Vodovodni stolp - zaščitni znak Kranja

Čeprav je že tehnični spomenik, še vedno služi svojemu namenu.

Objavljeno
29. marec 2012 09.26
Posodobljeno
29. marec 2012 15.00
Marjana Hanc, Kranj
Marjana Hanc, Kranj

Kranjski vodovodni stolp blizu mostu čez Kokro oziroma na križišču Oldhamske in Ceste Kokrškega odreda je kulturni spomenik lokalnega pomena z lastnostmi zgodovinskega in tehničnega spomenika. S 34 metri in petmetrskim temeljem je ena najvidnejših znamenitosti v Kranju.

Njegova posebnost je, da je po več kot 100 letih še vedno v uporabi in je del vodovodnega omrežja. »Natančno vem, da je bil stolp zgrajen leta 1911. Takrat se je rodil moj oče,« je povedal eden od malo starejših obiskovalcev, ki so se ob dnevu odprtih vrat povzpeli na vrh po 153 polžastih stopnicah v notranjosti stolpa.

»Gremo na vrh, da vidimo, kakšen je Kranj,« si je porekla druščina in se disciplinirano postavila v vrsto. Tajnica krajevne skupnosti Vodovodni stolp je prinesla rdeč zvezek, v katerega se vpisujejo obiskovalci od leta 2006 – od takrat, ko je bil stolp obnovljen in je Komunala Kranj dovolila, da si ga en dan v letu lahko vsakdo ogleda.

»Lani se je kar pozabilo praznovati okroglo stoletnico. Ne vem, ali bi mi morali še bolj opozoriti pristojne na občini ali kdo drug... V zvezek se je vpisalo le 39 obiskovalcev, kar je dvakrat manj kot leta 2008 in petkrat manj kot leta 2009. No, seveda, vsi se gotovo tudi ne vpišejo,« je modrovala gospa, ko je malce prestrašenim otrokom iz bližnjega vrtca in drugim obiskovalcem pred vzponom ponudila košarico bonbonov.

Na razgledno ploščad

Petletniki so na začetku ogleda kakor piščeta postavali ob vzgojiteljicah, a so nato prav vsi osvojili razgledno ploščad. Na vrhu stopnic je malčke budno motril nekoliko zaskrbljeni Rajko iz Komunale Kranj. »Ograje imajo nekoliko širše rešetke, zato je treba biti previden. Saj ni nič nevarno, samo možno je, da se kdo izmuzne skozi,« je razložil in že v naslednjem trenutku opazoval široke otroške nasmehe, ki so se nastavljali vzgojiteljičinemu fotoaparatu.

Nad razgledno ploščadjo v višini 26 metrov od tal je osmerokotni zbiralnik vode s prostornino 250 kubičnih metrov. Napolnjen z vodo menda tehta toliko kot 27 železniških vagonov skupaj... Ta stolp je včasih zagotavljal pritisk vode za objekte v Kranju in okolici, zdaj pa je še vedno vključen v javni vodovod in zagotavlja pritisk za okoliške hiše, hkrati pa služi kot razbremenilnik za izenačevanje pritiska, je pojasnil Rajko. Dodal je, da je bil stolp narejen za dobrih sto hiš, to, da še zmeraj deluje, pa je po njegovem pravi dosežek.

Na vprašanje, koliko časa bo stolp, katerega lastnica je Mestna občina Kranj, še v uporabi, nam ni znal odgovoriti, pristojna za stike z javnostjo Klara Škrabec v Komunali Kranj (podjetje, ki upravlja stolp) pa je pojasnila, da se bo to zgodilo po predelavi vodovodnega omrežja in ko bo zgrajen magistralni vodovod iz Bašlja. Gradnja, financirana iz kohezijskih sredstev, je predvidena do leta 2015, kaj bo v prihodnje z njim, pa se še ne ve. No, morda bo terasa preurejena v kavarnico, je ugibala ena od obiskovalk. Če bo res, bi potem nemara potrebovali dvigalo, je pripomnila njena kolegica.

Med obiskovalci stolpa je bil, že skoraj po službeni dolžnosti, tudi predsednik Krajevne skupnosti Vodovodni stolp Jože Rozman. »Naša krajevna skupnost po površini ni največja v Kranju, je pa s 5600 prebivalci oziroma skoraj enajst odstotki najštevilnejša,« je dejal in nam na razgledni ploščadi z roko pokazal, kje poteka petkilometrska meja. »Poglejte, proti Rupi, kjer je vojašnica za smrekami in naprej rdeča stavba fakultete za organizacijske vede, ki je že na Zlatem polju. Pa nekdanja Gorenjska oblačila in potem, no, ne vem, ali naj rečem, Kranjčani pravimo tistim blokom Tri joške. In potem do Nebotičnika, najvišje stavbe v Kranju, vse do špice, kjer je spomenik Janezu Bleiweisu, ter po Cesti Staneta Žagarja in Partizanski cesti mimo kopališča. Res lep razgled. Petindvajsetega maja bomo peš obhodili mejo svoje krajevne skupnosti,« je povedal predsednik in razkril, da vodovodni stolp vsak dan opazuje že 59 let. Pri tem ni štel prvih treh let svojega življenja...

Pozabili na stoletnico
Stolp je zaščitni znak Kranja, le po ureditvi rovov pod starim mestom so nemara ti bolj znani. Na srečo je bil zavrnjen poskus, da bi kranjska klobasa postala naš simbol, je razmišljal Jože. Še zlasti pa je bil vesel, ker se mu je na ploščadi pridružil kolega, predsednik sosednje krajevne skupnosti, Gorenje Save, Janko Hvasti. »Prišel sem pogledat, ali je kaj novega pri vas in ali so ventili odprti. Sicer pa imata Gorenja Sava in skakalnica svojo vodno vrtino in tako nismo odvisni od drugih,« je dejal in priznal, da je prvič na stolpu. Pri tem je »soseda« Jožeta zbodel, da bi bil že čas, da si omislijo vsaj vlečnico, kakršno imajo oni, če že dvigala nimajo.

In še ena zanimivost: na stolpu je nameščena spominska plošča iz leta 1959, na kateri je zapisano, da so ob 40-letnici Komunistične partije Jugoslavije mladinske delovne brigade, mladina Kranja v sodelovanju s podjetji, zgradile nov 12-kilometrski vodovod od Bašlja do Kranja.

Edina in največja nesreča se je zgodila 17. junija 2004 zaradi mehanske napake. »Betonski deli, ki so usodnega dne v zgodnjih jutranjih urah leteli po zraku na vse strani stolpa od 50 do 100 metrov daleč, so poškodovali 12 osebnih avtomobilov, parkiranih ob stolpu, več drogov javne razsvetljave in električnih vodnikov, po ulici in vrtu pa se je razlilo več kot deset kubičnih metrov vode. Na vrhu stolpa je zevala luknja, velika tri krat štiri metre, iz nje je v slapu tekla voda. Zbiralnik se je namreč prenapolnil in voda je iz njega stekla v vmesni prostor do zunanje obodne stene stolpa, debele osem centimetrov. Pritisk je bil zelo močan, saj je voda izbila del obodne stene. Za nesrečo je bila kriva loputa, ki vode ni preusmerila v omrežje,« smo zapisali v Delu.

Obnova, vredna 80 milijonov tolarjev, je trajala eno leto. Stolp je 19. oktobra 2005, po 94 letih, dočakal prvo slovesno odprtje. Slavnostnega odprtja leta 1911, ko je bil dokončan in tehnično pregledan, namreč ni bilo. Je potem kaj čudnega, da so v Kranju pozabili na njegovo stoletnico?