenjskimi izkušnjami v primarni družini, z več neuspehi kot uspehi, v zaprtem socialnem okolju, kjer že sama geografska utesnjenost vsaj navidezno onemogoča hitrejši in uspešnejši razvoj. Za te brezposelne mlade ljudi je problem že priti v Ljubljano na brezplačno predstavo. Prizadevam si, da bi jim bilo dosegljivih čim več stvari, da bi dobili čim več novih dobrih izkušenj in krepili voljo do življenja. Ukleščeni v navade napredujejo praviloma počasi, hkrati pa jim delovanje nadomestnih sredstev omejuje nekatere sposobnosti. Višjega smisla samouresničitve pa tako ali tako ne vidijo mnogi, ne le zasvojeni,« pravi Robin Turk in poudari, da že polletni rezultati tega pilotskega programa kažejo, da so ti mladi, ki so z odmerki dodeljenega metadona prepuščeni sami sebi, vredni pomoči. Želi si, da bi se taki programi razširili po vsej Sloveniji.

Protiutež potrošništvu

Turk, svetovni popotnik, maratonski tekač in kolesar, nekdanji ekonomist, ki je našel protiutež sodobnemu potrošništvu v vrednotah pomoči sočloveku, je brez kakršnih koli izkušenj z mamili začel kot prostovoljec in zdaj dela v Društvu up, od marca letos pa vodi tudi trboveljski program, ki je zamišljen kot pomoč pri reševanju trenutnih problemov zasvojenih, zniževanju odmerka nadomestnih sredstev, usmerjanju k abstinenci in njenem ohranjanju. Večina udeležencev je vključenih v substitucijski program. To pomeni, da jemljejo metadon ali kakšno drugo nadomestno sredstvo za mamila, vendar odmerke zmanjšujejo. Redno in brezplačno jih dobivajo v Centru za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog v Trbovljah in so na različnih stopnjah urejanja zasvojenosti, nekateri že brez metadona. Skupino trenutno sestavlja deset mladih fantov, starih od 25 do 35 let, prejemnikov denarne socialne pomoči pod pogojem, da sodelujejo pri urejanju svojih težav, če niso prijavljeni na Zavodu za zaposlovanje. Turk ima v načrtu tudi skupino za svojce.

Želim si nazaj 
svoje staro življenje

»Kekse in nekaj za pit sem prinesel, še kozarce grem iskat! Pri nas je tako: najprej poskrbimo za dobro počutje, če je slaba volja, ni nič,« je prebil led mladi Trboveljčan D. H. »Kar nekakšna družinica smo,« pravi Mojca Hribar, ki v programu sodeluje kot prostovoljka in kot diplomirana socialna delavka povezuje program s Centrom za socialno delo. »Mesto z 18.248 prebivalci je dovolj majhno, da se ljudje vsaj na videz poznajo, vendar posamezniki zasvojenost lahko skrivajo, vse dokler se po dolgih letih ne pokažejo simptomi na psihi in telesu. Veliko je ozaveščanja o tem, pa tudi nepoznavanja, ogromno sramu, zanikanja, sprenevedanja, stigmatiziranja – nič drugače kot drugje.« Poleg nje sodelujejo še trije prostovoljci, od tega dva z izkušnjo zasvojenosti. D. H. se je začel omamljati pri 14. letih – s »kolegovo« travo: »Pred 18 leti drog v Trbovlju še ni bilo, bili smo začetniki, orali smo ledino. Nihče ni nič opazil: kadar sem prišel domov, sem povesil pogled ali pa rekel, da sem pijan. Nehal sem hoditi v šolo. Srednje šole nisem končal. Zadnji dve leti sem prišel k sebi. Dokler so mi starši težili, sem se upiral – iz principa, samo zato, da ne bi bilo tako, kot so oni rekli. Potem so se utrudili in odnehali. Takrat sem se šel zdravit. Zdaj sem eno leto in devet mesecev brez droge in alkohola in opravljam izpite. Manjka mi še zaključni izpit. Potem se nameravam zaposliti. Imam punco. Stoji mi ob strani, to zelo pomaga.«

Nekdo ti mora stati ob strani

Drugi sogovornik, 25-letni D. Z., je začel z metadonom pri 21, 22 letih. »Nelegalnega sem kupoval od znanca, da bi umiril živce, a sem zabredel – tudi z metadonom se navlečeš na drogo. Pri prijatelju sem videl, kaj povzroči. Meni se to ne bo zgodilo, sem mislil, pa se mi je. Postal sem še bolj živčen, paranoičen, kadar nisem imel svoje doze. Mojca me pozna, omenila mi je program in sem zagrabil. Nekdo ti mora stati ob strani. Meni so prijatelji, nobeden ni zasvojen. Zdaj sem na metadonu, legalno, manjšam odmerek, a ne ravno hitro. Punco imam, a o družini še ne razmišljam. Prej moram postaviti temelje. Želim si nazaj svoje staro življenje, končati šolo, dobiti službo. Danes nisem več isti človek, kot sem bil. Ne upam si nič reči, ne vem, kako je biti normalen, imam strahove, treniram boj proti njim...«

Triintridesetletni Mitja Duh bi bil lahko eden izmed fantov v skupini, pa ni. Ta nekdanji narkoman je zdaj zaposlen (Komunala Trbovlje), je ultramaratonec (letos je pretekel 75-kilometrsko progo Celje–Logarska dolina) in prostovoljec. »To pomeni, da pomagam drugim iz lastnega nagiba s svojim zgledom, energijo, vso svojo osebnostjo. Mentor Turk predlaga aktivnosti, jaz pa poskrbim, da jih skupina izvede: od družabnih iger do športa (balinanje in pohodništvo), gledališča, koncertov. Bil sem odvisen od heroina... Štiri leta in sedem mesecev sem prebil na Dobu – zaradi ropa; to sem storil v psihozi pod vplivom mamil. Iz dneva v dan sem v zaporu premleval o sebi in prišel do dna, ko je šlo za življenje ali smrt. Izbral sem življenje, a to ni preprosto kot reči hokus pokus, življenje ali smrt. Deset let sem bil na metadonu.« Z vztrajnostjo, privzgojeno v otroštvu, je v zaporu naredil dva letnika srednje šole, po zaporu pa se zaposlil, dokončal šolo (z odličnim uspehom in pohvalami, pripomni Mojca Hribar), začel teči maratone, pomagati drugim. Zdaj živi samostojno in ima cilje: gostinski tehnik, dolgoročno: psihoterapevt.

Treba je vztrajati

»Psihoze po opustitvi droge sem premagoval tako, da sem se v mislih preselil v čas srečnega otroštva. Nikogar nisem imel, da bi mu povedal. Še dobro, da sem imel toliko notranje moči, da si nisem kaj naredil.« A kako je kot odličnjak sploh zašel v mamila? »Po naravi sem nagnjen k temu, da hočem biti najmočnejši, najdrznejši. V tistih časih je bila droga tabu, zasvojenci pa nekaj skrivnostnega, nedosegljivega. Otroci s postaje Zoo – zanimalo me je. Zame je bilo izziv.« Zdaj fante v skupini po malem uči vztrajati. Trd oreh. »Vztrajnosti je drugega težko naučiti. Lahko jih spodbujam, vabim k teku, v hribe, jih motiviram, a pred odločitvijo je vsak sam. Imaš pomoč, a pogum moraš zbrati sam. Moje osebno stališče je, da je vseeno bolje boriti se, čeprav ti spodrsne, tudi večkrat, kakor pa se vdati v usodo in se sprijazniti: enkrat narkoman, zmeraj narkoman.«